Bohnar so na tistem koncu rekli kolarju in Adamovi predniki so bili kolarji, zato se jih je prijelo takšno domače ime. »Avgusta 1941 se nama je rodil sin Pavle. Mož je odšel v partizane, jaz pa sem z otrokom, s taščo, tastom in svakinjo ostala na kmetiji. Preživljali smo se samo s kmetijstvom. Ni bilo lahko med vojno imeti otroka. Ves čas me je bilo strah zanj,« se Adamova spominja tistih časov.
Skrivališče pod štiblcem
Med italijansko okupacijo je bil okrog Dragatuša izkopan jarek, postavili pa so tudi ograjo. Če je kdo želel iz vasi ali v vas, je moral stražarjem pokazati dovolilnico. »Italijani so imeli v naši vasi postojanko, partizani pa so kdaj pa kdaj ponoči s hriba streljali na njih. Seveda so jim Italijani odgovorili, tudi z zažigalnimi bombami. Zgodilo se je, da je ena izmed njih nekoliko zašla in padla na sosedovo kaščo, ki je bila takrat polna žita. Vaščani smo potem prispevali vsak nekaj hrane, da so sosedovi lahko preživeli. Na srečo smo našo kaščo, ki je stala zraven, ohranili s polivanjem z vodo,« se še vedno zelo živo spominja Tončka.
Iz spomina ji ni ušlo niti, kako je bilo, ko je septembra 1943 Italija kapitulirala. Strelivo je italijanska vojska, preden je zapustila Dragatuš, zmetala v enega izmed vodnjakov. Po vojni so se, ko je bila dolgotrajna suša, spustili v vodnjak in v košarah potegnili na dan bombe in naboje. »Čevlje so zmetali na kup sredi vasi in jih zažgali. Drugo pa so, česar niso mogli odnesti s seboj, pustili. Predvsem je za njimi ostalo precej hrane.«
Živ spomin na 5. maj
Še posebej pa se Tončka spominja 5. maja 1944. S taščo sta sadili koruzo na njivi, ki ji domačini pravijo Hribec, s seboj je imela še ne triletnega sina Pavleta. Med 15.30 in 16.00 so nad vas prihrumela nemška letala in začel se je napad, ki je potekal v treh valovih.
Po prvem napadu so se odpravili domov. Hiša je bila sicer cela, a zračni sunek je vse razmetal. Drugi napad jih je dobil doma, potem pa je tašča v rjuho zavezala najnujnejše stvari in zbežali so iz hiše. Zavetje so našli pod visokimi hruškami pod vasjo. Čeprav so se napadalci zelo trudili, da bi zadeli železničarsko poslovno stavbo, ki so jo zgradili, še preden so položili železniške tire do Dragatuša, jim to ni uspelo. Tudi Adamovi so jo kar dobro odnesli, saj je bil poškodovan le vogal njihovega skednja.
Leta 1946 se je Tončki in Petru rodil še sin Jože. Tončka pravi, da si je želela več otrok, predvsem pa tudi hčerko, a to ni bilo mogoče iz zdravstvenih razlogov. Vso nosečnost je namreč bruhala. Ko se spominja povojnih časov, pravi, da ni bilo lahko, ker so težko delali. Nekoliko lažje je bilo le, ker so okrog Dragatuša lepe, ravne njive. »Nekako smo se znašli. Redili smo po več prašičev, krave. Posejali smo pšenico pa veliko krompirja smo posadili. Zlasti od zgodnjega krompirja je bilo veliko zaslužka,« našteje.
Kako to, da tako dolgo živim?
Od leta 1990 je Tončka vdova. Pravi, da je imela zlatega moža in da se nikoli nista sporekla. Prav tako ne s taščo, čeprav sta 30 let skupaj stali ob istem štedilniku. Čudi pa se, kako to, da tako dolgo živi. In ko začne razmišljati, zakaj, najde enega izmed vzrokov v vodi, ki jo vedno pije toplo, nikoli mrzlo. Ne kadi, ne pije kave in vina, čeprav ji je zdravnik svetoval kakšen kozarec vina na dan. Vsak popoldan pa si vzame natančno dve uri za spanje. »Zdravo jem pa trdo sem delala od majhnih nog. Dela pa res nikoli ne zmanjka! Težko življenje me je utrdilo,« sklene razmišljanje o dolgem življenju.
Ima le še dva vrtva
Pred tremi leti je Tončka še obdelovala njivo, še letos pa je skrbela za kokoši. Zdaj ima le še dva vrtova. Krompir je letos izkopala sama, prav tako pospravila čebulo in pred nekaj dnevi je posejala solato. V trgovino gre brez palice, češ, kaj bi pa ljudje rekli, če bi videli, da si z njo pomaga pri hoji. Vsak dan skuha kosilo, še vedno peče potico. Zagotovila je, da si bo za 100. rojstni dan sama spekla potico, kaj eno, najbrž jih bo potrebnih kakšnih pet, saj si obeta veliko gostov.
Še vedno aktivna
Tončka še vedno opravlja vsa gospodinjska dela, spremlja tudi vsa dogajanja doma in po svetu. Pravi, da podnevi nima časa gledati televizije, zvečer pa izve vse novice in si ogleda kakšno nadaljevanko. Ko je treba prešteti, koliko vnukov in pravnukov ima, ji pomaga sin Pavle, ki sicer živi v Ljubljani, a veliko časa prebije v Dragatušu, medtem ko je mlajši sin v začetku letošnjega leta umrl. Skupaj preštejeta, da se je njena ožja družina do zdaj povečala za pet vnukov in sedem pravnukov.
