Tema, o kateri so se tisti torek pred dobrim mesecem, so bili nujni ukrepi, ki bi preprečili dvojno zaračunavanje v domovih za ostarele, torej neusmiljeno skubljenje starostnikov in njihovih svojcev. Srca večine poslancev so očitno ostala kar lepo izklopljena, vsi razen odbornikov z leve, ti so tudi zahtevali sklic seje in pripravili predloge, so glasovali proti. Ali pa odšli. Lepa prihodnost očitno lahko še počaka. Medtem pa upokojenci grozijo, da bodo odšli protestirat na ulice. Ker jim ostane samo še to.
Če bodo šli, grem z njimi. Ta prihodnost, ki se zdaj riše, bo namreč tudi moja. In vaša. In tudi od tistih srčnoizklopljenih, ki so menili, da ukrepi za lajšanje življenja ostarelih lahko še počakajo. Na svidenje na ulici?
Tole je bil potem izplen tiste nujne seje, ki je, smo izračunali po magnetogramu, trajala tri ure in pol – večino časa so porabili za srce parajoče govore, kako hudo je v naših domovih za starostnike, in se tolkli po prsih, kako tega absolutno ne bi smeli trpeti, nekaj malega za krvavo zasluženi odmor, za glasovanje pa so porabili natanko tri minute. V treh minutah je bilo vse jasno: zavrnili so vse štiri predloge Levice, med drugim tega, da bi morali obe ministrstvi, za zdravje in za socialo, sestaviti popis storitev, ki so v domovih plačljive (in njihove cene), in tistih, ki niso, pa analizo kadrovskega stanja in načrt za kadrovsko krepitev. Toda nikar ne recite, da se niso nič zmenili, o ne: sprejeli so dva predloga koalicije, v enem so zdravstvenemu ministrstvu predlagali, da nadaljuje z aktivnostmi in še naprej pripravlja Zakon o dolgotrajni oskrbi, Skupnosti socialnih zavodov Slovenije pa so priporočili, naj v sodelovanju s socialnim ministrstvom pripravi in sprejme standarde za vrste oskrbe in merila, komu gre kakšna oskrba (in bodo to bržkone najboljši, najbolj izpiljeni standardi na vsem širnem svetu, pripravljajo jih že od leta 2008).
Sklepa, ki predlagata in priporočata! Vau, to bo zagotovo učinkovalo, to ima ostre zobe – kar vidimo tudi po tem, da je zakon v pripravi že sedemnajsto leto, standardi in merila pa enajsto.
Medtem je prof. dr. Ignacij Voje, predsednik sveta upokojencev doma na ljubljanskem Taboru, ki je pred nekaj meseci napisal protestno pismo in se kot gost udeležil tudi seje odbora, sporočil, da so v njegovem domu zaradi varčevanja (kljub nedavnemu dvigu oskrbnin) ukinili lonce s čajem. Žejni starostniki si niti čajčka ne morejo več natočiti, ker se da pri nekaj loncih čaja verjetno ogromno prihraniti? Pa še kuhar je dal odpoved. Ampak nič hudega, zdaj bo vse v redu, ker zdaj imamo sklepa o priporočilu in predlogu, pa nam nič več ne stoji na poti do zgoraj omenjene lepše prihodnosti.
Lahko se zgodi tudi vam – in najbrž se bo
Najprej razčistimo, zakaj bi vas moralo to, kar sledi, strahovito zanimati: zato, ker boste nekoč imeli svojca v domu, če ga še nimate. Zato, ker se boste nekoč po vsej verjetnosti sami znašli v domu, ker bodo vaši otroci do večera viseli v službi in ne bodo imeli časa skrbeti za vas, če boste nepokretni ali dementni in boste potrebovali stalen nadzor in pomoč. Naši domovi za starostnike, naši DSO (domovi starejših občanov), pa so tako oblegani, da je težko dobiti mesto, ker jih je pač premalo, predragi za večino upokojencev, ker pač pokojnine padajo, oskrbnine v DSO se pa dvigujejo, imajo premalo kadra, ker ne najamejo dovolj osebja, tisti, ki jih vendarle dobijo, so pa podplačani, izgoreli in pogosto na bolniški. In zato, vidite, v časopisih beremo vse tiste grozljive zgodbe svojcev, kako ravnajo z njihovi dragimi, kako jih puščajo v lastnih iztrebkih ali ves dan v postelji, kako jim dajejo čez vikend in čez praznike suho hrano, ker ni nikogar, da bi kuhal. In nikogar, da bi mu bilo mar za to, ali so oskrbovanci servirano hrano res pojedli, in jim pomagal, če ne zmorejo sami. Ne trdimo, da je v vseh domovih tako. Nekateri so boljši od drugih. Ampak veste, doma se ne da izbirati. Ko je treba svojca nujno dati v dom – kar 60 odstotkov uporabnikov pride v dom naravnost iz bolnišnice, kar pomeni, da jim morajo svojci na vrat na nos najti namestitev v domu –, pride v tistega, kjer dobi prosto posteljo. In ta morda ni tisti, ki bi si ga vi (ali starostnik) izbrali. In ko je enkrat tam, bo po vsej verjetnosti tam ostal, tudi če mu ne bo všeč, tudi če je daleč, daleč od domačega kraja. Ker je tudi do premestitve težko priti.
Kot je rekel eden od odbornikov na nujni seji, vsak od nas je lahko samo eno uro stran od tega.
Nekoč bo bolje
Starostnikom, potrjeno najbolj potrpežljivi kategoriji državljanov, je slednjič odneslo pokrov. Nad stanjem v nekaterih domovih so se dolgo pritoževali le svojci – oskrbovanci pa javno niso stokali, bodisi zato, ker tega niso bili več sposobni, ali pa zato, ker so se bali, da bo še slabše. In tako so glas povzdigovali posamezni svojci, pa jih je redkokdo slišal. Ampak potem so se začeli organizirati in nenadoma so bili mediji polni zgodb o grozljivkah, ki se dogajajo v slovenskih DSO. Društvo Srebrna nit – združenje za dostojno starost je bilo ustanovljeno šele lani, vendar se njegov glas daleč sliši. Sklicujejo tiskovne konference, obiskujejo ministre in župane, odpirajo nove teme.
V veličastni eksploziji gneva so na začetku leta svojo usodo vzeli v lastne roke tudi oskrbovanci domov: Drago Istenič iz tržiškega DSO je februarja napisal peticijo in jo naslovil na ministrstvo za delo. Stavkati ne moremo, si je rekel, lahko se pa pritožimo. Peticijo je podpisalo preko tisoč ljudi. Ne samo oskrbovancev in upokojencev. Mesec dni pred Isteničem je prof. dr. Ignacij Voje iz DSO Tabor napisal javno pismo zaradi razmer v domovih. Začel se je nov krog polemik. Vse več starostnikov in njihovih svojcev grozi, da bodo šli protestirat na ulico. Priskrbeli si bodo živobarvne jopiče – ne rumenih – in šli na cesto.
In seveda ne moremo reči, da se naslovljenci, razna ministrstva in zavodi, na take javne pozive ne odzovejo, nasprotno, pridrvijo na obisk, božajo po dlaki, globoko sočustvujejo, obljubijo marsikaj, ampak pod črto je njihovo sporočilo vedno enako: vse bo bolje, vse se bo uredilo, ko bo sprejet Zakon o dolgotrajni oskrbi. In svet bo spet lep. Samo da ne bo.
Abrakadabra? Zakon o dolgotrajni oskrbi, na katerega so se izgovarjali poslanci koalicije, ki so na nujni seji glasovali proti predlogom Levice, ki bi premostili čas do sprejetja zakona, tista domnevna čudežna paličica za vse tegobe vseh starostnikov, tistih doma in tistih v DSO, nastaja že skoraj dve desetletji, vmes se še malo seli z mize na mizo, z ministrstva na ministrstvo. Domnevamo, da je dolgotrajno mukotrpno porajanje bolj krivda pomanjkanja politične volje kot posameznih uradnikov. Dolgotrajno oskrbo pa potrebuje 80.000 Slovencev in jo željno čaka še nekajkrat toliko svojcev, zakon torej zadeva praktično vsako slovensko družino.
Novembra letos – verjeli bomo, ko ga bomo videli – naj bi bil končno napisan in v prvih mesecih naslednjega leta dan v javno razpravo. Zadržite vriske nebrzdanega navdušenja, to še ne pomeni, da bo tudi kmalu sprejet. Vmes utegnejo pasti še dolgotrajno usklajevanje med strankami, neskončna prerekanja v parlamentu in morebitna zahteva po ustavni presoji katere od tistih strank, ki se čutijo prizadete, ker niso bile zraven pri pisanju zakona, pa si potem hladijo razbolelo dušo z nagajanjem.
In ko bo, če bo, zakon morda vendarle napisan, usklajen in sprejet, se ne bo začel takoj izvajati – ker je to zahteven dokument in ga bo treba uvajati počasi, nekatere storitve bodo čisto nove, v polno veljavo bo torej stopil šele leto dni po sprejetju. Vidite, zato so bili potrebni tisti predlagani vmesni ukrepi, ki jih oni z izklopljenimi srci niso sprejeli. Tako pa bodo, če česa ne ukrenemo, naši sorodniki in prijatelji v DSO lahko naslednji dve leti ali več še naprej sedeli v lastnem dreku. Ali kot je rekel poslanec Levice Miha Kordiš, še naprej bo vladal popoln Teksas, »v katerega se je spremenila oskrba starejših, samo zato, da v tem Teksasu par posameznikov privatnikov mastno zasluži na račun svojcev starostnikov, na račun tistih, ki so v domovih starejših zaposleni«. Mimogrede, objava na AJPESU kaže (podatek je za leto 2017, ker novejšega ni), da direktor našega največjega koncesionarja DEOS zasluži 130.000 evrov na leto.
Oh, in povrhu tega tudi ta zakon ne bo delal čudežev in ne bo reševal vseh problemov, nič ne bo na primer vplival na to, da v domovih še vedno manjka okrog osem tisoč mest. Ker država, za katero je to sicer zakonska obveznost, že petnajst let ali nekaj takega ni zgradila nobenega novega doma za starostnike. Nimamo, pravijo.
Država ljubeče misli na vas. Ker ni imela denarja, da bi gradila domove – ali še bolje, ker je denar namenjala drugim stvarem –, mesta v domovih je pa vseeno potrebovala, je država problem reševala tako, da je podeljevala koncesije. Ste že slišali za koncesijski dom, ki bi imel izgubo? Ne, mi tudi ne.
Razlika pa ni le v ceni oskrbe, zasebni domovi v nasprotju z državnimi tudi nimajo sveta zavoda, kar pomeni, da oskrbovanci in njihovi svojci nimajo nobene besede pri upravljanju. Razmerje med državnimi in zasebnimi domovi je zdaj 59 proti 41 in se bo zdaj zdaj prevesilo v prid zasebnih. Domove s koncesijo imajo domači zasebniki, Cerkev, za gradnjo domov pri nas pa se zanimajo tudi tujci, na primer multinacionalka Orpea Groupe. Župani slovenskih občin, ki nujno potrebujejo nove domove, pa same nimajo denarja, seveda z veseljem odpirajo vrata tujim investitorjem. Biserka Marolt Meden, predsednica Srebrne niti, je nad tem zgrožena: »Kdo bo pa plačeval te cene! Javni sistem moramo krepiti!« Župani morda niso do konca premislili, v teh dragih domovih bo morala namreč občina za svoje prebivalce, ki nimajo (dovolj) lastnih sredstev, doplačevati oskrbnino. Že zdaj se najdejo revnejše občine, ki tega preprosto ne zmorejo, čeprav jih k temu zavezuje zakon.
Dolgoročno je ceneje, če si svoje DSO zgradi država sama. Kakšen kilometer avtoceste manj, nekaj tankov manj, pa zagotovitev evropskih sredstev, ki so na voljo, samo počrpati jih je treba … Če bodo morali upokojenci zaradi tega na ulice, se jim pridružimo.
Ker vse to je, definitivno je, tudi naš problem.
Debela kepa prepletenih problemov
Manevri opozicije in koalicije ne bodo ustavili prizadevanj, da bi življenja starejših v deželi postala znosnejša. Levica je obljubila, da ne bo odnehala. Srebrna nit tudi. Skoraj dve uri sva se s predsednico Srebrne niti Biserko Marolt Meden pogovarjali o tem, kaj vse bi bilo treba še narediti, da bi bile v DSO, v vseh DSO, razmere znosne, če že ne odlične za vse njihove uporabnike, in sem bila na koncu že čisto potolčena: nemogoče. Ne bo šlo. Preveč stvari je treba še urediti. Začetni problem se izkaže za debelo kepo prepletenih problemov. Saj sploh ni nujno, da bo zakon sprejet! Biserka pa prepričano pravi: bo. »Mora biti, vsa Evropa ima to že urejeno, mi smo jih pa dobili okrog ušes od evropske komisije, ker mečkamo.« Vseh ukrepov, ki bodo potrebni za dosego cilja, niti ni mogoče spraviti v en sam članek, preveč jih je.
Biserka je utripajoče srce Srebrne niti – ki ni očitno nikoli izklopljeno: ljudje ji pišejo, jo kličejo, da bi ji povedali svoje zgodbe, ali pa zato, da dobijo ramo, na kateri se lahko zjokajo. Vso sobo ima že zasedeno s papirji, pravi, polna je člankov, študij, pravilnikov … »Se mi kar nalaga,« vzdihne. Še veliko papirjev se bo nabralo v tisti sobi, kajti pot do cilja bo dolga in naporna.
»Ker smo pritiskali, so imeli starejše vsi v volilnih programih. Vsi! Kaj so pa do danes naredili?« se jezi. Nič, vzdihnem. In kaj jih bo torej prisililo, da se zganejo? »Da bomo šli na cesto! Starejši v Sloveniji so preveč potrpežljivi.«
Temeljna stvar je zagotovitev dostojnih pokojnin, pravi. »To je ogromna stvar! ZUJF je upokojencem ogromno pobral in tudi zdaj pokojnine ne rastejo tako, kot bi morale. Drugič, ugotavljamo, koliko prostora v domovih nam primanjkuje, zato mora država graditi domove – najmanj tri na leto, da bodo nadoknadili manko, ker petnajst let niso gradili. Nujni so tudi negovalni oddelki in negovalne bolnišnice. Potrebne bodo, saj se ležalna doba v bolnišnicah krajša, pa pride v dom človek, ki bi potreboval 24-urno zdravstveno oskrbo, a te dom ne omogoča! Nekako bo treba urediti tudi paliativno oskrbo tako, da bo ali več hospicev ali pa bodo mobilne enote, ki bodo res delovale.
Od temeljnih načel v Zakonu o dolgotrajni oskrbi kar naprej ponavljam eno: nepridobitnost izvajalcev! In zato pravim, da zakon ne sme dopustiti, da bodo vse delali zasebniki. Ne govorim toliko o koncesionarjih, govorim o tistih, ki bodo nudili pomoč na domu. Tega bo veliko, tudi društva bodo imela možnost izvajati posamezne storitve socialne oskrbe. Društva in javni zavodi delujejo na nepridobiten način.«
Izvršno oblast bi bilo treba organizirati tako, da bi bil za starejše in za DSO odgovoren en sam organ, meni Biserka, zdaj si namreč žogico podajata dve ministrstvi, zdravstveno in socialno. »Najprej eno skoraj dvajset let nič ne naredi, potem pa dobi drugo, in naj se ne zgodi, da še to ne bo nič naredilo! To mora narediti država in to lahko naredi takoj. V koalicijski pogodbi so obljubljali poseben organ za starejše, naj ga postavijo!« Zdaj pa domovom koncesijo podeljuje ministrstvo za delo, zdravstvena nega pa je v pristojnosti zdravstvenega ministrstva. Nujno je treba urediti tudi nadzore. Biti morajo nenapovedani in javni. Zdaj namreč rečejo, hvala, pri nas je vse v redu, bomo upoštevali, kar se bo nam zdelo.
Srebrna nit načrtuje tudi gradnjo svojega DSO. Brezplačno zemljišče je obljubil ljubljanski župan. Ob omembi doma, ki bo vzorčen primer DSO, Biserki v očeh zaplešejo zvezdice: »Boste videli, kako dobrega bomo naredili!«
