»Čeprav je ni več, mi stanje v Domu starejših dr. Jožeta Potrča Poljčane, enota Slovenska Bistrica, kjer je moja ljuba mama Marija preživela zadnja tri leta, ne da miru v duši in še vedno ne gre iz glave.« Ne zaradi mame, ker njej ne more več pomagati, temveč zaradi vseh, ki danes prebivajo v tem ali onem domu starejših ali pa bodo tam jutri ali pojutrišnjem.
»Z možem Vaskom sva mojo mamo obiskovala skoraj vsak dan, in ker veva, kaj vse se tam za štirimi stenami dogaja, se sama bojiva visoke starosti in predvsem tega, da bi bila nebogljena in odvisna od pomoči drugih,« prizna in doda, da zdaj veliko bolje razume, zakaj si nekateri stari ljudje sami vzamejo življenje.
Pol stoletja v Nemčiji
Stankina mama Marija Kacijan je pol stoletja živela v Ingolstadtu v Nemčiji, tam je delala v tovarni Audi. Več kot deset let je bila vdova in je stanovala sama v svojem stanovanju. »Bila je vesela in radostna oseba in je nadvse rada živela,« nadaljuje Stanka. Ko sta s sestro, ki je ostala v Nemčiji in je živela »le« 100 kilometrov od mame, ugotovili, da vedno težje skrbi zase, so se vse tri odločile, da je čas za dom starejših. »Nobena od naju, saj ima vsaka svojo družino, ni mogla mami vsak dan pomagati pri vstajanju, umivanju, oblačenju, kuhanju, pospravljanju itd. Jaz še manj, saj je Ingolstat 600 kilometrov od Poljčan.«
Najprej so razmišljale, da bi mama šla v dom starejših v Nemčiji. Pa se je odločila za Slovenijo. Ker je bila vsako poletje več mesecev pri meni, ker je imela rada slovensko zemljo in ljudi, se je odločila, da si najde drugi dom v Slovenski Bistrici, ki je le približno sedem kilometrov od Poljčan. Tam so namreč leta 2013 zgradili zares lep dom starejših. »Mama se je veselila novega življenjskega izziva in tega, da bo imela tam družbo vrstnikov in pomoč vedno pri roki.« Najbolj je bila navdušena, ko je dobila enoposteljno sobo z balkonom. »Po smrti mojega očeta je bila navajena živeti sama. Na stara leta ne bi hotela z nikomer deliti sobe in sanitarij.«
Vsi so bili prepričani, da bo res brezskrbno živela
Kaj pravijo v domu?
Iva Soršak, univ. dipl. soc. del., direktorica, in Alma Hren, dipl. m. s., spec., namestnica direktorice za področje zdravstvene nege in oskrbe Doma dr. Jožeta Potrča Poljčane, Enota Slovenska Bistrica: »Gospa Kacijan, ki je pri nas bivala od 2. januarja leta 2014 do 23. aprila leta 2017, v enoposteljni sobi, se čez naše storitve ni nikoli pritoževala. Nasprotno: po zagotovilih večine osebja, ki je imelo z njo neposredne kontakte, je izražala zadovoljstvo z bivanjem, z oskrbo in s kontakti, ki jih je imela znotraj doma. Njena hči, gospa Stanka, je v razgovorih z nami, v pismih in pritožbah izražala nezadovoljstvo, predvsem jo je motilo premajhno število zaposlenih. Naš dom vsa leta zaposluje število kadrov, skladno z veljavnimi standardi in normativi, izdatno pomoč pri delu redno zaposlenih pa zagotavljamo tudi z zaposlenimi preko javnih del, zadnja leta pa še z velikim številom prostovoljcev, pripravnikov ter dijakov in študentov na praktičnem usposabljanju za delo. Kot konkreten primer neprimerne oskrbe gospe Marije je gospa Stanka navedla padec mame, ki je padla ponoči in ni mogla poklicati osebja, to pa tudi ni opravilo nočnega obhoda v njeni sobi. V razgovorih smo ji pojasnili, da mama ni želela, da jo ponoči motimo z obhodi, in se je celo zaklepala. Gospa Kacijan je bila razvrščena v kategorijo oskrbe I in kategorijo zdravstvene nege I, v okviru katere je imela le delitev zdravil. Po padcu smo se z gospo Stanko dogovorili, da bomo nočne obhode pri mami vseeno izvajali, mama pa si je v tem času premislila in ponovno ni želela, da jo ponoči obiskujemo. Zaklepala se je v sobo, pred vrata je nastavila tudi pločevinke in steklenice, da bi lahko slišala ropot, če bi kdo vstopil v sobo. Opravljenih je bilo več razgovorov s hčerko, občasno tudi glede prehrane in načina postrežbe določenih jedi. Ker gospe Mariji ni bila odvzeta poslovna sposobnost in je bila pred zakonom in po našem prepričanju sposobna odločati o sebi, je bil dom dolžan spoštovati njene odločitve v zvezi s storitvami, ki jih je potrebovala in želela. V času bivanja v domu smo gospe Kacijan zagotavljali storitve v skladu s sklenjenim dogovorom in kategorijo oskrbe ter v skladu z njenimi željami. Po potrebi ali na željo svojcev je gospo pogledal domski zdravnik ali zdravnik specialist. Svojce smo redno obveščali o počutju in spremenjenem zdravstvenem stanju, informacije so dobili tudi s strani domskega zdravnika.«
»S sestro sva tedaj občutili veliko olajšanje.« Predvsem pa so bili navdušeni nad domskim pravilnikom o oskrbi stanovalcev, ki so ga z zanimanjem prebrali, saj je obljubljal idilično oskrbo. »V dom je šla mama januarja leta 2014. Tedaj je imela 91 let in je še sama hodila s hoduljo. Tudi na stranišče.«
Norčevanje iz predpisov
Kmalu pa so mama in svojci ugotovili, da ni vse tako idilično, kot se je zdelo na prvi pogled. »V številnih predpisih in pravilnikih domov za starejše navadno piše, kaj vse obsega oskrba I, II, III in oskrba III a. Mi smo hitro spoznali, da večina od zapisanega ne drži. Domovi starejših namreč nekaj obljubljajo in zaračunavajo, a potem z obstoječim osebjem, ki ga imajo premalo in ne dovolj strokovno usposobljenega, tega ne zmorejo uresničiti.« Njen mož doda: »To je tako, kot če bi vam obrtnik dal ponudbo za visokokakovostna okna in jih zaračunal, vgradil pa okna najslabše kakovosti. Vi bi seveda takoj in upravičeno protestirali!« Ko v domovih starejših stanovalci ne dobijo primerne in obljubljene zdravstvene ter socialne oskrbe, naj bi bilo pa vse v redu?
Nova taktika
»Najprej je imela moja mama oskrbo I, z dodatnim tuširanjem in postiljanjem postelje, kar so seveda posebej zaračunali.« Ker je videla, da se nihče kaj dosti ne meni zanjo, se je odločila, da bo imela oskrbo III a. Ta je najobsežnejša in najdražja. »Ker bo več plačevala, je po nemški logiki mislila, da bo tudi njena oskrba boljša!« Pa ni bilo tako. Stankina mama je bila za naše razmere seveda kar dobro preskrbljena in si je lahko s svojo pokojnino privoščila še pedikuro, manikuro, frizerja, pa kavico, če si jo je zaželela. »Za svojo oskrbo je plačevala okoli 1100 evrov, približno polovico od tega zneska pa je dom zaračunal še Zavodu za zdravstveno zavarovanje.» Torej je dom zanjo vsak mesec prejel skoraj 1700 evrov neto. »Mislim, da bi moralo zaradi zdravstvene oskrbe, ki je za stanovalce brezplačna, tudi naše zavarovalnice zanimati, kako se troši naš solidarnostno zbrani denar!«
Pričakovanja
»Morda smo vsi skupaj pričakovali preveč in bili zato tudi tako razočarani. A kaj naj starejši človek pričakuje, če obnemore? To, da bo negovan, da ne bo lačen, žejen, da ga ne bo zeblo, da mu ne bo prevroče in da ga ne bo bolelo. Ter da bo do konca življenja deležen prijazne in spoštljive obravnave.«
Stankina mama je kasneje plačevala še za dodatne storitve: da so ji vsako jutro na njen voziček postavili lavor z vodo, da se je umila sama. »To ji je dajalo občutek dostojanstva in da še zmore.« Vsak drugi dan naj bi jo domske negovalke oprhale, ji pomagale zjutraj pri oblačenju in zvečer pri slačenju. Zjutraj naj bi ji vstavili v usta protezo in slušni aparat v ušesa in zvečer vse odstranili. Prav tako je prosila, da bi imela na mizici poleg postelje ali stola vedno čaj v skodelici s slamico.« Roke so se ji proti koncu življenja namreč tako tresle, da marsičesa ni več zmogla sama.
Ko mami niti tega niso vsak dan nudili, je Stanka znova pisala direktorici, pa so ji odgovorili vzvišeno in nejevoljno, češ kaj tečnari. Še grše so se vedli do nje, ko je mama sredi noči v sobi padla in so jo našli šele zjutraj. Stanka je bila v skrbeh, oni pa so ji zabrusili, da je mama sama kriva, da je padla. »Res je ni nihče porinil na tla. Krivi sta bili starost in bolezen. A pričakovala sem vsaj malo empatije, razumevanja, tolažbo in prijazno besedo.« Pa nič od tega ni dobila. Rekli so ji le, da oni »niso za crkljanje«.
Pisma
Ker je bila jezna in ogorčena nad slabo oskrbo in nedostojnim vedenjem večine zaposlenih, je pisala še stranki Desus, a ji ni odgovorila, in ministrici za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter varuhinji človekovih pravic. Obe sta odgovorili v birokratski latovščini. Brez empatije, brez razumevanja. »Skoraj bolje, da ne bi.« Stanka Kosirnik pa je ob pešajoči se materi iz dneva v dan bolj spoznavala, da prav nihče v Sloveniji ne ščiti starejših, čeprav se jim vsak dan dogajajo krivice in diskriminacija. »Prav zato sem se pridružila Srebrni niti in tudi zato sem se odločila za cenjeno revijo Zarja spregovoriti o neprimerni negi in oskrbi svoje mame.«
Dobički
Kljub vsemu domovi starejših v Sloveniji na račun starejših ne tako redko kujejo celo dobičke. Ti dobički pa lahko pomenijo troje: da starejšim preveč zaračunavajo za storitve, zaposlene premalo plačujejo, novih kadrov pa ne zaposlujejo. »Varčujejo tudi pri kakovostni hrani in pijači.« V domovih starejših je na mizah pogosto premalo sadja in zelenjave, pa tudi navadne vode nimajo vedno na voljo. »Zato so pogosto dehidrirani.« Ob tem pa stanovalci najbolj hrepenijo po nasmehih, toplih besedah in objemih. »Vse to je zastonj, a je prav tega v naših domovih starejših najmanj.«
Z mamo vse slabše
Pri 94 letih je bila mama že popolnoma nemočna in nepokretna. Ni se mogla več sama umivati, ni mogla več sama na stranišče in tudi pri jedi in pijači je potrebovala ljubečo pomoč. »Če sem hotela, da je bila sita, da ni bila žejna in da je bila urejena, sem morala vsak dan k njej. V manj kot dveh letih sem sama ali z možem prevozila 44 tisoč kilometrov od svojega do njenega doma in nazaj.« Zakaj, se je pogosto spraševala. »Mama je za vso oskrbo plačevala, dobivala pa je ni.«
Kaj reči za konec
Direktorje in druge vodilne v domovih starejših (tudi v svete zavodov) ne bi smeli imenovati po strankarski liniji, temveč le po strokovnosti in primernosti za delo s starejšimi. »Čez noč je treba povečati število zaposlenih in vsem, ki delajo s starejšimi neposredno, dvigniti plače,« pravi Stanka in doda, da bi morali vse slovenske domove nenapovedano nadzorovati ali pa celo nastaviti skrite kamere, da bi vsi videli, kako ravnajo z našimi svojci.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.