Ustavno sodišče je razveljavilo drugi, tretji in četrti stavek drugega odstavka ter tretji odstavek 10.b člena zakona o tujcih, ker je v neskladju z 18. členom ustave, je razvidno iz danes objavljene odločbe. Zahtevo za presojo ustavnosti člena je vložil varuh človekovih pravic.
Sporni del zakona o tujcih dopušča zavračanje tujcev brez individualne obravnave. Določa namreč, da ne glede na določbe zakona, ki ureja mednarodno zaščito, policija namero tujca podati prošnjo za mednarodno zaščito zavrže kot nedopustno, če v sosednji državi članici EU, iz katere je tujec vstopil na območje Slovenije, ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost mučenja, nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, in tujca napoti v to državo. Pritožba zoper sklep ne zadrži izvršitve. O pritožbi odloča ministrstvo, pristojno za notranje zadeve.
Ustavno sodišče je ugotovilo, da določbe posegajo v pravico iz 18. člena ustave, ki zagotavlja načelo nevračanja. Zavzelo je namreč stališče, da je zakonodajalec dolžan urediti postopek, ki omogoča učinkovito izvrševanje te ustavne pravice. Ureditev v drugem stavku drugega odstavka in v tretjem odstavku 10.b člena zakona o tujcih pa v času razglasitve posebnega pravnega režima ne zagotavlja dostopa do poštenega in učinkovitega postopka bodisi v sosednji državi članici EU bodisi v Sloveniji, v katerem bo posamezniku zagotovljena vsebinska presoja, da predaja ne more povzročiti dejanske nevarnosti, da bi se z zadevno osebo ravnalo nečloveško ali ponižujoče.
Država sme posameznika predati tretji državi brez presoje samo v primeru, če je tretja država varna. Vendar pa meddržavno zaupanje ne sme biti absolutno. Prosilec mora imeti možnost, da domnevo o varnosti tretje države izpodbije. V posameznem postopku mora imeti možnost dokazati, da tretja država zanj konkretno ni varna, piše sodišče. Tudi pri predaji posameznika drugi državi članici EU mora biti zagotovljena natančna in individualna presoja posameznikove situacije.
Poleg tega izpodbijani določbi tujcem, ki zatrjujejo, da zaradi njihovih individualnih okoliščin zanje sosednja država članica EU ni varna tretja država, omejujeta vrste in število okoliščin, s katerimi bi lahko navedeni tujci izpodbijali domnevo o varnosti sosednje države članice EU. Tretji odstavek namreč namero vložiti prošnjo za mednarodno zaščito, kadar bi zdravstveno stanje tujca očitno onemogočalo omenjeno ukrepanje ali kadar je tujec družinski član tujca, pri katerem ukrepanje ni mogoče. Izjema je določena tudi za mladoletnika brez spremstva.
Z razveljavitvijo omenjenega dela spornega zakonskega člena pa tudi določb, ki urejata pravno sredstvo zoper sklep o zavrženju, posledično ni več mogoče uporabiti. Zato je ustavno sodišče razveljavilo tudi tretji in četrti stavek drugega odstavka 10.b člena zakona o tujcih.
Ustavno sodišče je v obrazložitvi še zapisalo, da postopek, kot ga opredeljuje zakon, ni namenjen vsebinski obravnavi prošnje za mednarodno zaščito. Iz ustavnosodne presoje pa izhaja, da je predaja posameznika, ki zatrjuje, da potrebuje zaščito, tretji državi, brez vsebinske presoje skladna z načelom nevračanja samo, če je tretja država varna. Ob tem ustavno sodišče ugotavlja, da je zakonodajalec z opredelitvijo, da je predaja dopustna le v sosednje države članice EU, uredil poseben koncept sosednje varne države članice EU s splošno oceno varnosti države, ki temelji na načelu medsebojnega zaupanja med državami članicami EU.
Hkrati je zakon okoliščine, s katerimi lahko tujec izpodbija varnost sosednje države članice zanj EU, taksativno omejil. Tujec se lahko v postopku sklicuje na obstoj sistemskih pomanjkljivosti v sosednji državi, obstoj zdravstvenih okoliščin, obstoj družinskih vezi s tujcem z zdravstvenimi težavami in da je mladoletnik brez spremstva, ne more pa uveljavljati drugih okoliščin.
Prav tako sklep o zavrženju namere ne zavezuje sosednje države članice EU, da sprejme tega tujca. To pomeni, da tujec nima vnaprejšnjega zagotovila, da mu bo sosednja država članica EU dovolila vstop na svoje ozemlje ter zagotovila dostop do poštenega in učinkovitega postopka.
Zakon sicer določa, da omenjene ukrepe aktivira državni zbor ob zaostrenih migracijskih razmerah. Ustavno sodišče priznava, da je zakonodajalec želel varovati javni red in mir ter notranjo varnost. "To pa sta temeljni pravni vrednoti, ki omogočata, da državnopravna skupnost lahko nemoteno živi in deluje." A hkrati ugotavlja, da je zakonodajalec dopustil, da se uvede posebni pravni režim za tujce "že v situaciji, ko bi obstajala zgolj potencialna možnost nastanka ogroženosti varovanih dobrin", torej celo v situaciji, ko negativne posledice sprememb na področju migracij sploh še niso nastopile. Zato niti na zakonski ravni ni mogoče pritrditi stališču, da zakon meri na situacijo, ko bi bil ogrožen obstoj države in bi obstajala resnična nevarnost, da bodo prebivalci Slovenije zaradi spremenjenih razmer na področju migracij izpostavljeni nečloveškemu ravnanju, meni ustavno sodišče.
Ob tem so opozorili še, da razmere, ko bi bil ogrožen obstoj države, ureja 92. člen ustave, ki zakonodajalcu omogoča, da razglasi izredno stanje. Zakon o tujcih pa ni uredil razglasitve izrednega stanja.
Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo z osmimi glasovi proti enemu. Proti je glasoval sodnik Klemen Jaklič, ki je dal odklonilno ločeno mnenje. V njem pa je med drugim opozoril tudi na "nedopustne" pritiske, ki naj bi jih bil deležen zaradi svojega odstopajočega stališča v tem primeru, ter pritiske, da bi svoje ločeno mnenje spremenil.
