Kot misijonarka je štiri desetletja preživela s staroselkami v Indiji. »V prijateljstvu in skupnem delu so se oblikovale po meni in jaz po njih,« piše v svoji najnovejši knjigi Misijonarka pripoveduje, ki jo je prejšnji teden predstavila v Ljubljani. Mislila je, da bo ostala do konca življenja, a je usoda hotela, da se je pred desetimi leti vrnila. »To je presenečenje in dar, ki ga nisem pričakovala,« pravi gospa s toplino in ljubeznijo, zaradi katerih bi se z njo pogovarjal v nedogled.
Prav pogovore ima Marija še vedno zelo rada. »Ljudje se premalo povezujemo.« Partnerji se premalo pogovarjajo med sabo, poudarja. »Treba se je pogovarjati z ljubeznijo in spoštljivo. Spoštovanje je celo pomembnejše od ljubezni. Vsakogar ne moreš imeti rad, moraš ga pa spoštovati kot človeka. Pomembno se je družiti in veseliti ter se zavedati, da ni pomembno, kaj drugi mislijo o tebi, ampak kar sam misliš o sebi. Ko smo šli v tretji svet, sem hitro ugotovila, da človek, ki živi v pomanjkanju, ni nič manj vreden kot nekdo, ki ima vse. Pomembno je, kakšen človek si!«
»Spoštovanje je celo pomembnejše od ljubezni. Vsakogar ne moreš imeti rad, moraš ga pa spoštovati kot človeka.«
Klic za misijonarko
Čeprav se je izšolala za ekonomistko, bila zaposlena, imela stike s fanti in celo razmišljala o poroki, je začutila, da si Bog od nje želi drugačne poti. »Ko sem spoznala, da Bog obstaja, je življenje dobilo zame čisto drugo dimenzijo.« Začutila je klic, da postane misijonarka. Pot jo je pripeljala v Indijo. Najprej se je kar nekaj let učila njihovega jezika, potem je iz mesta šla med revne na podeželje in bila z njimi kot sestra ali prijateljica v enakih življenjskih razmerah. Življenje z njimi je občutila kot radostno dajanje in sprejemanje, pravi. Veliko se je morala naučiti, a marsičesa se je morala tudi odvaditi. »Na začetku je bilo precej težko. Tropsko podnebje je težko, in ko dežuje, zelo dežuje. Umazanije je veliko, čeprav tega ne smeš povedati naglas.« Živela je s staroselci Dungri Garasija v okrožju Sabarkantha na severu Gudžarata, v bližini puščave v Radžastanu, kjer je vedno pihal veter in prinašal ogromno prahu, ki so ga imeli povsod. Kar nekaj časa je tudi trajalo, da so jih sprejeli medse. Misijonarke so živele v skupnosti. »V Indiji ženska ne sme živeti sama, sicer jo imajo hitro za 'lahko'. Zato smo bile vedno v skupinah. Povezovale smo se z drugimi organizacijami in ugotavljale, kaj ljudje najbolj potrebujejo. Vedno je bil prvi odgovor voda. Potem pa smo pridobivale informacije, kakšne projekte pripravlja vlada. Z ženskami iz vasi smo hodile na občino in iz leta v leto dobile več projektov. Sčasoma so se nam začeli pridruževati tudi moški. To so bili veseli ljudje, veliko smo plesali, praznovali, življenje je bilo zelo pestro, le vode in hrane je vedno primanjkovalo.«
Spoznala sem sebe
Marija pravi, da se je rodila s strahom. Morda zato, ker je na svet prišla mesec dni prezgodaj, razmišlja. Strah jo je bilo v šoli, pa govoriti v javnosti. »Strah je bil vedno moj spremljevalec, potem pa sem počasi delala na sebi in se gradila. V Indiji smo imeli ogromno predavanj iz psihologije, tako sem rešila svoje primanjkljaje in se danes ničesar več ne bojim. Mislim si, če sem Bogu dala svoje življenje, mi bo pomagal, ker si to zaslužim. Indijski duhovni učitelj Anthony De Mello je rekel, naj si predstavljamo Boga kot najboljšega človeka, ki ga poznamo, in jaz srečujem toliko dobrih ljudi!« V Indiji se je zaradi okoliščin začela tudi sama spreminjati. »Ni lahko živeti v Indiji, ampak vztrajala sem, ker sem postajala to, kar v bistvu sem. Oseba, ki se pozna, se razume, se ima rada, ki je vedno bogatejša. Potemnela od indijskega sonca, bičana od indijskega vetra in dežja, hkrati pa jo imajo iz srca radi – indijski možje, žene in otroci. V Indiji sem spoznala vse: ljubezen, nevoščljivost, zavrnitev, gostoljubnost, prisilo, svobodo in veselje!« piše v svoji knjigi. »Na podeželju, kjer sem živela, so se ljudje še vedno delili po spolih. Ženske se nismo družile z moškimi. Če smo imeli skupne sestanke, so govorili samo moški, ženske pa so si morale zakriti obraze. Pri staroselcih je namreč moral ženin plačati za dekle, zato so moški ženske imeli za kupljeno delovno silo. Ko pa so začele prinašati denar, so videli, kako so lahko koristne, in tako se je odnos med njimi začel spreminjati. Ko smo bile vedno uspešnejše in so tudi moški hoteli priti na naša srečanja, sem jim dejala, da lahko pridejo, ampak ženske bodo odkrite in bodo govorile, oni pa bodo sedeli zadaj. Strinjali so se in spet se je nekaj premaknilo. Spoznala sem, da je treba drugim dati svobodo izbire. Daš jim informacijo, na njih pa je, ali jo sprejmejo ali ne. Pa tudi to, da meni ni treba vsega storiti sama, delo si je treba deliti. Ženske so tako rade opravljale te naloge in vsi smo šli skupaj naprej. Mnogi mislijo, da je treba ljudem graditi hiše, šole, bolnišnice, jaz sem gradila odnose.«
»Pomembno se je družiti in veseliti ter se zavedati, da ni pomembno, kaj drugi mislijo o tebi, ampak kar sam misliš o sebi.«
Misijonarka pisateljica
Na začetku njene misijonarske poti, še na univerzi, kjer je študirala gudžaratščino in angleščino, ji je starejši španski misijonar predlagal, naj si vsak dan vzame nekaj časa in zapisuje, kaj je doživela. Tako je vsako noč pisala dnevnik, ta ji je pomagal ohranjati misli in čustva. Potem pa je srečala jezuita, se z njim spoprijateljila in nagovarjal jo je, naj začne pisati zgodbe, ki jih bodo ljudje radi brali. V tistem času je staroselke učila pisati in brati. Ženske so ji same dejale, naj piše o njih. Začele so nastajati prve zgodbe, ki jih je kasneje objavila v knjigi Tam, kjer kesude cveto. Staroselce je prvič v zgodovini pripeljala v gudžaratsko književnost. Čeprav je naletela na kar nekaj neodobravanja nekaterih, ki so menili, da si ne zaslužijo biti zastopani v knjigi, je za svoje delo prejela najvišjo literarno nagrado Gudžaratske akademije za literaturo in umetnost. Na to je zelo ponosna. Pisala je naprej, saj je to pomagalo tudi njej. Prijatelj jo je uvedel v krog pisateljev v Bombaju, tam je lahko predstavila svoje knjige in tako izkusila še, kaj se dogaja v mestih. Za svoja literarna dela je kasneje dobila še več priznanj. »Življenje z revnimi izžame čustva,« pravi. Zato je po nove moči vsake tri leta hodila domov v Slovenijo, vmes pa v Bombaj, da se je tam spočila, naspala in se srečevala s prijatelji. Vsako leto se je udeležila še duhovnih vaj, na njih se je notranje obogatila in potem spet z veseljem šla nazaj med svoje ženske.
»Mnogi mislijo, da je treba ljudem graditi hiše, šole, bolnišnice, jaz sem gradila odnose.«
Življenje je lepo
Za delo v Indiji je morala vsako leto obnavljati vizum, tega so ji sčasoma skrajšali na pol leta, nazadnje pa je lahko dobila samo še turističnega, s katerim pa ni smela delati. »Ostajala sem samo še po tri mesece in se na koncu odločila svoje ženske prepustiti njihovi zgodovini. Težko mi je bilo, ampak morala sem iti. V tem predelu sem bila še zadnja tujka.« V Prekmurju si je kupila majhno garsonjero, kjer uživa življenje, pravi. Vsak dan koga obišče, gre v trgovino, kjer se hitro zaplete v pogovor, pri njej se dobivajo ženske in se veliko pogovarjajo, bere, piše, skratka počne stvari, ki jih prej ni nikoli mogla. Včasih jo povabijo na kakšno predavanje in tako počasi mirno živi na svoja stara leta, se nasmehne. »A se ne počutim staro. Zdrava sem, nič mi ne manjka, veliko sem doživela in ne hrepenim po nečem velikem. Veselim se majhnih stvari, življenje mi polepšajo dogodki, kakršna je bila recimo predstavitev moje knjige.« Za konec pa nam položi na srce, da je življenje res lepo, da so ljudje dobri in da se splača živeti. »Imam lepe spomine na preteklost, čeprav sem Indijo pustila za seboj. Kar sem jim dala in kar so oni dali meni, je neponovljivo in neprecenljivo in bo ostalo v meni za vedno!«
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.
