Vlada je zdaj sprejela uredbo, ki temelji na priporočilih EU o ustanavljanju skupin in organizacij proizvajalcev v kmetijskem in gozdarskem sektorju. Jernej Redek z dolenjske kmetije Redek in strokovni sodelavec sindikata kmetov je prepričan, da je povezovanje posameznih kmetov oziroma kmetij nujno potrebno za preživetje slovenskega kmetijstva, vendar vidi več problemov, zaradi katerih med kmeti v Sloveniji taka praksa še ni sprejeta.
Nespecializirane kmetije
Prvo težavo vidi Redek v dejstvu, da slovenske kmetije niso specializirane, večina kmetij se ukvarja z vsem mogočim, nekaj imajo živine za mleko, nekaj živali za meso, malo zelenjave, pa sadja in podobno. Po njegovem prepričanju je preveč panožne razdrobljenosti.
Prav tako je po njegovem mnenju v Sloveniji, tudi zaradi panožne razdrobljenosti, bolj smiselno, če bi najprej prišlo do združevanja zadrug in skupnega nastopa na trgu, saj je po njegovem prepričanju slovenskemu kmetu bližji sistem združevanja zadrug kot pa ustanavljanja skupin, ki bi šle skupaj do trgovskih verig in ponudile svoj produkt. To, da slovenski kmetje bolj zaupajo zadrugam, kot da bi se skupaj sami organizirali v neko skupino, je po Redekovem mnenju posledica poskusov združevanja v preteklosti, ki se niso izšli po pričakovanjih kmetov – ti so bili po njegovih besedah »nategnjeni«, saj so posredniki pobrali preveč denarja, pri čemer so morali kmetje kriti vse stroške pridelave.
Denar za povezovanje
Vlada s to popravljeno uredbo predvideva tudi spodbude za združevanje. Če bi se kmetje združevali, je predvidena denarna podpora, »ki jo pravna oseba prejema za prvih pet koledarskih let od datuma priznanja in se izračuna na podlagi letnega prometa – prihodkov od prodanih proizvodov, za katere je prejela priznanje. Prvo leto je upravičenec upravičen do deset odstotkov predvidenih prihodkov od prodaje, kar se izračuna kot vrednost tržne proizvodnje. Podpora se vsako leto linearno znižuje in v petem letu predstavlja šest odstotkov prihodkov od prodaje. Najvišja stopnja podpore je ne glede na delež podpore lahko za organizacije proizvajalcev največ 50.000 evrov letno in največ 25.000 evrov za skupine proizvajalcev,« pojasnijo na vladi.
No, tudi tu Jernej Redek doda, da so bili v preteklosti kmetje združeni, dokler so bile državne denarne spodbude. A vendar je prepričan, da se bodo slovenski kmetje preprosto morali povezovati, tudi če želimo v Sloveniji obdržati trajnostno proizvodnjo hrane. Povezovanje je za to ključno. Istega mnenja je glede tega vlada. Trenutno je večina večjih kmetov pri nas »freelancerjev«, kot jih imenuje Redek, oziroma svobodnjakov. Ti kmetje iščejo trg za svoje pridelke in produkte vsak dan sproti, kar pa lahko po mnenju sindikata kmetov pripelje do propada takih kmetij, če se ne bodo povezale med sabo. Redek izpostavi, da lahko neka kmetija, ki se ukvarja denimo s pridelavo zelenjave, propade, če ima nekaj slabih letin zapovrstjo oziroma če nekaj let zapored toča, poplava ali suša uničijo pridelek, saj kmetija nima denarja za stroške. Če bi bile kmetije povezane, pa bi lahko lažje premostile morebitne slabe letine.
Prihodnost kmetijstva – povezovanje
Pod črto: vlada, kmetje in sindikat kmetov so glede pomena združevanja panožnih kmetov na isti strani, vsi se zavedajo, da je to prihodnost slovenskega kmetijstva, da samo to omogoča trajnostno proizvodnjo hrane in vzpostavitev lokalnih trgov, obenem pa kmetom omogoča boljše in predvsem redne dohodke. A vprašanje ostaja, na kakšen način se bodo kmetje združevali, med sabo ali v zadruge.
Kot trenutno sicer utopičen, a idealen scenarij Redek vidi možnost, da bi denimo povezani kmetje od trgovskih verig na podlagi pogodb že v začetku sejalne in sadilne sezone dobili nekaj denarja za seme in stroške, kar bi se potem seveda odštelo pri končni ceni tistega, kar bi združeni kmetje po pogodbi prodajali verigam. »A to se še vsaj nekaj generacij ne bo zgodilo,« pripomni.
