No, če imamo znanost za nekaj težko razumljivega. Ona poskuša znanost približati gledalcem kot nekaj razumljivega, nujno potrebnega v našem vsakdanu, nekaj, kar nam izboljšuje in lajša življenje. Renata Dacinger je za svoje radovedno novinarsko, uredniško in scenaristično delo v oddaji Ugriznimo znanost dobila ugledno mednarodno priznanje Združenja britanskih znanstvenih novinarjev evropski znanstveni novinar leta v kategoriji TV/video tudi zato, ker se zna poglabljati v detajle. V podrobnosti sva šli tudi medve.
Kako sta se našli znanost in vi?
Vedno sem bila zelo natančna. Sem drugi otrok, imela sem starejšo sestro in vedno mi je bilo dolgčas. Oče si je v drugo želel sina, a je dobil hčerko, ki pa je strašno rada »šraufala« in blazno rada preživljala dneve z njim. Poznala sem imena vseh ključev, vse me je zanimalo. V osnovni šoli smo nekoč dobili nalogo, da moramo pobarvati ptiče. Vrabčka, lastovico, siničko ... drugih se ne spomnim. Zame to ni bila šala, tega sem se lotila izjemno resno. Očeta sem spraševala: »Kakšen trebušček ima sinička? Kakšne čopke ima na glavi, kakšen hrbet?« Takrat ni bilo interneta, moja enciklopedija je bil oče. V šolo sem se vrnila z barvitimi ptiči. Veliko stvari me je zanimalo. Kemijski poskusi na primer, a takrat nisi mogel kupiti sestavin za poskuse doma. Živeli smo na podeželju.
Oče je bil vaš google?
Ja, res je. (smeh) Kakšno stvar mi je povedal, tudi če ni bil stoodstoten. Še danes me doma zafrkavajo s tem vrabčkovim trebuščkom.
Kam se je razvijala vaša radovednost?
V osnovni šoli sem bila perfekcionistka, želela sem si same petice. Ko smo pisali narek v drugem ali tretjem razredu, sem se – neverjetno – spet ukvarjala s ptiči. V tekstu so sedeli na veji lastovica, kos in sinička. In sem napisala te ptiče najprej z malo začetnico, zradirala, potem z veliko, spet zradirala, pa spet z veliko – in to potem pustila. S tako agonijo sem to počela. In dobila oceno tri do štiri, in začela jokati. Vsi sošolci so se norčevali, da me doma tepejo, če ne dobim petice. A me nihče ni tepel. Sama sem imela tako visoka merila. Želela sem dati vse od sebe, se potruditi. Pri telovadbi sicer ne, pri učenju pa. Pri obračanju stavkov, pisanju.
Na televiziji ste delali že prej, pred oddajo Ugriznimo znanost, v oddaji Zenit.
Tako je. To so bili polurni dokumentarci o znanosti, to je bila zame imenitna izkušnja. Za eno oddajo sem šestkrat skočila z jadralnim padalom, da smo vse posneli. (smeh) Bilo je fino. Letela sem z jadralnim letalom, se potapljala, bilo je strašansko zanimivo. In takrat smo prišli na idejo, da bi naredili tedensko oddajo. Pred desetimi leti, vmes sem bila na porodniškem dopustu in eno leto s partnerjem in otrokoma v Nemčiji. Oddaji sem dala naslov – mama mi je vedno rekla, naj poskusim kakšno stvar, »saj ne grize«. Tudi pri znanosti je dobro, če premagaš strah pred njo, če si aktiven in zagrizeš vanjo. Zato smo zagrizli v to oddajo in z njo poskušamo pokazati ljudem, da je znanost super, da se jo da razumeti, da ni tako težka, da je zanimiva in kul.
Dobite kakšne odzive gledalcev?
Nekoč mi je neka gospa rekla, da imam najboljšo službo na svetu, ker spoznavam najbolj »kul« tipe v Sloveniji. (smeh) In sem ji rekla, da so res kul. (smeh)
Predvsem so zelo inteligentni.
Resnici na ljubo oddaje ne bi bilo, če mi ne bi bili pripravljeni vsi ti znanstveniki nakloniti nekaj svojega dragocenega časa. Kakšno stvar mi pojasnijo dvakrat, trikrat, ali celo štirikrat, da končno razumem, in da potem znam iz tega narediti uvod in dobra vprašanja. Za to sem jim zelo hvaležna. Zato se mi zdi ta moj poklic privilegij – da lahko črpam znanje, ena na ena, s tako sposobnimi ljudmi.
Koliko zares dobrih, vrhunskih znanstvenikov imamo Slovenci?
Mislim, da imamo neverjetno dobre znanstvenike. Tega ne govorim zato, ker obstaja možnost, da bodo to prebrali, resno to mislim. Vseh seveda ne poznam. Znanost je danes razvejana in specializirana na različna področja, a zdi se mi, da smo zraven pri vseh glavnih projektih. In sem zelo ponosna, da sem Slovenka, in to tudi rada povem. Lani sem obiskala ITER, gradbišče največje fuzijske elektrarne na svetu – in, jasno, Slovenci sodelujemo tudi tam. Razvijamo materiale za notranjost tega reaktorja in delamo izračune za porabo goriva. To se mi zdi nekaj neverjetnega. Lani sem spoznala profesorja Mateja Lipoglavška, ki sodeluje v centru Fair v Nemčiji, kjer bodo poskušali sintetizirati nove kemijske elemente. Na pospeševalniku na Japonskem so naši znanstveniki, pa v Cernu. To je le nekaj primerov, še bi lahko naštevala. Za tako majhen narod smo izjemno sposobni.
Ali naša država namenja dovolj denarja znanosti?
Če ni znanstvenega napredka, ni razvoja. Zelo sem vesela, da se mi ni treba ukvarjati z znanostjo na ta način, da delam drugačne vsebine, ne govorim o tem, kam gre denar. Če pa me že vprašate, verjetno ga država ne namenja dovolj. Dalo bi se narediti še marsikaj.
Pa mislite, da lahko vaša oddaja pripomore k temu, da se tisti, ki so »pri koritu«, zavejo, kako pomembna je znanost za našo državo, za to, da nam ne uhajajo možgani v tujino?
Upam, da vpliva in da se bo država in mi vsi začela zavedati, kakšne izjemne ljudi imamo, pametne, sposobne, vrhunske znanstvenike. In da to ni šala. Antibiotike potrebujemo, sicer bi bila naša življenjska doba še vedno 40 let. Hočemo se voziti z avtomobili, torej jih moramo razvijati, potrebujemo energijo, potrebujemo nove vire. Kako jih bomo dobili, če ne z napredkom?
Kje nam znanost še pomaga v vsakdanjem življenju?
Prejle so mimo naju peljali električni skiroji. Slovenci smo zelo dobri tudi na področju razvijanja baterij. Na luno so šli z dosti manj zmogljivimi računalniki, kot jih imava medve zdajle v torbah. Vsak ima v rokah, v žepu noro znanstveno stvar, telefon. In ne samo to – te stvari uporabljamo! Lahko se pogovarjamo s komerkoli na svetu in se pri tem celo gledamo. Moja stara mama ni znala uporabljati navadnega starega telefona z vrtljivo številčnico – jaz sem v svojem življenju doživela tak napredek, da ne morem verjeti, kje smo danes. So pa seveda tudi pasti znanosti – klimatske spremembe – nam je tudi to prinesel napredek? Slab način življenja, premalo skrbi za naravo? To, da hočemo čedalje več? Znanost išče rešitve. A za tem mora biti volja vseh ljudi, politike.
Plastika je bila sprva imeniten izum, zdaj pa kaže, da nas bo zadušila.
Res je, s pomočjo znanosti smo jo odkrili, na začetku smo bili navdušeni nad njo, zdaj pa spet s pomočjo znanosti ugotavljamo, da je mikro plastika v morju, v organizmih. Znanost odgovarja na vedno nove izzive. Znanosti nikoli ne zmanjka dela. (smeh)
Kdo vas je od sogovornikov najbolj fasciniral?
Fasciniralo me je več sogovornikov. Najbolj pa tisti, ki svoje delo opravljajo z nalezljivim veseljem, ki me okužijo s tem, da mi njihovo področje postane všeč in me zanima še naprej, ki mi dajo moč in energijo za naprej. Zdi se mi, da je na znanstvenem področju ljubezen do tega dela kar običajna stvar, da ljudje res delajo to, v kar verjamejo. Delajo z veseljem in nikoli ne končajo ob dveh in gredo domov. In takih sem srečala kar nekaj. Malo sem jim nevoščljiva. (smeh)
V oddaji gostite tako domače kot tuje znanstvenike.
Res je, a nikakor ne mislim, da so tujci kakorkoli boljši od naših znanstvenikov. Morda so bolj sproščeni, drugače komunicirajo. In všeč mi je, da so Slovenci skoraj povsod zraven, pri mnogih odkritjih. In – konec koncev – pri nas so našli najstarejše kolo z osjo na svetu! Na Biotehniški fakulteti imamo največjo zbirko ekstremofilnih gliv na svetu. Dobri smo na področju raziskovanja matičnih celic, v fiziki malih delcev. Prevzeta sem tudi nad delom Inštituta Jožef Stefan in kemijskega inštituta. Veliko število majhnih stvari, v katerih smo odlični.
Med nosečnostjo ste si vzeli premor, s partnerjem ste odšli v Nemčijo. Vam je premor prijal?
Skrbela sem za dva otroka, najprej sem jamrala, da mi je dolgčas, a potem sem se odločila, da bom ta čas namenila otrokoma, in sem se imela super. Naučila sem se šivati, leto pavze mi je neskončno prijalo. Ko sem se najprej sama z dvema otrokoma vrnila iz Nemčije, pa sem bila blazno organizirana, da sem naredila vse stvari med tem, ko sta bila mala dva v vrtcu.
Otroka sta stara 11 in 9 let, kako funkcionirate zdaj?
Zdaj sta že tako velika, da ju zanima, kaj počnem. In zdi se mi luštno, da lahko klepetamo o teh stvareh. Zadnjič smo se pogovarjali o 50. obletnici pristanka človeka na Luni. Hčerki so se zdeli ljudje, stari 50 let, strašno stari, ampak midva s partnerjem sva že zelo blizu. (smeh) Rada imam to njuno radovednost. Ko smo se pogovarjali o obletnici Černobila in o tem, kaj se je dogajalo tam, sta bila čisto pretresena.
V obrazložitvi nagrade za najboljšo znanstveno novinarko so zapisali, da imate občutek za detajle.
Seveda. Vrabčki! (smeh) A vidite, da je res?
O nagradi:
Zelo sem je vesela. Nominirala me je balkanska zveza znanstvenih novinarjev in mislila sem, da je nagrada že zdavnaj podeljena, da sem prišla samo do finala. Po mesecu dni so začele prihajati čestitke, pa sem jih zavračala, češ, da nisem dobila nagrade. Na podelitvi sem bila kar precej nervozna, torej mi je pomenila res veliko. To je veliko priznanje zame in za našo oddajo, za vse sodelavce, brez katerih seveda ne bi bilo oddaje. Dobila sem veliko čestitk in pohval gledalcev, da gledajo našo oddajo, in to mi pa res pomeni ogromno. Bila sem tudi ime tedna na Valu 202, pa sploh nisem organizirala svoje »volilne« baze! (smeh)
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
