Ko je v prvo postala mama, je sklenila: s svojim otrokom bo govorila izključno angleško, z očetom, babico, dedkom in drugimi sorodniki pa znanci in prijatelji naj otrok govori slovensko. In tako ga je takoj, ko je komaj pogledal v svet in prvič kihnil, ogovorila v angleščini z na zdravje. O svoji nameri je že takrat povedala tudi otrokovemu pediatru, a njegov odgovor je bil: »Ne bo vam uspelo.«
Brez težav je preklapljal na slovenščino
Pomembno je, da smo suvereni
»Za starša, ki uvaja tuji jezik, je pomembno, da pri tem deluje suvereno,« svetuje Klementina Jurančič, ki je o svoji izkušnji že in še bo pisala v znanstvenem tisku. »Ne glede na to, da morda njegova izgovorjava in besedišče nista najboljša. Če bo otroku pokazal, da sam v jeziku ni čisto gotov, bo to nanj delovalo nezaupljivo. Otrok ima danes toliko informacij iz zunanjega sveta (televizija, računalnik …), da bo tako ali tako sam popravil izgovorjavo in pridobil dodatno besedišče.«
Ona pa je bila neomajna. Vztrajno je z otrokom govorila izključno angleško. Sin je to sprejemal kot nekaj samoumevnega, nevsiljivega. Ko se je pogovarjal z očetom, je brez težav preklapljal na slovenščino. »Če boš otroku pri treh letih prvič rekel, zdaj se pa gremo malo angleščine, je velika verjetnost, da boš pri njem spodbudil upor, saj se nerad načrtovano uči. Kadar pa to počne spontano, ne zavedajoč se – kar je še toliko lažje, čim mlajši je –, najbrž zavrnitve ne bo,« pravi in v isti sapi dodaja: »Če bi sama pri sinu opazila kakršenkoli upor, bi svojo namero zagotovo nemudoma opustila.«
Enako je ravnala pri drugem otroku. Danes se njena sinova, zdaj gimnazijca, v angleškem jeziku počutita udobno. Prvo jasno izrečeno potrditev za to je dobila, ko so bili s starejšim sinom prvič v Londonu. Na podzemni so čakali na vlak. Videla je svojega otroka, kako je dolgo časa nemo opazoval tuje ljudi okoli sebe, jih poslušal, nenadoma pa radostno vzkliknil: »Mama, saj je tako, kot bi bil doma.«
»Ravno to je bil moj namen,« poudari Klementina, »da bi se moja otroka počutila tudi v tujem jeziku prijetno, sproščeno, svobodno. Ne zmage na tekmovanjih v angleščini. Za te je potreben druge vrste trening: dlakocepsko poznavanje slovničnih pravil in učenje ogromnega besedišča na pamet.«
Zakaj ne bi že zgodaj zaposlili možgane?
Tudi nikakršnih dodatnih psihičnih pretresov, s katerimi so jo ves čas strašili različni strokovnjaki, otroka zaradi odraščanja v dvojezičnosti nista doživljala, pravi. Na preglede k psihologom ju je vodil oče. Sama bi se lahko namreč izdala, ko bi jo bili slišali govoriti z njima, in tako bi zdravnik že vnaprej vedel, da sta njena otroka dvojezična. »Hotela sem neodvisno mnenja psihologov,« razloži. Ta pa so bila vsakič znova najboljša.
Njena otroka sta tudi pozneje v šoli dosegala nadpovprečne uspehe in sama danes težko oceni, kolikšen vpliv bi pri tem lahko imelo to, da sta se že od vsega začetka učila dveh jezikov hkrati. A o nečem je gotova: »Človek lahko, po podatkih, ki sem jih zasledila, v zelo zgodnjem otroštvu aktivira vsaj dvakrat toliko nevronov v možganih, kot jih lahko pozneje. Ne vidim razloga, zakaj teh potencialnih aktivacij ne bi v najrosnejših letih zaposlili z informacijami v tujem jeziku. Ko človek odraste, tako obstaja možnost, da veliko teh aktivacij in s tem tudi podatkov ostane.«
Niti enkrat samkrat ni popustila
Za uspeh pa sta najpomembnejši vztrajnost in potrpežljivost starša, ugotavlja. Sama niti enkrat samkrat v zgodnjih letih ni popustila in spregovorila besedice slovensko. »Če bi se samo enkrat omajala, bi prihodnjič otrok to spet pričakoval, popuščati bi začela vse več in moj namen bi se s časom izjalovil.«
Ali res (ni)smo talentirani za tuji jezik?
O tem, da je nekdo talentiran za učenje tujega jezika, spet drugi pa ne, težko presodimo, razlaga Klementina. »Lahko, da ima nekdo v možganih shranjen bogat leksikon, a ne zmore iz njega takoj, na ukaz, priklicati podatkov, besed, on pa zato sebe vidi kot človeka, ki nima talenta za tuje jezike. Spet drugi je sistematik, ki se bo jezika lahko naučil le, če si prvo ustvari matrico, v katero nato umešča podatke o jeziku. Tretjemu bo najhitreje šlo, če bo jezik veliko poslušal. Vsekakor pa se je tega najbolje mogoče naučiti, če se neko obdobje ukvarjamo samo z njim in je takrat ves naš miselni proces povsem osredotočen nanj. To je ob današnjih vsakdanjikih, ko moramo misliti še na družinske in službene, otroci pa na šolske obveznosti, izjemno težko.«
Še pred rojstvom otrok jo je na poletni šoli psiholingvistike na Madžarskem dr. Elizabeth Lanza z univerze v Oslu, ki je velika poznavalka vseh oblik dvojezičnosti, opozorila, da bo kot govorka angleščine, zanjo tujega jezika, občasno v stiski, ker ne bo smela govoriti z otroki v materinščini, če bo hotela ohraniti kontinuiteto v angleščini. Zato ji je svetovala, da bi otrokom vsaj pravljice brala v slovenščini, komentirala pa jih v angleščini. Na ta način je kot mati vsaj delno začutila, kako je dajati otroku svoj materni jezik. Klementina je otrokoma brala pravljice in mladinsko literaturo v slovenščini skoraj vsak večer skoraj deset let.
Njena otroka sta vedela, da mama zna slovensko, saj tega ni skrivala v pogovoru z drugimi. Kar lep čas pa jima ni bilo jasno, ali smeta od nje pričakovati, da tudi z njima govori slovensko. Vse, dokler ni pri petih letih starejši sin, ko jo je slišal govoriti z njegovo sovrstnico v slovenščini, vprašal. »Mama, zakaj se z njo pogovarjaš slovensko, z nama pa ne?« »Ker ona ne zna angleško,« mu je bila odvrnila in se izognila neposrednemu odgovoru. To je zadostovalo in nič več ni spraševal naprej. Kar nekaj let. Dokler ni enkrat v avtu le navrgel: »Mama, dajmo se raje pogovarjat v slovenščini.« »Prav,« se je strinjala in je otroka začela spraševati o povsem vsakdanjih rečeh: kako je bilo v šoli, kaj so imeli tisti dan za kosilo in podobno. A z druge strani ni bilo odgovora. Zakaj? Ker take komunikacije z mamo nista bila vajena, počutila sta se nenavadno, bilo je moteče, se spominja Klementina. Zato je pogovor med njimi spet stekel v angleščini.
Počutila sem se kot kriminalec
»V našem primeru ne gre za dve različni kulturi, saj sva oba z možem Slovenca, pač pa za dvojezičnost v ožjem pomenu besede, vezano torej samo na jezik. Če je v družinah, kjer sta partnerja iz različnih kultur, dvojezičnost pri otrocih nekaj samoumevnega in družbeno sprejemljivega, res ne vem, zakaj naj bi bilo drugače z dvojezičnostjo v družinah z eno kulturo,« še sklene ob koncu Klementina Jurančič, ki se je zaradi te svojeglavosti morala naposlušati z različnih strokovnih koncev in krajev tudi tega, kako po nepotrebnem svoja otroka spravlja v čustvene stiske in zmedenost. »Včasih sem se zato počutila kot kriminalec,« dodaja.
Sama bi si želela, da bi bila takšna možnost najzgodnjega učenja tujega jezika, kot sta je bila deležna njena sinova, dostopna vsem otrokom v Sloveniji, pravi. Zato s somišljeniki z mariborske univerze in ljubljanske pedagoške fakultete že išče strategijo, kako bi to dejansko uresničili tudi pri nas, na način, ki ustreza slovenskemu otroku. Si sploh predstavljamo, za kako pomembno reč gre: kolikšna svoboda je to, da se lahko sproščeno pogovarjaš na skoraj vseh koncih sveta, in koliko lažje ti je zato po njem hoditi?
Nekatere glasove najbolje izgovarjajo Primorci in Celjani
V svoji doktorski disertaciji je Jurančičeva raziskovala vpliv slovenskih narečij na izgovorjavo v angleščini. Imela je veliko srečo, ugotavlja, da je bil njen mentor vrhunski jezikoslovec dr. Bernhard Kettemann z univerze v Gradcu, ki je med drugim raziskoval vpliv avstrijskih narečij na izgovorjavo angleščine. V svojo analizo je zajela 278 govorcev in ugotovila, da narečje, v katerem smo odraščali, vpliva na našo izgovorjavo angleščine. Štajerci in Prekmurci denimo kažejo izrazito nagnjenost k izgovorjavi širokega e, Prleki in Gorenjci k ozkemu e, najbližje angleškemu, torej srednjemu e, so Primorci in Celjani.
Sprva je Jurančičeva želela prepoznati posamezne vplive narečij in nanje opozoriti kot pomoč pri učenju angleščine. Izkazalo pa se je, da je s tem, ko je dokazala vpliv narečij materinščine na učenje tujega jezika, vzbudila zanimanje za slovenska narečja in njihov vpliv tudi pri tujih strokovnjakih, predvsem jezikoslovcih iz Avstrije, Češke in Poljske. Ti jo zato spodbujajo v nameri, da že analizirano gradivo kmalu obdela še z danes zelo aktualnim programom nevronskih mrež (ANN). Na ta način bi lahko ta umetna inteligenca v prihodnje prepoznavala narečne značilnosti slovenščine pri izgovorjavi angleščine tudi v novih gradivih.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.
