Miha je z novim srcem na novo zaživel, pred dnevi se je vrnil iz Anglije, kjer je nastopil na svetovnih igrah transplantiranih. Prvenstva, katerega namen je pokazati, kaj vse zmorejo ljudje, ki so prestali presaditev katerega od organov ali tkiv, so se udeležili tekmovalci z različnih koncev sveta. Sedeminštiridesetletni Miha je bil edini predstavnik Slovenije, nastopil je na cestni kolesarski dirki, ki jo je končal na enajstem mestu, v kronometru je bil trinajsti, v hitri hoji pa se je zavihtel na peto mesto. »Cilj je bila uvrstitev med najboljše tri. Na žalost mi ni uspelo, a sem vseeno zadovoljen. Če pogledam, kje sem bil pred štirimi leti, ko sem prestal presaditev srca, sem lahko zelo zadovoljen,« je misli po vrnitvi domov strnil naš sogovornik, s katerim smo se srečali v vasi Hrib pri Orehku blizu Novega mesta, kjer si je uredil prijeten vikend, drugače pa prihaja iz Trebnjega.
PONOČI GA JE DUŠILO
Miha se je vse življenje ukvarjal s športom. Navduševal se je nad gorskim kolesarstvom, rolanjem, pozimi je veliko deskal, mnogi pa ga poznajo tudi kot izvrstnega mehanika, ki je skrbel za kolesa številnih prijateljev. Da je nekaj narobe s srcem, so posumili na službenem sistematskem pregledu, takrat je bil star 34 let. Težave je opazil že prej, saj je bil pri hoji po stopnicah precej utrujen in zadihan, a to je pripisoval slabši telesni pripravljenosti. Stanje se je poslabšalo, zato so mu leta 2008 vstavili defibrilator. Pomagati so mu poskušali tudi s presaditvijo matičnih celic, ki so jih nalagali na obolele dele srca, da bi se obnovilo. »Kar nisem se sprijaznil, da sem bolan. Tudi tablet nisem jemal redno,« odkrito pove Miha, ki je bil vseskozi optimist, da bo ozdravel. A njegovo srce je pozneje znova opešalo, drugo zdravljenje z matičnimi celicami pa ni več prineslo želenih rezultatov. »Težko sem dihal in se premikal. Ponoči nisem mogel spati, ker me je dušilo. Neprestano sem kašljal, in to so bili znaki, da je s srcem res nekaj hudo narobe.«
V UKC Ljubljana so med redno kontrolo po presaditvi matičnih celic ugotovili, da ima strdek in da mu je voda že zalila srce. Povedali so mu, da mora ostati v bolnišnici in da se je treba začeti pogovarjati o presaditvi. Miha je še kar okleval z operacijo, a je kmalu dojel, da ni druge rešitve. Sam pri sebi je razčistil v glavi in bil je pripravljen čakati, kolikor dolgo bi bilo treba, nikamor se mu ni več mudilo, pravi. Dali so ga na urgentni seznam za presaditev srca. Po treh mesecih bivanja v bolnišnici je 2. junija 2015 prišel čas, da obrne nov list v življenju.
NOVO SRCE PRENEHALO BITI
»V sobo, kjer sva bila dva čakajoča, je nekaj po polnoči vstopila medicinska sestra z dežurno zdravnico. Oba sva takoj vedela, zakaj je prišla, a nisva vedela, po koga. Kaj je, Miha, gremo, mi je dejala, in sem šel,« se še spomni besed. Poklical je ženo, da je pripravljen, in izklopil telefon.
Deseturna operacija je bila načelno uspešna, a že med posegom so nastali zapleti. Novo srce je namreč ponoči prenehalo biti, zato so ga reševali tako, da so ga priklopili na zunanji telesni obtok (ECMO). Obenem je dobil še sepso, zastrupitev krvi, zato so mu dali kombinacijo dveh antibiotikov, na katero je bil alergičen. »Nato so mi odpovedale vse mišične celice, nastopila je mišična distrofija, za nameček pa so mi odpovedale še ledvice. Boril sem se za življenje,« pripoveduje. Kaj sta takrat doživljala žena in sin, si težko predstavlja. Žena je po nasvetu prijateljice poklicala celo bioenergetika, ki mu je v preteklosti že pomagal s svojim delovanjem na daljavo. Morda je tudi to kaj pripomoglo k temu, da je novo srce čudežno začelo utripati. Tisti dan se je znova rodil, pravi.
KMALU PO OPERACIJI NA ŠMARNO GORO
Po posegu sprva ni mogel hoditi in uporabljati rok. Odvisen je bil od pomoči drugih, kar je bilo grozno. A stanje se je počasi izboljševalo. Hodil je tudi na fizioterapije, saj mu desna noga ni delovala, stopalo mu je kar padalo. Imel je takšno mišično distrofijo, da so vsi predvidevali, da bo ostal priklenjen na invalidski voziček. A ni se predal in z izjemno voljo do življenja je vsak dan napredoval. Skozi okno bolnišnice je štiri mesece gledal Šmarno goro in zastavil si je cilj, da se bo, ko bo prišel domov, povzpel nanjo. Devet mesecev po operaciji mu je to tudi uspelo.
Danes poskuša živeti karseda normalno in izkoristiti življenje na polno. Zanj je vsak dan praznik.
