Ko je Hana Geder pred letom dni izvedela za nenadno smrt svojega ljubljenega, se ji je sesul svet. Iz obupa in po skorajšnjem popolnem psihičnem zlomu jo je začelo gnati po poteh. Najprej je prehodila Camino in za seboj pustila težko breme žalosti, iz druge dvomesečne pustolovščine po poteh Via Adriatice in Via Dinarike pa je prišla spremenjena. Na poti je med drugim ugotovila, kako se je v prejšnjem življenju pravzaprav počutila ujeto. Ko je izstopila iz cone udobja, se je osvobodila. »Lažje se prepuščam življenju, mu zaupam, vem, da bo vse v redu. Spoznala sem, da zmorem živeti sama, pa da lahko naredim vse, kar si želim, če sem le vztrajna in moja želja prihaja iz srca, ne iz pričakovanj družbe!« pravi.
Po fantovi smrti je preprosto izgubila voljo do življenja. »Kar čakaš, da ti bo kdo rekel, da se to v resnici ni zgodilo,« se spominja, a ne dočakaš. Nekaj tednov je spala kot ubita. Močno oporo je našla v starših in prijateljih. »Ne vem, kako bi preživela brez njih,« je bila iskrena. Psihoterapevtka ji je dejala, da žal nima čarobne paličice, ki bi ji odvzela bolečino. »A če boš v nekem trenutku začutila, da nekaj potrebuješ ali si nekaj želiš narediti, naredi,« ji je položila na dušo. Kako naj si karkoli želim, ko pa je ljubezen mojega življenja umrla, si je takrat mislila. A ko ji je pod roko prišla knjiga Tjaši Artnik Knibbe, v kateri je opisala izkušnje s Camina, španske romarske poti (za katero se je odločila po tragični izgubi brata, mame in očeta), se ji je zdelo, da se to ni zgodilo po naključju. V enem tednu se je odločila in se podala na pot. Zdelo se ji je, da je prej živela v varnem milnem mehurčku, iz katerega se ne bi premaknila, če se ne bi zgodilo vse, kar se je. »Preprosto morala sem na pot, pa naj se zgodi karkoli. Na letališču sem se spraševala, kaj je narobe z mano, v kaj se vendar podajam, saj prej nisem nikoli nikamor šla sama …« A je misli hitro odrinila na stran. »Ko zadeve spustiš, se življenje sestavi kot tetris.« Veliko je hodila sama, dostikrat v družbi. Prijalo ji je, da je bilo okoli nje na poti vseskozi dovolj ljudi, tako je imela večji občutek varnosti, a je vseeno kar naprej premagovala svoje strahove. Med drugim tudi pred temo, zato se je odločila večinoma spati zunaj. Najpomembnejši del poti pa je bil prihod na rt Finistera, kjer pravijo, da je svetilnik na koncu sveta. »Tam sem se dokončno zavedela, da Saše ne bo več nazaj. Midva sva bila res zelo povezana. Kolikokrat sem ga prijela za roko in ga prosila, naj me ne pusti same. Kot bi čutila, da se bo nekaj zgodilo. Pri svetilniku me je sesulo. Razjokala sem se in čutila, kako postajam čedalje lažja. Vsi so mi govorili, da ga bom na poti začutila, da bo z mano, ampak jaz nisem čutila nič takega. Sem pa začutila, da se v svetu tudi sama znajdem!«
Spet na začetku
»Na Caminu sem imela veliko časa za razmišljanje, tam lahko na življenje pogledaš z distance. Začela sem spet delati načrte za naprej.« Po prometni nesreči štirinajst dni po prihodu domov pa se je spet vse podrlo. Zdelo se ji je, kot da je spet na začetku. »Ženska, ki je zaspala za volanom, je čelno treščila vame, da sem zletela s ceste. Ko sem prišla k sebi, sem si najprej rekla: Zakaj nisem šla k tebi!« Potem pa pomislila, da njen čas očitno še ni prišel. »Planila sem v jok in se štiri ure nisem ustavila.« Nekaj časa je trajalo, da se je spet začela postavljati na noge. »S prijateljico sva se dogovarjali, da bi šli v Mongolijo z avtom, ko pa mi je prijatelj poslal link poti Via Adriatica, se je v meni nekaj zgodilo. Tri dni nisem mogla spati, čutila sem, da moram na to pot.« Na dvomesečno romanje se je odpravila le nekaj dni po koncu desetdnevne meditacije v tišini vipassana. »Lepo je bilo spoznati, da vse mine – od ekstremno lepih trenutkov, ko si rečeš, da moraš čim bolj uživati, do tesnobe, panike in bolečine. Zdi se mi, kot da je Sašo že prej deloval drugače. Enostavno je živel življenje, kot ga je čutil. Počel je, kar je imel rad, ne glede na to, kaj si drugi mislijo o tem. Pa se mi zdi, da sem to končno začutila tudi sama. Če sem že ostala sama, brez njega na tem svetu, bom živela življenje! On je bil ljubezen mojega življenja, zelo sem hvaležna, da sem ga del lahko preživela z njim. Ne vem, kaj me še čaka, ampak s tem se ne obremenjujem več. Življenja tako ali tako ne moreš imeti pod kontrolo, ko se sprostiš, se problemi rešijo. Spoznala sem, da je moja lekcija, da se naučim živeti sama in početi stvari, ki me veselijo. Prej sem svoje želje raje potlačila, samo da sem lahko bila z njim. Nikoli ne bi šla na pot za dva meseca, danes se mi zdi, da je bila to najboljša odločitev v mojem življenju doslej.«
Vse bo v redu!
Ni več hotela živeti v sistemu, v katerem jo je vse dušilo, veselila se je življenja v naravi, noči v šotoru, pa tudi trenutkov s svojim enoletnim kužkom Panom, ki ga je vzela s sabo na pot. Pot, ki poteka po hrvaških gorskih poteh od Istre do Dubrovnika, je polna izzivov. Nič čudnega, da so jo mnogi spraševali, ali se ne boji medvedov, volkov ali kač. »Medveda sem že srečala, saj sem Kočevka,« se zasmeji. Kač pa sta s Panom tudi videla veliko, a so zbežale. »Če bi razmišljala o vsem tem, na pot sploh ne bi odšla.« Pred odhodom se je povezala z vodjem projekta Srečkom Vukovim, ki ji je razložil vso pot, jo opozoril na trgovine, izvire, planinske domove, kjer lahko prespi. Ljudi je po družbenih omrežjih zaprosil, ali ji lahko na poti pomagajo s hrano in briketi za psa, da jih ni bilo treba toliko nositi s seboj. »Ljudje ob poti so bili zelo odprti, pripravljeni pomagati, prišli so me iskat, če je bilo treba, pripeljali so brikete, ponudili prenočišče. Težko se je bilo navaditi toliko sprejemati.« Hoditi je začela 30. aprila na Kamenjaku. Prvi veliki izziv se je zgodil že na začetku poti, ko se je vzpenjala na prvi vrh na Učki. »Ko sem zakoračila v strmino, je začelo pihati in močno deževati. Ugotovila sem, da sem si kupila premajhno pelerino. Potem se je še Pan, ki je nosil svoja mala nahrbtnika, kar nekajkrat zagozdil med skale, ker nove širine ni bil navajen. Skratka, toliko stvari se je nakopičilo, da sem si v nekem trenutku rekla, moj bog, jaz hočem nazaj domov! Potem pa vseeno vztrajaš korak za korakom, in ko se pred tabo naenkrat odpre pogled na lepoto narave, čudovite barve ob zahajajočem soncu in morje, ki se blešči v daljavi, si nagrajen. Pozabiš na težave, s katerimi si se ukvarjal še nekaj trenutkov pred tem. Na vsej poti je zelo veliko deževalo. Ničkolikokrat smo bežali pred strelami, bile so kače, veliko se je dogajalo, ampak ni me bilo strah za svoje življenje. Takrat sem si rekla samo, da danes ne bom umrla, vse je v redu.« Toliko bolj pomirjena je tudi bila, ker je v sebi že na začetku podviga začutila Saševo prisotnost. »Čutila sem ljubezen in prepričanje, da bo vse dobro in da je življenje lepo!«
Zmoremo več, kot mislimo
»Čeprav je pot fizično zelo naporna, je vse v glavi. Naša telesa zmorejo veliko več, kot mislimo.« V začetku je veliko hodila sama. Vmes so se ji na kakšnem delu pridružili starši, prijatelji, ki so jo spremljali po FB. Vsak dan se ji je oglasil Srečko, da je preveril, ali kaj potrebuje. Na začetni točki Velebita je spoznala Anteja in Kristijana, s katerima so potem skupaj nadaljevali pot. Fanta sta pravzaprav načrtovala prehoditi Via Dinariko, katere del poti je isti kot pri Via Adriatici – nato pa zavije proti Albaniji. Fanta sta jo nagovarjala, naj gre z njima. Ko je psička poslala domov, ker je postal preutrujen in je ugotovila, da je za tako naporno pot tudi še premlad in premalo utrjen, se je odločila oditi z njima. Tudi v skupini je bilo polno izzivov, nekoga bolj začutiš, drugega malo manj, vsak pa ti nastavlja svoje ogledalo. »Velikokrat smo se izgubili, poti namreč še nista tako dobro označeni in si moraš veliko pomagati z GPS. Pa tudi bližnjice po navadi niso bile preveč dobra izbira, vedno je trajalo veliko dlje, da smo prišli na cilj. Tako da bližnjice tudi v življenju nikoli niso dobra izbira,« se smeji. Pot so končali v dolini Teth v Albaniji, kjer so jih čakali prijatelji in jih odpeljali v hrvaški Sinj, od koder prihaja Ante. »Hrepenela sem po tušu, mehki postelji in spanju.« Zato je do odhoda domov teden dni pozneje bolj ali manj počivala in se učila počasnega dalmatinskega življenja, se smeji. »Še vedno ne morem verjeti, da sem pot res prehodila.«
V trenutku se lahko vse spremeni
»Danes se sicer počutim bolj zmedeno glede prihodnosti, ampak saj se mi ni treba odločiti danes ali jutri. Prepuščam se življenju v stilu legendarnega stavka poti: 'Riješit če se' – resnično se je namreč vedno vse rešilo. Veliko moram še razmisliti in moj trenutni načrt je – da ga nimam. Včasih bi se brez načrtov počutila izgubljeno, danes pa se mi zdi s tem vse v redu. Prepuščam se življenju. Včasih sem hotela imeti vse pod kontrolo, potem pa spoznaš, da se življenje lahko v enem samem trenutku popolnoma spremeni.«
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.
