Neno se je zbudil v reševalnem vozilu in najprej vprašal: »Ali sem koga ubil?« Ko si je zaradi negativnega odgovora globoko oddahnil, je od svojega šefa izvedel, da sta bili do prihoda reševalcev z njim dve dami. Želel se jima je zahvaliti in s pomočjo radia Aktual je naposled našel eno od njiju.
Potem ko so mu v bolnici oskrbeli lažjo rano na čelu, jo zašili in je okreval zaradi podplutb, saj ga je v tovornjaku premetavalo, na koncu pa ga je do pasu vrglo skozi kabino, je začel misijo iskanja svojih rešiteljic. Spraševal je naokoli, klical tudi na policijo, a mu informacij zaradi varovanja osebnih podatkov niso smeli dati. So mu pa odlično svetovali, naj se obrne na medije. Tako je Neno poklical svoj najljubši radio in povedal zgodbo. Slišala jo je tudi prijateljica Polone Vreček iz Šenčurja in v njej prepoznala prijateljico, sicer diplomirano medicinsko sestro v domu starostnikov v Medvodah.
Nena so Aktualovci zvabili v radijski studio pod pretvezo, da bo zgodbo še enkrat povedal, ker da doslej niso bili uspešni. Ko je Neno po radijskih valovih še enkrat pojasnjeval nesrečo, je Polona čakala pred vrati studia, in ko so odprli vrata ter Nena seznanili z njo, je ostal brez besed, a z žarečim obrazom.
Rešila me je varnostna razdalja
Polona se je tistega dne, ko se je Neno drugič rodil (tako so mu kasneje dejali reševalci), s svojo mamo in dvema sinkoma vozila za njim. Ko je zapeljala na prehitevalni pas, je naenkrat počilo. »Kamion pred nami je potegnilo skupaj, ga dvignilo v zrak, obrnilo prikolico, po zraku je začel leteti pesek, kamion pa je letel diagonalno proti meni, zato sem obrnila volan v desno ter pohodila plin in zapeljala na skrajni rob vozišča. Obenem sem gledala, kam bo letel, mama poleg mene je govorila pazi, pazi – vse to se je zgodilo v nekaj sekundah. Zgodilo se je točno ob 10.02 – tega ne bom pozabila, saj sem takrat zavrtela 112. Tudi sama sem bila v šoku, saj nisem vedela, ali nas bo zradiralo ali ne ... Rešila me je varnostna razdalja,« se spominja Polona, ki ji še po dobrih dveh mesecih ni prav lahko med prehitevanjem tovornjakov. Njena mama pa se nekaj dni po nesreči sploh ni hotela usesti v avto.
Potem ko je razneslo gumo, je tovornjak prebil ograjo in pristal na nasprotnem voznem pasu, proti Jesenicam, Polona pa je stekla na pomoč vozniku. »Po vekah je imel polno drobnih koščkov stekla, bil je pri zavesti, neki gospod je pritekel z brisačo in sva mu z njo podložila glavo. Nato se je znašla ob meni še druga gospa, kasneje je povedala, da je zdravnica. Sploh nisem razmišljala, da se lahko prikolica tovornjaka zvrne na nas – na to so nas takoj po prihodu opozorili gasilci.«
Da se je takoj odzvala na Nenov poziv po radiu, je samoumevno, saj si ga je tudi sama želela spoznati.
Zadetek na loteriji
Neno je bil ob snidenju s Polono ganjen. »Sedaj mi je veliko lažje, saj sem čutil dolžnost, da se vsaj eni od dam, ki sta bili ob meni, zahvalim. Reševalci so mi rekli, da je to moj drugi rojstni dan, in niso mogli verjeti, da nisem imel nič zlomljeno. Mene pa je najprej zanimalo, ali sem ob nesreči koga ubil. Pa mi je zdravnik dejal, da na srečo nisem nikogar poškodoval. Odvalil se mi je kamen od srca. Veste, kaj bi bilo, če bi kamion priletel v Polonino vozilo?! Konec z njeno družino ... Nobene možnosti ne bi bilo, da kdo preživi trk s 40 tonami. Da bi tak tovornjak osebni avto stisnil ob ograjo ...« izraža na glas svoj največji strah Neno. S solznimi očmi. Ob tem se zazre v nebo in pravi, da mora res biti nekaj nad nami. Nekdo, ki ga je v tistem trenutku obvaroval in poskrbel, da ni bilo za njim ali pred njim nikogar, ki bi nastradal zaradi nezgode, za katero ni pravzaprav nihče kriv. Zakaj je gumo razneslo, pa preiskovalci še niso dognali. »Da nihče ni bil za mano, je, kot bi zadel na loteriji. Ne morem si zamisliti, da bi živel s tako velikim bremenom.«
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
