Novice Svet24

Boris Blaić

Mirko je zadnja leta razpet med Novim mestom, kjer na Vidmarjevi ulici živi s partnerko Emo, in domačim Malim Nerajcem pri Dragatušu v Beli krajini. Nekaj dni je tu, nekaj dni tam. Včeraj zjutraj se je iz Novega mesta odpravil v Mali Nerajec, kjer ima nekaj sto metrov nad gostilno, ki jo zdaj vodi njegova hči Nataša Moravec-Jakofčič, vinograd. 1.300 trt zahteva veliko dela in včeraj se je lotil podobiranja poganjkov, kasneje pa je nameraval še škropiti.

»Pazi nase, mi je pred odhodom rekla Ema,« pripoveduje Mirko, ki smo ga dan po kalvariji obiskali v Novem mestu. Skrb partnerke se je nanašala na dejstvo, da v okolici Nerajca zadnje čase zaznavajo precej migrantov, ki tam prehajajo slovensko-hrvaško mejo. »Pred časom so v bližini policisti prijeli eno skupino. V marico so jih nalagali prav pred našo gostilno. Preden sem šel v vinograd, sem se ustavil še pri Nataši. Dal sem ji jagode in domače rezance, ki jih je naredila Ema, se preoblekel in odšel v vinograd. Tja sem prišel malo po osmi uri. Kake pol ure kasneje sta prišla moški in ženska. Rekla sta, da sta arheologa in da bi rada po vinogradu pogledala za rimskimi ostanki. Govorila sta slovensko. Prav, kar poglejta, sem rekel, in nadaljeval z delom.« 

Okoli 11. ure mu je hči Nataša prinesla malico, z očetom sta se še malo pomenkovala, nato je odšla. Vrnila se je okrog 13. ure, da je odnesla krožnik. Arheologa sta bila še tam, »enega sem videla od daleč, kako hodi po vinogradu,« pripoveduje Nataša. Potem je odšla. 

• 79-letnega Mirka so ugrabili nezakoniti migranti: 25-letni Maročan in 18-letna Alžirca prijeti

"Kako ni problema, če imaš nož"

»Kmalu za njo sta odšla tudi arheologa. Pripravil sem si škropilnico in odšel v vinograd, ko je prišel en visok moški. V rokah je imel dve plastenki in govoril, da bi imel vodo. Pokazal sem mu, da je voda spodaj, a da naj je ne pije, saj ni pitna,« pripoveduje Mirko. Potem se je vrnil k zidanici, takrat je izza vogala stopil moški. »V roki je imel nož in govoril 'No problem'. Kako ni problema, ko pa imaš nož v roki, sem si mislil. Takrat so me obstopili še drugi. Eden mi je držal roke na hrbtu, drugi pa mi je brskal po žepih in govoril 'money', denar. Nič nisem imel pri sebi. Eden je rekel 'Italija'. Pokazal sem mu, tam je tam je Italija, tam pa policija. Mislim sem, da se bodo ustrašili. Pa ni bilo nič. Vzeli so mi telefon, ključ od kleti in od avta. V kleti so našli vrv, s katero so mi zvezali roke in noge, potem so me še oblepili z lepilnim trakom.«

Boris Blaić

Četverica je zvezanega Mirka vrgla v avto in vsi skupaj so se odpeljali. »Najbrž je bilo okrog 14. ure, ko sem videla očetov avto, kako se pelje mimo gostilne, njega pa nisem videla. Malo mi je bilo čudno, saj se je vedno oglasil pri nas, preden je odšel,« pripoveduje Nataša. Čez kako uro je šel v vinograd njen sin Uroš, ki ima tam čebele. »Videl je, da so vrata ograje odprta, očeta in avta pa ni bilo nikjer. Začela sem poizvedovati pri prijateljih, če ga je kdo videl. Tudi sestra ni vedela nič. Mislila sem, da je šel kam z arheologi in šla sem v gozd, kjer so pred leti res nekaj kopali. Ni ga bilo. Okoli 18. ure je zazvonil telefon. Bila je neka ženska, rekla je, da kliče iz okolice Divače in da je oče pri njih,« pripoveduje Nataša, še vedno vsa pretresena. »Strah me je, ne vem, ali si bom upala še kaj sama v vinograd. Vem, da so hoteli le avto in da mu najbrž niso želeli nič hudega, a oče je že v letih, lahko bi doživel infarkt.«

»Naložili so me v prtljažnik in pokrili z deko. Malo sem si jo uspel umakniti z oči, da sem videl, kje se peljemo. Še nikoli v življenju se nisem peljal tako hitro,« svojo zgodbo nadaljuje Mirko.

Na Hrvaško in nazaj

Iz Nerajca so se odpravili v smeri Tanče Gore, od tam pa proti Staremu trgu, od koder so se spustili k reki Kolpi. »Tam je en maloobmejni mejni prehod, a na njem ni bilo žive duše. Pripravljal sem se že, da bom kaj zakričal policajem, če jih bom videl, a nisem vedel, ali bi bilo to pametno. On bi le pritisnil na plin in oddrvel, vse bi se lahko končalo še slabše.«

A kot rečeno, na mejnem prehodu ni bilo nikogar. »Takoj ko smo prečkali Kolpo, so zavili na gozdno cesto, kjer pa je avto nasedel. Rinili so ga proti vodi in mislil sem, da me bodo z njim vred porinili v Kolpo, da me ne bi nihče našel. No, potem so avto porinili naprej in nadaljevali smo pot po hrvaški strani. Čez čas sem ugotovil, da smo prišli v Ilirsko Bistrico. To mesto poznam, bil sem že tam. Potem smo šli na avtocesto in z veliko hitrostjo nadaljevali pot. Malo kasneje sem videl smerokaz za Divačo in Koper. Mi smo zavili proti Divači in malo kasneje so avto ustavili na bencinski črpalki. Eden od četverice je tam izstopil, mi pa smo šli naprej- zavili smo na neko kamnito pot. Avto je poskakoval kot nor, še danes me vse boli, bil sem že na magnetni resonanci, ki je pokazala, da imam poškodovano prvo vratno vretence. Potem je avto ustavil v gozdu. Še vedno sem bil v prtljažniku. Eden od trojice je prerezal vrv, s katero sem imel zvezane roke, potem so zaklenili avto in odšli. Ostal sem sam, še vedno skoraj povsem zvezan in oblepljen s trakom. S prsti in zobmi sem se skušal rešiti vrvi. Strah me je bilo, da so pod avto nastavili bombo, ki jo bodo aktivirali, ko bodo na varni razdalji. Nekako mi je uspelo izvleči nogo, potem sem podrl zadnji sedež in se splazil do vrat, ki sem jih uspel odpreti od znotraj. Ko sem stopil iz avta, najprej nisem mogel stati. Nog nisem čutil, saj sem več ur preživel zvezan in skrčen v prtljažniku. No, potem sem se malo razmigal, pobral debelo vejo in šel po poti.«

Boris Blaić

Za glasom ovac

V daljavi je slišal blejanje ovc, ki jih je nekdo hranil. Šel je proti zvoku in prišel do jase, od koder je zagledal vas. »No, pa bo, sem si rekel. A kaj, ko je bilo zaradi ovc vse zagrajeno in nisem mogel v vas. Končno sem našel luknjo v ograji in se splazil skoznjo. Videl sem, kako se je moški, ki je prej hranil ovce, s katrco pripeljal do hiše in šel vanjo. Šel sem za njim, kar v hišo. Povedal sem jim, da nimam ničesar, da so mi vse pobrali, in jih prosil, naj pokličejo policijo. Lepo so me sprejeli, dali so mi tudi jesti in piti. Stokrat jim hvala.«

Tu se je Mirkova kalvarija končala. Ženska je poklicala tudi hči Natašo, prišli so policisti in ga odpeljali na postajo v Sežani. Forenziki so temeljito pregledali avto, Mirka je pregledal zdravnik. »Vsi so bili zelo prijazni, stokrat jim hvala. Vzeli so mi vzorec DNK, zdravnik mi je ponudil pomirjevalo, a sem ga odklonil, saj ne jemljem nobenih zdravil. Temeljito so me zaslišali, v tem se je z rezervnimi ključi pripeljala tudi vnukinja. Na policiji smo zaključili šele po polnoči. Preden sem šel, so mi pokazali enega od trojice moškega, ki so jo prijeli v Italiji. Ja, pravi je, ta me je čuval, ko sem bil v avtu, sem jim povedal.«

Dan po preizkušnji Mirka še vedno vse boli. »Kaj me ne bi, ko pa sem več ur preživel zvezan v prtljažniku. Grabili so me krči in hotel sem tuliti od bolečin, a si nisem upal. Mislil sem le na Emo in otroke, jokal pa nisem!«