FOTO: Za trenutek se je še predramila … Ko jo je videla, je ostala brez moči

Ženski sta spregovorili o boleči izkušnji z veterinarji in brazgotinah, ki so ostale.

IPO je kinološka športna disciplina, tako imenovana klasika, in se deli v težavnostne razrede 1, 2 in 3. Sestavljena je iz sledenja, poslušnosti in obrambe. V njej praviloma blestijo delovne pasme, »sveta trojica« so belgijski, nemški in nizozemski ovčar.

A če pes pripada kateri od delovnih pasem, ne nujno le kateri od naštetih treh, to še ne pomeni, da se bo zmožen udejstvovati v IPO-športu – ta namreč zahteva specifične odlike, ki jih mora štirinožec posedovati.

Leteča Titu, dodobra pritrjena na markerjev rokav.

Mariborčanka Jolanda Senekovič se je ponašala s takšno psičko. Titu Vis Major se je glasilo njeno rodovniško ime, krajše Titu. In čeprav je njena »malina« (malinois, podvrsta belgijskega ovčarja) opravila izpit za IPO3 in sta leta 2016 osvojili prvo mesto na Dreningovem memorialu, je bila zanjo predvsem hišni ljubljenček. Težko je oceniti, koliko časa, truda in denarja zahteva tak dosežek. Poleg treningov dvakrat na teden in plačevanja markerjev (pogumnežev, ki si nataknejo poseben rokav, v katerega psi grizejo med obrambo) so tu še ure, posvečene individualnemu delu. Vse to je lahko bob ob steno, če pes nima pravih kvalitet. In čeprav to niso bile njene besede, jih je mogoče povzeti s »posebna« – takšna naj bi bila Titu. Zato sta se z možem Dušanom Senekovičem odločila, da jo parita. Primernega samca sta našla na Slovaškem, skok jo je stal 800 evrov. Vest o načrtovanem leglu se je hitro razširila, prišle so rezervacije mladičev iz Češke, Slovaške, Rusije … 23. marec, ko naj bi mladiči končno ugledali luč sveta, bi tako moral biti srečen dan. Titu je bila stara šest let, to je bilo njeno prvo leglo.

Senekovičeva z edino potomko svoje ljubljenke, Mio Titu.

Popadkov ni bilo

Jolanda Senekovič

Titu in Senekovičeva na najvišji stopnički

Tistega dne ob 9.50 je na 62. dan brejosti skotila prvega mladiča. »Ker nekako ni bilo zaznati nadaljnjih popadkov oziroma znakov, da bi psička povrgla placento, me je začelo skrbeti. Ob 11.33 smo (prvič) poklicali Veterinarstvo Eisner ter prosili za nasvet. Gospa veterinarka Nataša Laubič Škrilec nam je svetovala, naj po 14. uri pripeljemo psičko na pregled, da bo lahko normalno nadaljevala kotitev,« je povedala Senekovičeva in nadaljevala: »Takoj ob 14. uri sem psičko s skotenim živim mladičem pripeljala v ambulanto Eisner. Gospa Laubič Škrilec je nato psičko pregledala vaginalno, pretipala trebuh, nakar je ugotovila, da je kotitev nedvomno zaključena, saj da ni nikakršnih znakov, ki bi kakorkoli nakazovali nadaljnjo kotitev.« Vztrajala je, da se opravi še ultrazvok, in ta je razkril še enega mladiča, ne pa tudi srčnega utripa. »Opravljen je bil tudi RTG. Seveda sem gospo nemudoma prosila, ali lahko opravi carski rez, vendar me je zavrnila, češ da ima stranke, ki nikakor ne morejo čakati, ter da ni na voljo dodatnega osebja, da bi poseg lahko opravili.« Soprog je medtem o primeru obvestil Veterinarsko bolnico Maribor in se dogovoril, da bodo poseg opravili pri njih.

Jolanda Senekovič

Sadovi trdega dela

Temna tekočina

Ob prihodu tja so za mladičko ustrezno poskrbeli, jo nahranili in namestili v inkubator, Senekovičevi pa povedali, da jo bodo obvestili, ko bo poseg končan. Od tam je po njenih besedah odšla ob 15.30.

»Bila sem presenečena, ko so me iz bolnice ob 17.11 obvestili, da je poseg gotov ter da sta bila v porodnem kanalu oziroma maternici še dva mladička, a oba brez znakov življenja. Žal. Čez približno deset minut sem prispela v ambulanto, psička je medtem še vedno ležala na operacijski mizi, pod splošno anestezijo. Povedali so, da se je med posegom začela prebujati ter da so dodali še plin. Ko so jo začeli prebujati, pričakovane odzivnosti ni bilo zaznati. Z operacijske mize so jo nato položili na tla, a se psička še vedno ni odzivala. Sama sem opazila, da s psičko nekaj ni v redu, kar sem tudi odkrito izrazila, a so mi zagotovili, da je to nekaj povsem običajnega.«

Bolj kot karkoli drugega je bila hišni ljubljenček.

Senekovičeva je na mnenje Strokovne komisije Veterinarske zbornice Slovenije podala ugovor. Zapisala je, da mnenje temelji zgolj na podlagi enostranskih« in »lažnih pričevanj s strani veterinarjev, kar so »de facto« zelo hude obtožbe«. Zato je še toliko bolj odločena, da ne bo odnehala. Še enkrat je poudarila, da Oksitocina psički sama ni dajala – če bi ga hotela pridobiti, bi ga morala ukrasti – in da je izjava veterinarke huda obtožba. Tudi to, da naj bi klicala na Veterinarsko bolnico Maribor in spraševala po ceni carskega reza, je znova zanikala ter poudarila, da tamkajšnjemu veterinarju očita le to, da psička po opravljenem posegu ni dobil ustrezne oskrbe.

Nekaj trenutkov so še počakali, nato pa ji dali sredstvo za prebujanje. Za trenutek naj bi se predramila in postavila na noge, a se po dveh korakih spet zgrudila, je povedala. »Ni mi preostalo drugega, kot da psički sama pomagam, da vstane. Po samo nekaj korakih se je znova zgrudila na tla, ob čemer so še meni, ko sem jo videla, v kakšnem stanju je in se vidno muči, povsem pošle moči. Komaj sem še bila zmožna karkoli spregovoriti, a sem zbrala dovolj moči, da sem moledujoč opozorila, da psička ne zmore.«

Veterinar Simon Božič ji je ponudil pomoč, da so psičko premestili v avto, je povedala. »Med nameščanjem psičke v avto se je iz nje naenkrat ulila večja količina povsem temne tekočine, katere sledovi so vidni še danes. Ko sem zaskrbljeno nakazala na izjemno slabo stanje psičke oziroma opozorila na to tekočino, mi je veterinar odvrnil, da je to le urin ter da se je psička verjetno polulala. A sem odgovorila, da je to skoraj nemogoče, saj da ves dan ni zaužila skoraj nič tekočine.«

V spremstvu zeta Saša Iliča je odšla domov. »Ko sva po nekaj več kot 20 minutah prispela domov, je bila psička tako rekoč v 'alfa stanju'. Ko smo jo izčrpano položili na posteljico v kotilnici, je naenkrat začela panično hlastati za zrakom, zrkla na otip niso več niti reagirala, srčni utrip je bilo komajda zaznati. Psička je le še obrnila glavo nazaj in izdihnila. Takoj smo začeli reanimacijo, vmes poklicali v veterinarsko bolnico ter povedali, kaj se je zgodilo. Predlagali so nam, naj psičko nemudoma pripeljemo nazaj.« Ob prihodu – Senekovičeva je ostala doma z mladičko, Titu sta peljala mož in zet – je veterinar »konstatiral, da psička ni več živa«.

Strokovno mnenje

O primeru je mnenje podala Strokovna komisija Veterinarske zbornice Slovenije, ki je pridobila strokovna poročila lečečih veterinarjev. Veterinarka Laubič Škrilec je ugotovila, da porod še ni zaključen, z ultrazvokom pa ni več zaznala srčnega utripa mladičev.

»Gospa Senekovič naj bi veterinarki kasneje povedala, da so psički že doma dajali oksitocin, ki so ga dobili iz UKC – v Splošni bolnišnici Maribor, vendar popadkov vseeno ni bilo. Lastnica je zahtevala carski rez, vendar ji je veterinarka razložila, da zaradi kadrovske situacije ne more opraviti tega posega, zato jo je napotila v drugo veterinarsko organizacijo.«

Vloženo: čas, denar in trud Narediti izpit IPO3 ni mačji kašelj. Brez podpore kinološkega društva in markerjev skorajda ne gre, kar pa ni poceni. Tega se zato lotevajo le največji zanesenjaki. Vseeno jih je v Sloveniji kar nekaj.

Prebrati je mogoče tudi, da naj bi Senekovičeva tistega dne že dopoldne klicala v Veterinarsko bolnico Maribor ter povpraševala po ceni carskega reza in da se »veterinar Simon Božič ne strinja z izjavo lastnice, da je bila psička neodzivna. Samostojno se je sprehodila do vrat ambulante, kar naj bi posnela tudi njihova kamera. Ker imajo zunaj pred ambulanto stopnice, je psičko pomagal nesti do avtomobila. Pri tem ji je iz nožnice iztekla temno rumenkasta tekočina. Lastnici je pojasnil, da je to urin iz mehurja. Ob 18.45 naj bi jih poklical lastnik in povedal, da psička ne diha več. Psičko so ob 19.15 pripeljali v ambulanto, vendar je bila že mrtva. Lastnikom je predlagal sekcijo, a so jo zavrnili.«

Strokovna komisija meni, da oksitocin v rokah laikov »z veliko verjetnostjo ni uporabljen v dobro rešitve problemov pri živalih na porodu, temveč ravno nasprotno«. Zapisali so še, da je omenjena veterinarka Senekovičevi že dopoldne tistega dne svetovala, naj pomoč poišče drugje. O zdravljenju nimajo pripomb, zaradi »odsotnosti patoanatomske preiskave« pa ne morejo z gotovostjo zaključiti, kaj je bil vzrok za smrt psičke.

Senekovičevi je po Titu ostala mladička Mia. Za to se ima zahvaliti Marti Bandur, ki jo je vzela v svoje leglo, katere psička jo je vzela za svojo.

Intenzivna nega

»Jaz jih ne obtožujem, da je bila narejena strokovna napaka pri samem carskem rezu, ampak da psička ni dobila primerne intenzivne nege,« je dejala Senekovičeva in dodala, da je pozneje poizvedovala še pri drugih veterinarjih in izvedela, da menda psičke po takem posegu spremljajo še štiri do šest ur. Prepričana je, da Titu ni bila sposobna iti domov. In če so dogajanje res zabeležile nadzorne kamere, »so morali videti, da moja Titu ni sama zapustila ambulante, ampak smo jo nesli«, je dejala in še enkrat poudarila, da »če bi bila v tem stanju na opazovanju, bi jo lahko rešili, ker bi oni znali pomagati«.

Parjenje

Senekovičeva je Titu parila na Slovaškem, kjer je izsledila primernega samca. Skok jo je stal 800 evrov.

Obregnila se je tudi ob oksitocin, ki naj bi ga dajala psički. »Tega nisem dodajala niti nimam dostopa do teh zdravil,« je poudarila Senekovičeva, sicer zaposlena v UKC Maribor. Trdi tudi, da v Veterinarsko bolnico Maribor ni klicala z vprašanji o ceni carskega reza: »Kaj bi jaz spraševala o ceni carskega reza, če sploh nisem vedela, da bo imela carski rez? Jaz sem hodila k Laubičevi. Jaz sem šla k njim, ker me je zavrnila, da nima ekipe! Če bi ona to meni prej povedala, psičke ne bi tja vozila.« Iz prej navedenega je razvidno, da naj bi jo veterinarka na to opozorila. »Tako se je branila, ja. Ta psička je meni pomenila vse. Če bi mi rekla, naj je ne vozim, je ne bi.«

Kaj pa sekcija, zakaj naj bi jo odklonila? »Ni bila odklonjena. V petek ob 19.10 smo jo že mrtvo pripeljali nazaj. Ko nam je veterinar potrdil, da je poginila, smo jo v šoku odpeljali domov. Ker je začela zaudarjati, smo jo pokopali, ker je čez vikend nisem imela kam dati,« je pojasnila in dodala, da je po njenem mnenju pozna ura razlog, da je niso obdržali na intenzivni negi – »ker bi nekdo moral tam ostati. Zato so me dobesedno nagnali z njo ven.« Ambulanta je bila tistega dne odprta do 19. ure.

Jolanda Senekovič:
"Ko nam je veterinar potrdil, da je poginila, smo jo v šoku odpeljali domov. Ker je začela zaudarjati, smo jo pokopali, ker je čez vikend nisem imela kam dati."

Povsem transparentno

Za mnenje smo povprašali tudi direktorja Veterinarske bolnice Maribor Zorana Juričića. Kot je dejal, je strokovna komisija povedala vse, ter dodal, da tu ne gre za potvarjanje dejstev, saj jih Veterinarstvo Eisner – konkurenca – v tem primeru pač ne bi ščitilo. Poudaril je tudi, da Senekovičeva še vedno ni plačala računa. Tudi s tem smo jo soočili. Računa ne bo plačala, dokler ne bo »dobila dokaza, da niso krivi«, je dejala in dodala, da jim je vrnila antibiotike, elizabetinsko ovratnico in protibolečinske tablete – pravi, da vse neuporabljeno –, česar pri izstavljanju računa po njenih besedah niso upoštevali. Izdan je bil brez specifikacije, zgolj kot veterinarske storitve. Hranimo ga v uredništvu.

Še ena izkušnja

Oglasila se nam je tudi Anita Vojtic, ki je ostala brez psičke pasme shih tzu, vzredila jo je sama. Joya se je poslovila 2. marca lani.

»Začelo se je z enkratnim bruhanjem sline, deset dni pozneje se je končalo s smrtjo. Za vse moje bolečine in njeno trpljenje so odgovorni lečeči veterinarji z Veterinarske bolnice Maribor, ki so jo en teden zdravili na pamet, brez diagnoze, brez nujno potrebnih laboratorijskih preiskav /.../, ki bi jim lahko pravočasno pomagale do diagnoze, pravilnega zdravljenja in do Joyine ozdravitve. Tako pa so tekli dnevi in Joya je bila vsak dan slabša, ponoči je stokala in vstajala, vso hrano je izbruhala, jaz sem bila že povsem panična in obupana; vsak dan posebej sem jim razlagala njeno stanje, oni pa so jo še kar naprej zdravili na pamet, brez dodatnih analiz, ne da bi me jemali resno glede njenega zdravstvenega stanja oziroma da bi me napotili na katero drugo veterinarsko ustanovo, ker sami niso bili sposobni ugotoviti, kaj ji sploh je. Vse infuzije, zdravila proti bruhanju in zdravila za želodec so ji dali šele takrat, ko sem to zahtevala sama.«

Anita Vojtic

Joya je blestela na pasjih razstavah.

Psički so diagnosticirali gastritis. Z diagnozo se ni strinjala. Pomoč je poiskala v Postojni, dobila je novo diagnozo: akutni pankreatitis. Vseeno psički ni bilo več pomoči. Vojtičeva je oddala prijavo na Veterinarsko zbornico Slovenije, na odgovor pa je čakala deset mesecev, je dejala. V tem je prebrala, da ji je mariborski veterinar že ob prvem pregledu predlagal, naj pomoč poišče pri veterinarju iz Postojne. »Razsodba« se je tako glasila: »Napotitev psičke na specialistični pregled v Bolnišnico za živali Postojna je bila strokovno utemeljena in pravočasna.« »In tako je ta lažna izjava Joyinega takrat lečečega veterinarja postala njegova rešilna bilka, s katero je v izrednem strokovnem nadzoru opravičil nestrokoven in predolg potek zdravljenja,« je še zapisala.

Senekovičeva in Vojtičeva sta svoji zgodbi delili v upanju, da bosta ozavestili lastnike hišnih ljubljencev, da bodo dobro premislili, komu zaupati. In tako prihranili muke sebi in svojim živalim.