Tragična smrt

»Razmišljamo, kako bi pomagali Karničarjevi ženi Petri in otrokom«

P.K.
18. 9. 2019, 19.30
Posodobljeno: 18. 9. 2019, 19.46
Deli članek:

Kar je dosegel v gorništvu in alpinizmu, je osupljivo. A ljudem je Karničar zlezel pod kožo tudi zaradi velikega srca, dostopnosti, preprostosti in modrega duha.

STA
Eden od zadnjih zahtevnejših Karničarjevih podvigov je bil letošnji spomladanski vzpon na Denali.

Davorin Karničar, bolj znan kot Davo Karničar, slovenski alpinist, ekstremni alpski smučar, inštruktor, gorski reševalec, učitelj, trener smučanja ter avtor knjig, predvsem pa ljubitelj gorništva in alpinizma, je v ponedeljek doživel hudo nezgodo.

Na domačem posestvu na Jezerskem je 56-letnik opravljal gozdarska dela, nakar se je zgodilo. »V okolici Kranja je v ponedeljek popoldne prišlo do smrtne nesreče pri podiranju drevesa na zasebnem zemljišču. Pri žaganju se je višje drevo prelomilo in padlo na moškega, ki je na kraju dogodka umrl. Moški je delal sam, našli so ga svojci,« so sporočili policisti s Policijske uprave Kranj.

Nedokončan film

Ne samo Slovenci, zelo dobro ga poznajo tudi na tujem, in to ne samo v krogih privržencev gora in ekstremnega športa. Z njim je trepetal ves svet, ko se je leta 2000 kot prvi človek na svetu s smučmi spustil z najvišjega vrha sveta, Mount Everesta. Pet let prej je z bratom Drejcem prvi smučal z Anapurne, tega malo več kot osem tisoč metrov visokega gorskega masiva v Himalaji. Sicer je Karničar od leta 1980 opravil več kot 1500 alpinističnih tur, presmučal je velike alpske stene tako v Sloveniji kot v tujini; impozanten je podatek, da se je med letoma 2000 in 2006 s smučmi spustil z najvišjih vrhov vseh sedmih celin. Njegovih dosežkov, zaradi katerih so ga občudovali mnogi, je res veliko.

Eden od zadnjih zahtevnejših Karničarjevih podvigov je bil letošnji spomladanski vzpon na Denali, 6190 metrov visok vrh v pogorju Aljaske, ki velja za najvišjo goro Amerike. Tja se je odpravil s filmsko ekipo, režiserjem Miho Kačičem in snemalcem Rožletom Bregarjem. Kačič se je namreč odločil posneti drugi, zdaj nekoliko obširnejši dokumentarec o tem alpinistu in ekstremnem smučarju. Da bi mu lahko sledil pri tem vzponu in ga tudi posnel, se je Kačič povsem preobrazil.  

facebook
Iz leve: režiser Miha Kačič, Davo Karničar in snemalec Rožle Bregar. Skupaj so odšli na najvišji ameriški vrh.

Poln modrosti

Telesno pripravljenost je moral okrepiti, kar je zahtevalo izgubo telesne teže in pridobitev izjemne fizične moč. V tako zahteven projekt sta ga gnala občudovanje do Dava in želja, da ga širši javnosti predstavi še bolje – bolj intimno. V tokratnem dokumentarcu je hotel z njim v dejanjih in besedi dlje. Višje in globlje.

Kačič je, še preden so se odpravili na Aljasko, za naš časnik dejal, da bo nov dokumentarec predvsem iskal odgovor na vprašanje, ki si ga ob omembi tega ekstremnega alpinista in smučarja postavlja večina Slovencev – kaj je njemu tega treba. »Gre za kompleksno vprašanje s kompleksnim odgovorom. Pravzaprav ne samo enim. In moj cilj je, da te modrosti, izluščke, prenesem naprej, med ljudi,« je povedal Miha Kačič. Zdaj bosta morala s snemalcem Bregarjem film dokončati sama, nam je žalosten včeraj po telefonu sporočil režiser.

Pomoč ženi in mlajšim otrokom

Dejal je, da ga je njegova smrt izjemno pretresla in da so zdaj v mislih predvsem z Davovo družino. Očeta je izgubilo osem otrok; trije so iz njegovega prvega zakona, ima še hčer z zunajzakonsko partnerico, vsi ti so že odrasli otroci, štirje iz drugega zakona s Petro Karničar pa so mlajši. Eden je v srednji šoli, dva v osnovni, najmlajši pa ima komaj tri leta. »Razmišljamo, da bi nekako pomagali njegovi soprogi Petri in njunim otrokom. O tem se še pogovarjamo, a nekaj moramo narediti zanje. Jim biti v oporo, čustveno in tudi materialno.«

facebook
Režiser Miha Kačič in Davo Karničar sta še nekaj dni nazaj takole zašla v hribe, kjer naj bi Kačiča Karničar učil plezati.

»V čast mi je, da sem ga poznala. Bil je človek, ki je vedno našel prijazno, pravo besedo, ko si ga srečal na poti. Vedno je nesebično pomagal, tudi z nasveti prek družbenih omrežij. Z nami je z veseljem delil svoje bogate gorniške izkušnje. Davo Karničar, počivaj v miru,« je le eno od mnogih sporočil sočutja, ki so jih tisti, ki so ga poznali ali spremljali pri njegovih podvigih, te dni zapisovali na družbena omrežja. Povsem šokirani so bili, da je žrtev gozdarske nesreče, in to pred domačim pragom.

Kaj ga je napajalo

»Ogromno ljudi v življenju išče, kaj bi počeli, da bi osmislili svoje bivanje. Jaz imam srečo, da je en del mojega življenja povezan s tem, kar očitno znam početi in tudi rad delam. Gore so tisto, kar je najgloblje zapisano v meni,« so besede, ki jih je izrekel v dokumentarnem filmu Mihe Kačiča izpred nekaj let, z naslovom Neustavljiv. Ta napoveduje obširnejši dokumentarec o alpinistu in ekstremnem smučarju, ki ga bo režiser Kačič predvidoma izdal prihodnje leto, ko bo minevalo 20 let od enega najbolj osupljivih Karničarjevih podvigov, ko se je s smučmi spustil z Mount Everesta.

Ljudje so ga imeli radi, ker je bil preprost, dostopen, rad je pomagal, delil svoje znanje. Bil je realen, odločen in odgovoren, kar je razbrati iz njegovih besed ob ogledu prej omenjenega dokumentarca, pa tudi iz mnogih intervjujev. »Ko si postavljamo težke gorske cilje, zagovarjam, da mora biti motiv za odhod v hribe vedno doživljajski. Ampak moram biti pa tudi iskren; moj motiv je, da če nekaj še ni bilo doseženo, poskušam doseči prav to. Je pa tudi tako, da če pred začetkom podviga začutiš, da ti stvar ne bo uspela, še več, če imaš dvome in nameravaš samo poskusiti, kako bo, je bolje, da ostaneš lepo na varnem, v dolini.«

Znal je odgovoriti tudi tistim, ki so ga obsojali in niso videli smisla, da v vršacih, sploh ko ima doma družino, tvega svoje življenje. »Mogoče je delček resnice v tem, da sem sebičen, ampak me zaboli, če mi kdo to reče. Tisti, ki me hoče razumeti, me razume. Nekdo, ki pa meni, da to ni normalno, pa najde tisoč razlogov, zakaj to početje ni primerno. In po navadi so taki tisti, ki ne gredo prav daleč od varnega domačega fotelja. Ti znajo zelo obsojati take stvari, kot jih jaz počnem. Sigurno je, da veliko tvegaš, če greš na območje takega tveganja.«

Tam, kjer je njegovo srce …

Vedno je tudi poudarjal, kaj je bistvo življenja in kaj mu pomeni največ. »Družina je tisto največ, kar imam. Zaradi njih vse to počnem. Oni me imajo bolj v polnosti, ker mi dovolijo, da delam tisto, kar rad delam. Hočem početi to, ker zaradi tega smo lahko fajn družina. Zavedam se, da tvegam več, kot če bi ostal v območju normalnega. A moja družina mi zaupa; njihov pogled v moje oči in njihova iskrena izpoved, da mi zaupajo, je to, kar šteje.«