Videti je, kot da so se vse težave te vlade nakopičile na vaši mizi. Ste pričakovali tak mandat?
Težave so se seveda kopičile že prej, še preden sem jaz prevzel ta resor. Dejstvo pa je, da pokrivamo okolje in prostor. In kjerkoli se karkoli zgodi, nastanejo posledice v okolju ali prostoru. Tako da ni presenetljivo, da veliko težav rešujemo mi. Res pa je tudi, da so v zadnjem času tako ljudje kot mediji bolj senzibilni za okoljske tematike, kar je sicer prav. Je pa ta občutek, da je teh težav ogromno, zaradi tega malce bolj prisoten. Moram pa priznati, da čeprav sem bil pred nastopom funkcije šest mesecev državni sekretar na tem ministrstvu, toliko težav nisem pričakoval. A zdaj so tukaj in jih rešujemo.
Je kdaj nastopil trenutek, ko ste se vprašali: »Kaj mi je tega treba?«
Teh trenutkov je bilo več. (smeh)
Začniva pogovor o nevarnih odpadkih. Kakšno je stanje v Kemisu? Ali podjetje lahko obratuje ali ne?
Drugostopenjski pritožbeni organ (ministrstvo za okolje in prostor, op. p.) je odločbo inšpekcije razveljavil in zadevo vrnil v ponovni postopek. Inšpekcija mora zdaj v tridesetih dneh, na podlagi navodil, ki jih je dobila s strani drugostopenjskega organa, popraviti odločbo in ugotoviti, ali je objekt zgrajen v skladu z zakonodajo ali ne.
Če se Kemis zapre, kaj čaka slovensko gospodarstvo?
V Sloveniji imamo težave tako na področju nevarnih kot nenevarnih odpadkov, ker smo preveč odvisni od tujine in nismo samooskrbni. In ko se nam nekaj zgodi ali pa se začnejo zapirati meje, smo hitro v velikih težavah. Moje mnenje je, da moramo, kar zadeva ravnanje z odpadki, postati v čim večji meri samooskrbni. Objekte, kot je Kemis, pa v Sloveniji potrebujemo. Brez njih se ne da. Trenutno imamo dva večja, in če pride do nepredvidenih dogodkov ali zastoja, smo hitro na robu zmogljivosti. Če enega zapremo, se odpadki začnejo kopičiti pri podjetjih, ki jih ustvarjajo, in to je okoljsko gledano spet velik problem. Moja želja je, da se objekti, kot je Kemis, držijo zakonodaje ter da bi imeli več kot dva. Tudi če bi bi imeli sežigalnico, še vedno potrebujemo podjetja, ki bodo odpadke zbrala in pripravila za sežig. V tem trenutku iščemo rešitve za izpad Kemisa in iščemo podjetja, ki bi lahko prevzela odpadke, ki so namenjeni tja. Se pa bo to zaradi manjše učinkovitosti, torej zaradi manjše hitrosti odvoza in zaradi cene, zagotovo poznalo tudi v gospodarstvu.
Požari v obratih za ravnanje z odpadki se kar vrstijo. Gre za naključje?
Povsod, kjer je do požarov prišlo, je policija preiskala vzroke in mislim, da v nobenem primeru niso prišli do ugotovitev, da bi lahko bilo kaj podtaknjeno. A zame je bolj pomembno to, da smo takoj, ko so se požari začeli vrstiti, ukrepali in tako pripravili kot sprejeli uredbo, ki bo zagotovila večjo požarno varnost. Požarov v popolnosti ne moremo odpraviti, lahko pa poskrbimo, da če do njih pride, minimiziramo posledice in preprečimo onesnaženje tal, vode in zraka. Zato smo v uredbi zelo natančno določili, na kakšen način je treba skladiščiti odpadke. Menim, da bomo občutno povečali požarno varnost, ko bo dokument v popolnosti zaživel.
Kdaj naj bi se to zgodilo?
Uredba je že sprejeta, ker pa zahteva tudi gradbene posege, s katerimi se mora zagotoviti, da tla niso prepustna, da je treba zgraditi požarne zidove in lovilne bazene za požarne vode, je postavljen rok za prilagoditev do leta 2022. A določeni ukrepi se že izvajajo, na primer to, da morajo objekti, kjer se zbirajo odpadki, redno sodelovati z gasilskimi enotami, tako da te objekt dobro spoznajo in je v primeru intervencije ta bolj učinkovita.
Kako pa je z reševanjem težav, ki nastajajo pri prevzemanju odpadne embalaže?
Problema embalaže se lotevamo v več korakih. Intervencijski zakon, po katerem država plačuje za odvoz embalaže, je bil drugi korak. Tretji korak pa se ravno pripravlja. Spremenili bomo namreč zakonodajo in uredbo o odpadni embalaži. Predvideni sta dve glavni rešitvi: za odvoz embalaže bodo plačevala vsa podjetja, ki jo dajejo na trg, in ne zgolj tista, ki presegajo mejo 15.000 kilogramov. Iščemo sicer še rešitve, da bi manjša podjetja in kmete čim bolj administrativno razbremenili, ampak menimo, da vsi, ki dajejo embalažo na trg, so zanjo tudi odgovorni. Drugi ukrep pa je, da proizvajalci ne bodo samo finančno odgovorni, ampak tudi organizacijsko, kar pomeni, da bodo oni odločali o tem, kaj se bo zgodilo z embalažo po tem, ko bo ta postala odpadna. Sistem, ki je trenutno v veljavi, je namreč tak, da tisti, ki embalažo dajejo na trg, plačujejo družbam za zbiranje, nad njimi pa nimajo nobenega vpliva in nato ne vedo, ali je bila embalaža prevzeta ali ne. In to ni prav. Imel sem že sestanke s proizvajalci in oni to rešitev podpirajo. Torej proizvajalci bodo tudi ustanovitelji organizacij, ki bodo skrbele za zbiranje embalaže. Zakon je v pripravi, v postopek v državni zbor ga bomo poslali v kratkem.
Kaj pa podjetja, ki se ukvarjajo z zbiranjem embalaže? Kaj menijo o tem predlogu?
Moje mnenje je, glede na to, da spet ne prevzemajo toliko embalaže, kot bi morala, da so del problema. Ampak kot sem rekel, v skladu z zakonodajo EU bomo odgovornost prenesli na proizvajalce, tako finančno kot organizacijsko.
Kaj pa jedrski odpadki? Prostora za skladiščenje v Neku zmanjkuje, v Vrbini, kjer naj bi nastalo novo skladišče, pa se gradbena dela še vedno niso začela?
Prostora v Neku je še do leta 2023, ko že potrebujemo novo skladišče v Vrbini. Če bo šlo vse po načrtih, bo do takrat tudi zgrajeno. Trenutno potekajo postopki pridobivanja okoljevarstvenega soglasja in presoje čezmejnih vplivov. Stvari potekajo po predvideni časovnici, bo šlo pa precej na tesno.
Kako je s sofinanciranjem Hrvaške? So namreč lastniki polovice Neka in tudi polovice odpadkov.
Pogovori o tem še potekajo, vodi pa jih ministrstvo za infrastrukturo.
S tožbo nevladne organizacije Alpe Adria Green na upravnem sodišču se je začela tudi zgodba o volkovih in medvedih, ki je poleti razdelila Slovenijo.
Sistem je dolgo časa dobro deloval, nato pa je prišlo do sodb upravnega sodišča, ki so pokazale, da vendarle ima nekaj napak. Ustanovil sem delovno skupino, ki bo delo začela naslednji teden. Sestavljena je tako iz predstavnikov kmetov kot predstavnikov nevladnih organizacij, stroke, predstavnikov našega ministrstva ... skratka vseh, ki lahko pripomorejo k rešitvi teh težav. Sedli bodo za isto mizo in njihova naloga je, da pripravijo izboljšavo sedanjega sistema. Ta ni tako slab, se ga pa da izboljšati. Glavni cilj delovne skupine pa je, da na območjih, kjer prebivajo zveri, zagotovimo varno življenje, brez strahu in velikih škod, hkrati pa imamo tudi v gozdu urejeno stanje.
Sliši se lepo, a za mizo bodo sedeli predstavniki skupin, katerih pogledi na rešitev so si popolnoma nasprotni. Kako jih boste zbližali?
Želje in pogledi so različni. Ampak če jih rešuješ in zbližuješ za mizo, je nekaj drugega, kot če jih poskušaš doseči prek ulice. Že to, da smo se lahko dogovorili za nastanek delovne skupine, je velik korak v pravo smer. Zdaj pa bo treba soočiti argumente in na podlagi tega poiskati rešitev. Na podlagi razgretih čustev se v tem primeru rešitve ne bo našlo.
Sindikat kmetov je zahteval celo vaš odstop. Ste pomislili, da bi jim ugodili?
Ne, nikakor. Ta zahteva se mi je zdela res nerazumna. Kaj pa bi dosegli z mojim odstopom? Stvari se zagotovo ne bi rešile hitreje, ravno obratno. So pa dvignili malce več prahu.
Nova gradbena zakonodaja je, kot kaže, namesto poenostavitev prinesla malim investitorjem in lastnikom starejših objektov veliko težav. Se pripravljajo spremembe?
Mi smo takoj, ko je zakonodaja prišla v veljavo, rekli, da bomo preverili, kje so možne izboljšave. Spremembe gradbenega zakona in zakon o urejanju prostora so že bili v javni obravnavi in zdaj preverjamo predloge in pripombe, ki smo jih zbrali. Do konca jeseni bi nato izboljšani predlog moral iti v obravnavo. Menim pa, da ima trenutno veljavna zakonodaja, ki je še vedno zelo sveža, že zelo pozitivne učinke, saj smo postopke poenostavili. Predvsem pri večjih projektih se zdaj vse odvija hitreje, je pa še vedno prostor za izboljšave. Najprej bomo poskrbeli, da bo uresničena odločba ustavnega sodišča, poenostavili še nekatere postopke, kmetom omogočili, da bodo lažje širili kmetije, in sprejemanje prostorskih načrtov bo tudi lažje.
Še vedno so tudi izredno dolgi in težavni postopki za pridobitev gradbenega dovoljenja. Se da stvari še poenostaviti?
Integralni postopek, ki je bil uveden, se je odlično izkazal. Imamo sicer nekaj ozkih grl, eno od teh je agencija za okolje, in to že rešujemo. Naš načrt je v šestih mesecih zaostanek v predhodnih postopkih odpraviti, zato smo v ta namen prerazporedili nekaj zaposlenih z našega ministrstva, poleg tega pa smo so nam kadrovsko priskočila na pomoč tudi ostala ministrstva: gospodarsko, kmetijsko, infrastrukturno in pravosodno. Bistveno je, da investitorji vedo, ali bo za pridobitev gradbenega dovoljenja treba izdelati presojo vplivov na okolje ali ne. Če je potrebno, se sproži pri nas integralni postopek, ki je zelo hiter, ko so vloge enkrat popolne. Tudi za vlagatelje organiziramo izobraževanja in različna gradiva, da se bodo lahko ognili napakam, ki se najbolj pogosto pojavljajo, in čim bolje pripravili vloge.
Ljudi razburjajo tudi črne gradnje. Videti je, da če si vpliven in bogat, imaš denar za dolgotrajne sodne postopke, si lahko privoščiš črno gradnjo. Kako je možno, da nekatere najbolj razvpite črne gradnje še vedno stojijo?
To boli tudi mene. Občutka, da zakon za nekatere velja in za druge ne, ne bi smelo biti. Od inšpekcij sem zahteval, da se vse obravnava enako, in to tudi delajo. V tem trenutku je inšpekcija izdala 3500 odločb za povrnitev v prejšnje stanje, od tega tudi 2300 odločb, ki nalagajo, da pride do izvršitve po drugi osebi. Torej red se dela, četudi je boleč. In tukaj ni opravičil. Je pa res, da morajo inšpekcije ravnati v skladu z zakonodajo in strankam v postopku omogočiti pravno varstvo, ki jim po zakonu pripada. Sodni postopki skupaj s pritožbami terjajo določen čas. Poleg tega imamo odločbo ustavnega sodišča, ki pravi, da ima vsakdo pravico do doma, in o tem ne moremo odločati mi, ampak sodišče. Torej vsi primeri črnih gradenj, v katerih nekdo živi, morajo priti na sodišče.
V vaš delokrog spada tudi priprava nove stanovanjske zakonodaje. Kako daleč ste s pripravo? Katere bodo bistvene novosti, ki jih bo prinesla?
Naš namen je, da poskušamo nadoknaditi zaostanek na področju gradnje javnih najemniških stanovanj, saj smo v preteklosti na tem področju malce zaspali. V dveh mandatih jih želimo zgraditi 10.000. Poti do tja je več. Jeseni prihaja v javno obravnavo zakonodaja, v kateri bomo neprofitno najemnino zamenjali s stroškovno. Razlika, ki bo nastala pri socialno bolj ogroženih, se bo plačevalo prek stanovanjskega dodatka. Na ta način bomo omogočili stanovanjskim skladom, da bodo lahko skrbeli za vzdrževanje stanovanjskega fonda, ki ga že imajo, in se manj zadolževali za gradnjo novih stanovanj. Ob tem bo sistem stanovanjskih dodatkov poskrbel, da bodo tisti, ki potrebujejo pomoč pri plačilu najemnine, to tudi dobili, ostali pa ne. Za tiste, ki se bodo prvič odločili reševati svoj stanovanjski problem in želijo postati lastniki nepremičnine, so pa zaposleni zgolj za določen čas ali pa opravljajo katero od prekarnih oblik zaposlitve in posledično ne dobijo bančnega kredita, pa bomo uvedli državno garancijsko shemo. Tako se bodo banke lažje odločale za odobritev. Če pa bo prišlo do situacije, ko oseba ne bo zmogla odplačevati kredita, bo v lastništvo vstopil stanovanjski sklad. Družina bo ostala v stanovanju in plačevala najemnino, država bo prevzela kredit in stanovanje uvrstila v fond javnih najemnih stanovanj. Nova zakonodaja bo urejala tudi področje stanovanjskih zadrug, nagovorili bomo tudi problematiko upravljanja stavb ter soglasij za posege v skupno lastnino.
