»Ob nasilju nad vami in otroki ukrepajte, preden duševne rane postanejo bolezen, zaradi katere boste šele prvič pomislili nase.« Tako je zapisala Veronika, žrtev nasilja in ena številnih trpinčenih žensk, ki potrjujejo grozljivo statistiko, da je več kot 90 odstotkov žensk na Psihiatrični kliniki Ljubljana Polje žrtev družinskega nasilja. Družbeno smo odgovorni, vsak zase, da številko zmanjšamo!
Posledice za otroke in Zakon o preprečevanju nasilja v družini
Na dlani je, da so največje žrtve družinskega nasilja otroci, ki se z življenjem v družini, kjer vlada nasilje, takega nasilja priučijo in ga lahko pozneje ponotranjijo, v odraslosti pa celo izvajajo nad svojimi družinskimi člani, čeprav so jim to najpomembnejši ljudje. Nasilje v primarni družini predstavlja izjemno močen dejavnik tveganja pri moških. Tudi zato je nasilje nad ženskami in otroki izjemen družbeni problem. V Sloveniji je bil leta 2008 sprejet Zakon o preprečevanju nasilja v družini (v nadaljevanju ZPND). Njegova pravna podlaga je omogočila sprejetje Resolucije o nacionalnem programu preprečevanja nasilja in Akcijskih načrtov o preprečevanju nasilja v družini. Tu so tudi številni državni in nevladni programi, zadnji je POND, prepoznava in obravnava žrtev nasilja v družini v okviru zdravstvene dejavnosti.
Zakaj ženska in otroci ostajajo z nasilnežem?
Ženske v povprečju potrebujejo danes pet let, preden odidejo, še pred desetletjem so potrebovale 15 in več let. Ogromno življenjskega časa posvetijo ocenjevanju tveganja in načrtom za svojo varnost, ko so priča njegovemu dobrikanju, že čez nekaj dni pa hudi agresivnosti, kar jih popolnoma izčrpa in lahko pahne v popoln obup zaradi nemoči, da bi poskrbele zase in za otroke. Ženske pa žal ostajajo tudi zaradi občutka, povsem pravilnega, saj gre vendar za njihove občutke, da jim popolnoma nihče ne more ali niti ne želi pomagati. Takšnih je, kakor kaže slovenska anketa, kar desetina. Ne manjka denimo žensk, ki menijo, da imajo nasilneži zveze na policiji, prepričane so celo, da bodo one same obtožene za nasilje oziroma »histerijo«. To nasilneži tudi v resnici pogosto storijo, namreč prijavijo žensko zaradi »kričanja« iz nemoči. Ženske je prav tako strah, da bodo obtožene za slabe matere in jim bodo celo odvzeli otroke. Ali je to sploh mogoče, se moramo vsi po vrsti vprašati.
Odgovornost družbe
Žal imamo pogosto občutek, da pomoč sočloveku v sodobnih, urbaniziranih družbah ni več družbena norma. Norma je prepustiti žensko in otroke njihovi usodi ter se brigati zase. Kakor da lahko ženska, dolgoletna žrtev nasilja z otroki, samozavestno poskrbi zase?! Kakor da ne tone tudi zaradi dejstva, da ima glasen nasilnež kopico prijateljev, morda tudi na policiji, ona pa je zaradi njegovega bolestnega ljubosumja že zdavnaj povsem izolirana in nemočna. Nasilje v družini se namreč spodbuja že s tem, da sosedje, delodajalci in drugi, čeprav slutijo, kaj se dogaja, nasilneža prijazno pozdravljajo, od žrtve pa se obračajo stran. Družbo privlači moč, nemoč pa jo odbija ... Kdaj se nas bodo statistični podatki in konkretne zgodbe res dotaknili? O nasilju je nujno ozaveščanje, a zgolj boljša ozaveščenost ni tudi zadosten pogoj za konkretno pomoč!
