Afera Kralj, zaradi katere je odstopil Branko Kralj kot generalni sekretar Liste Marjana Šarca, je bolj kot obstoj političnega pritiska na nadzornico Uradnega lista Ireno Prijović, ki opravlja tudi funkcijo izvršne direktorice Združenja nadzornikov Slovenije (ZNS), razkrila, da se nadzorniki državnih podjetij čutijo neodvisne od največjega delničarja državnih podjetij – države. Dejstvo je namreč, da vlada RS kot skupščina denimo Uradnega lista lahko po mili volji nastavlja nadzornike, ki se nato odločajo, kdo bo izbran na javnem razpisu za mesto v upravi. Tako je.
Seveda je nehigienično, da je nadzornica prejela klic generalnega sekretarja vladne stranke, a v praksi to počnejo prav generalni sekretarji strank. Klic ministra ali premierja je namreč še manj higieničen, nadzornik pa navsezadnje mora vedeti, kakšen je interes lastnika, če ne želi, da ga skupščina razreši. »Eno je igrati 'fuzbal' v regionalni ligi Kamnik, drugo v prvi ligi,« je Kraljevo ponesrečeno preigravanje komentiral nekdanji minister, ki je želel ostati neimenovan.
»Je pa dejstvo, da ne glede na to, katera vlada v tej državi je, obstajajo določene skupine ljudi, ki rotirajo po državnih podjetjih in se kličejo, pogovarjajo med sabo, predlagajo, koga kam kadrirati, in je vse dobro. Več ali manj so nenehno v tišini in nekje skriti,« je razplet komentiral vodja poslanske skupine LMŠ Brane Golubovič.
Kdo nadzoruje?
Pod KAD so bili odnosi tudi ciklični
V knjigi Omrežje moči je novinar Žerdin opozoril na prakso »roka umije roko«, značilno za pripadnike kohezivnih (notranje močno povezanih) elit. Izpostavil je ciklično razmerje odnosov, ki bi morali biti medsebojno neodvisni. »Predsednik uprave KAD Borut Jamnik je bil leta 2004 nadzornik v NLB. Nadziral je torej predsednika uprave Marjana Kramarja. Visoko funkcijo v NLB je tedaj opravljala Mojca Osolnik Videmšek. Formalno je bila torej podrejena Kramarju, hkrati pa je bila Mojca Osolnik Videmšek nadzornica v KAD. Nadzirala je to torej Jamnika, nadzornika svojega šefa.«
Kdo je torej najpomembnejši posameznik v strukturi Združenja nadzornikov Slovenije (ZNS), ki se predstavlja kot neodvisno in strokovno združenje, a jim kot nadzornikom zaupa peščica manjših podjetij v zasebni lasti, nadzorujejo pa največja podjetja v državni lasti.
Borut Jamnik, že tretji zaporedni mandat predsednik ZNS, velja za osebo z izjemnim vplivom na kadrovsko politiko v državnih podjetjih. Empirično je to v knjigi Omrežje moči razkril novinar Ali Žerdin, ki je prek podatkovne analize nadzornih svetov državnih podjetij v obdobju med letoma 2004 in 2009 vzpostavil preplet omrežja gospodarske in politične moči. Jamnik je že leta 2004 kotiral visoko v tem omrežju – »Borut Jamnik, predsednik uprave Kapitalske družbe, je bil hkrati tudi član nadzornih svetov NLB, Krke, Luke Koper, Žita in Lesnine. Položaj v teh gospodarskih družbah mu je zagotavljal neposreden stik z 72 osebami iz omrežja ekonomske elite,« je sklepal Žerdin.
Prek dinastičnega do lastnega omrežja
Vendar začnimo na začetku. Borut Jamnik je po informacijah Mladine sin nekdanjega namestnika predsednika uprave Luke Koper Tomaža Jamnika in nečak nekoč izjemno vplivne poslanke Socialnih demokratov Brede Pečan. Razsežnost osebnega vpliva si je še utrdil prek poroke s Heleno Jamnik, katere oče Edvard Stanič (umrl leta 2000) je bil glavni tajnik Slovenskih krščanskih demokratov. Sodeč po vnosu na spletni enciklopediji Wikipedia, je bil Stanič znan po tem, da je sicer desničarsko stranko preusmeril proti političnemu centru in jo naredil v tako imenovano žlahtno desnico, kot so to tedaj imenovale leve strukture.
Jamnikov vzpon se je začel v 90. letih, njegov vpliv pa je začel sunkovito naraščati leta 1999, ko je prišel v Kapitalsko družbo (KAD). Sprva kot vodja službe za informatiko, nato kot direktor oddelka za IT in analize ter od leta 2001 kot namestnik predsednika uprave KAD. Predsednik uprave KAD je postal v obdobju med letoma 2003 in 2005, nato ga je predčasno razrešila vlada Janeza Janše (mandat 2004–2008). Na KAD se je kot vršilec dolžnosti predsednika uprave konec leta 2008 vrnil praktično takoj po koncu Janševega mandata, marca 2009 so ga imenovali za predsednika uprave s petletnim mandatom.
Vozlišče moči: Združenje nadzornikov Slovenije
Vzporedno s tem je postal leta 2008 predsednik ZNS, začel se je proces formalizacije lobističnega vpliva tega zasebnega društva. ZNS je že leta 2006 začelo izdajati certifikate ZNS, nekakšna spričevala, ki naj bi pričala o tem, da je nekdo strokovno usposobljen za opravljanje nadzorniške funkcije. V ta namen na ZNS potekajo izobraževanja, ta certifikat pa ministrstvo za gospodarski razvoj priznava kot kvalifikacijo za potrdilo o usposobljenosti za člane nadzornih svetov in upravnih odborov družb, ki je sicer edini veljaven dokument, s katerim lahko postaneš nadzornik podjetja, v katerem je država večinski lastnik.
Po navedbah na spletni strani ZNS je »certifikat ZNS višja stopnja strokovne kvalifikacije od 'potrdila za nadzornike'«, Prijovićeva pa nam je na novinarsko vprašanje odgovorila, da gre za prostovoljno strokovno kvalifikacijo. Certifikat ZNS sicer podeljujejo skupaj z Gospodarsko zbornico Slovenije in Slovenskim državnim holdingom (SDH), slednji je tudi sopodpisnik in podpornik tega certifikata.
Zasebno društvo, ki nadzoruje državna podjetja?
Prijovićevo smo vprašali tudi, zakaj gre pri članih upravnega odbora ZNS večinoma za nadzornike državnih podjetij in zakaj strokovnim kvalifikacijam njihovih certificiranih nadzornikov zasebni lastniki ne zaupajo v takšni meri kot država. Pri preverjanju 12 članov upravnega odbora ZNS – po navedbah naših virov gre za ljudi iz ožjega Jamnikovega kroga – smo namreč ugotovili, da so nadzorovali izključno državna podjetja, iz tega vzorca izstopa le banka Intessa Sanpaolo. Nekatera od njih so se sicer medtem privatizirala, s privatizacijo pa so člani ZNS tudi nehali biti njihovi nadzorniki.
Na vprašanje, zakaj ZNS ne nadzoruje omembe vrednih podjetij zasebnega sektorja, nismo dobili zadovoljivega odgovora, je pa Jamnik v preteklosti te očitke zavrnil kot »arbitrarne sodbe«. Največ očitkov se je v javnosti pojavilo pred volilno skupščino ZNS leta 2016, ko se je to društvo obnašalo kot to, kar v resnici je – zasebno društvo. Javnost o gradivih domnevno stanovske organizacije ni bila obveščena, udeležba na skupščini pa je bila omejena na zgolj 120 članov, kar je bila tedaj petina vseh njihovih članov, so poročale Slovenske novice. Pravico do udeležbe in glasovanja so člani dobili po ključu, kdor prej pride, prej melje.
Povrhu se je vrh na najvišje funkcije ZNS kar samokandidiral. Upravni odbor, ki ga kot predsednik ZNS vodi Borut Jamnik, je namreč imenoval nominacijsko komisijo, v kateri so bili Borut Jamnik, Branko Pavlin in Vojko Antončič. Ta nominacijska komisija je za vse tri ključne predsedniške funkcije predlagala – Jamnika, Pavlina in Antončiča.
Korporativno upravljanje obrnili na glavo
»Glavni problem, ki ga splošna in strokovna javnost ne razume, je neodvisnost nadzornikov. Glavni propagator tega je ravno ZNS, ki misli, da je neodvisnost nadzornikov neodvisnost od lastnikov,« je interpretacijo ZNS komentiral Marko Golob, nekdanji član uprave Agencije za upravljanje kapitalskih naložb (AUKN – predhodnik Slovenskega državnega Holdinga, ki je bil z njegovo ustanovitvijo ukinjen).
»Zgodba o neodvisnosti se je začela v Ameriki, a gre za neodvisnost od uprave, in ne za neodvisnost od lastnikov. Vsa ta kampanja, ki leta in leta traja na zahodu, je, kako razbiti povezanost med nadzorniki in upravo,« je poudaril Golob. »Tukaj je lastnica država, ki bognedaj, da karkoli reče v svojem interesu. Praktična posledica je osamosvajanje uprave in nadzornikov od lastnikov, torej države.«
Za Goloba se je na mestu člana uprave AUKN konflikt z Jamnikom odprl na več točkah, najočitneje pa sta v konflikt prišla, ko je AUKN poskušal zamenjati nadzornike KAD. »Politika je Jamnika popolnoma krila, najbolj brutalno očitno ga je tedaj na vladi zaščitil Gregor Golobič,« se je spominjal Golob. Golobič je bil tedaj minister za šolstvo iz kvote stranke Zares.
Veber: Kdor hoče postati nadzornik, mora čez roke Jamnika
Modra zavarovalnica
Povsem svoja zgodba je Modra zavarovalnica, ki uslužbencem javnega sektorja nudi obvezno storitev dodatnega pokojninskega zavarovanja. Jamnik je njen predsednik uprave, po statutu Modre zavarovalnice je na svojem položaju močno zaščiten.
V prejšnjem vladnem mandatu je najočitnejši spor z Jamnikom imel razrešen minister za obrambo Janko Veber, ki je po svoji razrešitvi (razrešitev je sledila po Vebrovi blokadi prodaje Telekoma nemškemu državnemu telekomu Deutsche Telekom) Jamnikov ZNS tudi najglasneje izpostavljal. »On vodi ZNS, vsak, ki hoče postati nadzornik v tako imenovanem državnem podjetju, se mogoče preseliti v njegovo upravo, gre skozi roke ZNS, gre skozi roke Boruta Jamnika,« je dejal Veber.
»ZNS ni državna inštitucija, to je zasebna inštitucija. Postavlja se vprašanje, kako je sploh dobil tak status, da lahko to izvaja skozi zasebni ZNS. Vprašanje je, ali se ti nadzorniki sploh pojavljajo kje drugje,« je povedal Veber in dodal: »Teh primerov je zelo malo.«
Drug sogovornik, prav tako nekdanji minister, ki pa je želel ostati neimenovan, je poudaril, da gre v Jamnikovem primeru za »kaviar levico, ki zagovarja državno lastništvo, a se privatizacije zgodijo povsod, kjer ima Jamnik vpliv. Samo poglejte primere Heliosa, Cimosa, Gorenja in poskus privatizacije Telekoma.«
Je pa naš sogovornik izpostavil dejstvo, da se je Jamniku po privatizaciji Nove kreditne banke Maribor uspelo prebiti med nadzornike večjega podjetja v zasebni lasti. Podjetje Biser Bidco (100-odstotni lastnik NKBM) ga je namreč aprila imenovalo za nadzornika NKBM, poleg njega pa še Andreja Faturja, sicer člana upravnega odbora ZNS.
Jamnikov krog: Nadzorniki državnih podjetij
Upravni odbor ZNS, v katerega po naših informacijah pridejo le ljudje iz ožjega Jamnikovega kroga, je sestavljen iz naslednjih posameznikov, ki so v neki točki nadzorovali predvsem državna podjetja. Nekatera so že privatizirana, novi lastniki navedenih posameznikov praviloma niso imenovali v nove nadzorne svetove.
Andrej Božič – opravljal funkcijo zastopnika SDH. Nadzoroval je Mladinsko knjigo Založbo, Drogo, Mariborsko livarno Maribor, Komunalo Novo mesto in Javni sklad RS za razvoj kadrov in štipendij.
Borut Bratina – nadzornik Perutnine Ptuj do njene prodaje Siju leta 2016, nadzornik Pivovarne Laško Union do prodaje Heinekenu, nadzornik zasebne Banke Intesa Sanpaolo.
Vojko Čok – nadzornik Pošte Slovenija in Intereurope ter zasebne Banke Intessa Sanpaolo.
Andrej Fatur – nadzornik NKBM pred privatizacijo, ponovno imenovan za nadzornika po njej.
Tomaž Kuntarič – nadzornik Petrola, Save, Modre zavarovalnice, Kapitalske družbe, holdinga PDP.
Marjan Mačkošek – nadzornik Darsa, Pivovarne Laško Union.
Mojca Osolnik Videmšek – nadzornica Krke, NLB Vita, Bankarta, NLB Sklad, GB Leasing.
Gorazd Podbevšek – nadzornik SŽ – ŽGP Ljubljana, SŽ potniški promet, NLB, Hita Nova Gorica.
Mira Puc – nekdanja nadzornica Elana Cvetka Selšek – SKB Leasing.
Andrej Slapar – nekdanji nadzornik Zavarovalnice Triglav, Triglava Re, Krke, Triglava Skladi, Abanke.
Barbara Smolnikar – nekdanja nadzornica Zavarovalnice Triglav, Skupne dd, NLB Vita, Triglava ZZ, Triglava Svetovanje, Banke Celje, NLB Skladi, SDH, Triglava INT.
