SDS bo interpelacijo proti ministru Erjavcu predstavila še ta teden.
Instrument interpelacije poleg nezaupnice vladi spada med pomembnejša »orožja« opozicije, a so opozicijske stranke v mladi zgodovini samostojne države Slovenija pri njeni uporabi večinoma streljale s slepimi naboji.
V državnem zboru je bile do zdaj vloženih že 38 interpelacij proti ministrom in tri interpelacije proti vladi. Prva interpelacija vlade je leta 1997 doletela vladno ekipo Janeza Drnovška, naslednjič se je to zgodilo vladi Antona Ropa le dva meseca pred državnozborskimi volitvami leta 2004. Zadnja vlada, ki je bila interpelirana v celoti, je bila leta 2016 vlada Mira Cerarja, vse pa so bile neuspešne.
Opozicija je tako do zdaj institut interpelacije izkoristila predvsem za brezplačno medijsko propagando, saj je državni zbor za obravnavo interpelacij do zdaj skupno porabil dva delovna meseca, le v dveh primerih pa je bila interpelacija uspešna.
Padla zunanji in notranji minister
Prvič je ta instrument leta 1996 odnesel tedanjega zunanjega ministra Zorana Thalerja.Njegovo razrešitev je po enem letu mandata predlagala skupina 11 poslancev s prvopodpisanim Ivom Hvalico, ki je ministru poleg osebne nesposobnosti očitala tudi kršenje zakonov. Osebna nesposobnost Thalerja je po njihovi oceni povzročila zastoj v slovenskih pogajanjih s sosednjimi državami in tudi Evropsko unijo.
»Pod njegovim vodenjem je slovenska zunanja politika izgubila vso svojo kredibilnost, tuji sogovorniki pa so se nas začeli izogibati,« so ugotavljali pobudniki, ki so s svojimi stališči uspeli prepričati poslansko večino. Da bi interpelacija v državnem zboru uspela, bi jo morala podpreti najmanj polovica vseh poslancev, torej 46. V Thalerjevem primeru jo je podprlo 48 poslancev, zato je bil minister razrešen.
Drugič in zadnjič je interpelacija uspela pred dobrima dvema desetletjema, ko se je moral februarja 1999 od stolčka notranjega ministra posloviti eden najtesnejših sodelavcev tedanjega premiera Janeza Drnovška, Mirko Bandelj.
Interpelacijo je vložila skupina 24 poslancev s prvopodpisanim Janezom Janšo, Bandlju pa je med drugim očitala, da »je zavestno ustvarjal pogoje, s katerimi je ali bi lahko omogočil uporabo posebnih metod in sredstev (prisluškovanje, zasledovanje, odpiranje pisem itd.) za nadzorovanje in spremljanje parlamentarne opozicije v Sloveniji«. Bandljevo razrešitev je podprlo 49 poslancev.
Interpelacija je posredno odnesla še tri ministre. Ministra za gospodarske dejavnosti Maksa Tajnikarja leta 1995, obrambnega ministra Alojza Krapeža leta 1998 in leta 2010 še ministra za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Milana Pogačnika. Vsi trije so namreč odstopili med razpravo o interpelaciji, torej še pred glasovanjem.
Prva interpelacija vložena proti Ruplu
Opozicija je dve interpelaciji sicer vložila že pred ustanovitvijo državnega zbora leta 1992, in sicer tudi proti dvema ministroma prve slovenske vlade, ki jo je vodil Lojze Peterle.
Prva je bila v začetku leta 1992 vložena proti zunanjemu ministru Dimitriju Ruplu. Glavni očitek ponudnikov interpelacije je bil, da Rupel zunanjo politiko ne koordinira s politično usmeritvijo premierja. »Posebna strateška napaka zunanjega ministra pa je postopek predlaganja vsebine tripartitnega sporazuma med Slovenijo, Hrvaško in Italijo, ko se je do kraja odločno zavzemal za podpis tega sporazuma vkljub nasprotovanju poslancev, predstavnikov zamejskih Slovencev v Italiji, predsednika skupščine in predsednika vlade,« so takrat zapisali pobudniki.
Do glasovanja o interpelaciji ni prišlo, saj je bila slab mesec po vložitvi interpelacije v skupščini izglasovana konstruktivna nezaupnica vladi, glasovanje zato ni bilo potrebno, saj je bila s tem razrešena celotna vlada. Posebnost prve in tudi druge interpelacije je bila, da je ministrom stolček želela izmakniti lastna koalicija Demos.
Igorju Bavčarju, ki danes prestaja dolgoletno zaporno kazen na Dobu, so poslanci že leta 1992 očitali politizacijo policije. »Dogajanja v slovenski policiji v času uveljavljanja konstruktivne nezaupnice vladi potrjujejo sum, da so se uniformirani policisti uporabljali kot zbiralci političnih informacij,« je bilo zapisano v predlogu interpelacije. Takšne početje je Bavčar zanikal, a do glasovanja v skupščini tudi v tem primeru ni prišlo.
Več uspeha pri nezaupnicah
Več uspeha kot pri interpelacijah so imeli opozicijski in drugi poslanci pri nezaupnici vladi. Po slovenski ustavi je ta mogoča le v primeru konstruktivne nezaupnice, ko večina poslancev podpre imenovanje novega mandatarja za sestavo vlado, s čimer aktualnemu premierju in vladi avtomatsko preneha funkcija.
V zgodovini samostojne Slovenije so poslanci dvakrat izglasovali konstruktivno nezaupnico. Prvič je bila ta sprejeta daljnega leta 1992, ko so v času mandata predsednika vlade Lojzeta Peterleta stranke za novega mandatarja na tajnem glasovanju podprle Janeza Drnovška.
S konstruktivno nezaupnico pa se je na čelo vlade leta 2013 povzpela tudi Alenka Bratušek. Njeno izvolitev je omogočila dotedanja vladna stranka Državljanska lista, ki je izstopila iz koalicije zaradi ugotovitev protikorupcijske komisije, da Janša ni prepričljivo in z dokazi pojasnil izvora gotovine.
