V družbi ponovno izpostavljena razprava o evtanaziji oziroma zdravniški pomoči pri samomoru zagovornike in nasprotnike postavlja na nasprotne bregove pri zagovarjanju človekovih pravic. Prvi pri svojih argumentih izpostavljajo pravice do osebnega dostojanstva, avtonomije in samoodločanja, drugi pa poudarjajo nedotakljivost človeškega življenja.
Ključni pojmi
Evtanazija je aktivno skrajšanje življenja na željo bolnika. Posamezniku sredstvo, ki povzroči smrt, vbrizga zdravnik.
Pri zdravniški pomoči pri samomoru pa zdravnik predpiše smrtonosno sredstvo, ki posamezniku omogoči, da z njim sam prekine svoje življenje. Zdravnika pri dejanju praviloma ni zraven, bolnik sam zaužije zdravilo. V tem primeru ostaja možnost, da si bolnik premisli in smrtonosne snovi ne vzame.
Prekinitev vzdrževanja življenja je odtegnitev vzdrževalnih ukrepanj, čemur sledi naravna smrt.
Paliativna oskrba je aktivna pomoč neozdravljivo bolnim, ki izboljša kakovost življenja in dostojno življenje do smrti.
V Sloveniji lahko posameznik določi, česa si ne bi želel, da se mu zgodi, ko bo njegova neozdravljiva bolezen napredovala do te mere, da bi se kakovost življenja bistveno okrnila. Obrazec vnaprejšnje volje, ki ga je treba obnoviti vsakih pet let, bolnik izpolni ob pomoči osebnega zdravnika.
Pravne podlage
Slovenska ustava v 17. členu določa, da je človeško življenje nedotakljivo, v 51. členu pa, da nikogar ni mogoče prisiliti k zdravljenju, razen v primerih, ki jih določa zakon.
Kazenski zakonik med kaznivimi dejanji zoper človeka in telo v 115. oziroma 116. členu loči med ubojem in umorom. Kot kaznivo dejanje je v 120. členu opredeljeno napeljevanje k samomoru in pomoč pri samomoru.
Zakon o pacientovih pravicah v 30. členu bolniku določa, da ima bolnik, ki je sposoben odločanja o sebi, pravico zavrniti zdravstveno obravnavo, če to ne ogrozi zdravja in življenja drugih. Hkrati pa zakon pravi tudi, da če zdravnik oceni, da je bolnikova odločitev v nasprotju z njegovo najboljšo zdravstveno koristjo in bi lahko ogrozila njegovo življenje, mora poskusiti bolnika o tem prepričati, po potrebi pa za pomoč zaprositi bolnikove ožje družinske člane oziroma predlagati pridobitev drugega mnenja.
Ob tem na ministrstvu za pravosodje pojasnjujejo, da je vprašanje evtanazije oziroma samomora z zdravniško pomočjo veliko preveč kompleksno, da bi področje urejali samo tako, da bi v 120. členu kazenskega zakonika izključili del kaznivosti. Najprej bi bilo v področni zakonodaji treba urediti postopke, ki bodo določili pogoje oziroma okoliščine za podajo ustrezne izjave bolnika in druge določbe za čim uspešnejše preprečevanje zlorab.
Evropsko sodišče za človekove pravice je v nekaj primerih v okviru presoje o pravici do zasebnega življenja že priznalo pravico do samoodločbe o času in načinu končanja lastnega življenja, pri čemer je pri odločanju izhajalo iz prirejenosti in tehtanja treh načel. Načelo avtonomije (če je to potrebno tudi s pomočjo tretjih) lahko prevlada nad načelom svetosti življenja upoštevaje načelo dobrodelnosti. Odločilo je tudi, da mora biti pravni sistem, ki (tako ali drugače) dopušča končanje življenja s pomočjo tretjih, predvidljiv.
Hipokratova prisega in zdravniški kodeks
V Hipokratovi prisegi, s katero se zdravniki ob koncu izobraževanja zavežejo, da bodo branili številne etične standarde njihovega poklica, je med drugim zapisano: "Da ne bom nikoli nikomur - tudi ko bi me prosil - zapisal smrtne droge ali ga z nasvetom napeljeval na tako misel."
Slovenski Kodeks zdravniške etike v 29. členu pravi, da zdravnik zavrača evtanazijo in pomoč pri samomoru. Deklaracija Svetovnega zdravniškega združenja v Ženevi iz leta 1948 zdravniku prepoveduje sodelovanje pri evtanaziji in samomoru z zdravniško pomočjo.
Pogled v tujino
Pomoč pri samomoru se v Švici legalno izvaja že vse od sredine osemdesetih let prejšnjega stoletja, evtanazijo pa je prva zakonsko uredila Nizozemska, in sicer leta 2002. Nizozemski zakon na primer določa, da se postopek vedno začne na prošnjo bolnika, zdravnik pa lahko prošnji ugodi, ko se prepriča, da je bolnikova želja prostovoljna in dobro premišljena, da je njegovo trpljenje brezupno in nevzdržno, da je v celoti obveščen o svojem stanju in prognozi in da se je pred tem posvetoval še z najmanj enim neodvisnim zdravnikom.
V Evropi evtanazijo izvajajo še Belgiji in Luksemburgu, pomoč pri samomoru, tudi za tujce, dovoljuje Švica. Tudi več zveznih držav ZDA dopušča evtanazijo in/ali pomoč pri samomoru, tako je na primer v Kaliforniji, Koloradu, Washingtonu. Tudi v Kanadi sta legalizirana evtanazija in pomoč pri samomoru.
Mnenja so deljena
Zagovorniki evtanazije oz. zdravniške pomoči pri samomoru izhajajo iz človekovih pravic, in sicer največkrat iz pravice do osebnega dostojanstva, pravice do avtonomije in pravice do samoodločanja. Po mnenju zagovornikov bi s tem na primer lahko na stara leta in v stadijih napredovane telesne ali psihične bolezni dostojno končali svoje življenje.
Najpogostejši argument, na katerega se sklicujejo nasprotniki uzakonitve evtanazije, pa je nedotakljivost človeškega življenja, zdravniške organizacije pa tudi na to, da je zdravniško poslanstvo ohranjanje življenja.
Tako poudarja tudi odbor za pravno-etična vprašanja pri Zdravniški zbornici Slovenije, ki je zavzel stališče, da zdravniki ne bodo evtanazirali ali nudili zdravniške pomoči pri samomoru.
Odbor za bioetiko pri Svetu Evrope evtanazije ne podpira, vse države članice pa poziva k učinkoviti paliativni oskrbi umirajočih bolnikov.
Komisija za medicinsko etiko pri ministrstvu za zdravje je v stališču o evtanaziji zapisala, da je avtonomijo bolnikov treba spoštovati, ni pa absolutna. Bolnikova pravica, da odloča o svojem življenju, ne vključuje dolžnosti zdravnika, da bolniku na njegovo zahtevo prekine življenje, saj jo zdravnik lahko zavrne s pravico do ugovora vesti. V primerih, ko nobeno zdravljenje ali vzdrževanje življenja ni več smiselno in le podaljšuje trpljenje umirajočega, je prekinitev vzdrževanja življenja etično dejanje. Komisija še opozarja, da je napačno, če tako prekinitev označimo kot pasivno evtanazijo.
Tudi komisija za pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci meni, da podaljševanje življenja za vsako ceno lahko vodi v položaj, ki ni vedno v korist bolnika, in v takšnih primerih je etično sprejemljiva opustitev agresivnega medicinskega zdravljenja. Uzakonitev evtanazije pa po njihovi oceni na stežaj odpira vrata številnim problemom, na primer možnosti evtanazij brez soglasja. Poudarjajo pa, da ima vsak pravico do zdravljenja in primerne zdravstvene oskrbe, pa tudi pravico do življenja in naravne smrti.
V društvu Hospic, kjer se ukvarjajo z oskrbo hudo bolnih ljudi z napredovano kronično boleznijo v zaključni fazi, življenju puščajo svoj naravni tok in ne posegajo v odločanje o življenju in smrti, "tako da so za življenje, a ne čisto proti evtanaziji".
