In res mi pove vse, kar ga vprašam, a mi potem večine o svojih šestih ženah ne dovoli objaviti. Zdaj je pač srečno poročen. Nekdanji politik in diplomat, podjetnik, pisatelj, predavatelj. Predsednik Zveze združenj borcev za vrednote NOB. Predavatelj na Visoki šoli Grm v Novem mestu. Brezplačen inštruktor matematike. Velik ljubitelj limonovih napolitank. Vsak ima kakšno slabost, pravi. Nikoli ni varal, zatrdi. Zdajšnjo ženo je spoznal na spletnem portalu. Če bi jo spoznal »v živo«, v kavarni, verjetno ne bi bil z njo. Ker sta bila anonimna, sta si »povedala« oziroma napisala veliko več.
Zakaj ni hotel biti sam
»Vse življenje nikoli nisem bil sam. Potrebujem partnerja, da se pogovarjava, si izmenjava mnenji, da usklajeno živiva, da skupaj delava, gospodinjiva. Našel sem ženo, ki mi je zelo podobna. Imava mizo, ob kateri tri ure sediva vsak za svojim računalnikom, ne da bi spregovorila besedo. Dobro se razumeva.«
Izzivi so mu bile zanimive službe. Pogovor začneva z njegovo pestro karierno potjo, na kateri je izbiral različna dela. »Nikoli nisem iskal službe, ampak delo, iskal sem tehnološke izzive, inovativne razvojne projekte. Samo tako lahko strokovno napreduješ. In to so izzivi. To ni menjava služb kot za stavo, kot lahko kdo površno vidi.« V času socializma to sicer ni bilo v navadi, saj so se ljudje držali prvega delovnega mesta do zadnjega delovnega dne, sicer so veljali za čudne, nestanovitne. »Ne samo v socializmu, tudi v kapitalizmu je bilo tako,« me popravi zgovorni sogovornik. »A jaz sem hodil od projekta do projekta. Ko je bil en končan, sem iskal izziv v novem. In vedno so me imeli radi, ker sem lahko pokazal, da sem prejšnjega zaključil. Načini zaposlovanja se s časom spreminjajo, v tujini mnogo hitreje kot pri nas. Moja kariera se je začela v študentskih časih, ker sem se moral sam preživljati. Na počitniško prakso sem šel na Inštitut za elektroniko in vakuumsko tehnologijo, tam so me tudi zaposlili kot tehnika in tam sem diplomiral leta 1964. Študiral sem elektrotehniko, šibki tok, elektroniko. Takrat še ni bilo računalnikov. Moj prvi projekt je bil koncentrator desetih telefonskih številk, na štiri vode. Štiri linije in deset telefonov, prihranil sem šest linij. Od tam sem šel k vojakom. Ko sem se vrnil, sem iskal naslednji izziv, rutina me ni zanimala. Povabili so me k sanaciji elektrarne Drave …«
Ko mu je doma zmanjkalo izzivov, jih je iskal v tujini, v Švici, od programiranja do avtomatizacije prodajaln. »Te trgovine so bile leta 1968 veliko bolj avtomatizirane, kot so danes naše,« se pohvali in je ponosen, saj je »moral povezati vse računalnike s centralo v Zürichu«. Zadovoljni so bili z njim, ponujali so mu državljanstvo, a je sklenil, da je čas za vrnitev domov, sicer bo tam ostal za vedno. Tako je pristal na Inštitutu Jožef Stefan, postal je šef Računskega centra, bil v Iskri Delti, na IBM in Ministrstvu za obrambo ter v diplomaciji in tako je prispel do upokojitve. Zanimiva pot, prepolna anekdot, a jaz bi se vseeno raje pogovarjala o njegovih šestih porokah in petih ločitvah – že samo za to je treba ogromno energije!
Če ne gre, se je bolje raziti, a ljubil sem vsako. Najprej mi pove zanimivo zgodbo o prav vsaki ženi, a kot rečeno, na koncu je prevladal pragmatizem. Samo nekaj malega je sklenil deliti z vami. »S svojo prvo deklico sem se imel zelo rad in zgodil se nama je sin. Star sem bil 22 let, študent, nisem imel ničesar. Doma so želeli, naj najprej doštudiram, a jaz sem se želel poročiti. Vzel sem dva kovčka in sem šel. Jaz sem delal, inštruiral in študiral, ona je bila zaposlena. Bila je krasna ženska, nič ni bilo narobe z njo. Nisva se razšla v jezi. A sva se oddaljila, jaz sem živel študentsko življenje, ona pa bolj resno.« Tit Turnšek doda, in ne misli samo prve žene: »Če se dva več ne razumeta, če nastajajo nesoglasja, različni pogledi, potem je bolje, da se razideta.«
Drugi zakon se je končal z nesporazumi. »Dobro sva se razumela, pri njej doma so oddajali študentske sobe, pa sem prišel stanovat k njej. In tako je postala moja druga žena. Nato sem šel delat v Švico, ona je sicer šla z mano in se malo za mano tudi vrnila. Potem so nastajali nesporazumi. In tako se je končal moj drugi zakon.«
Šest porok
»Če sem imel nekoga res rad, sem se poročil. In dokler sem bil poročen, sem imel samo tisto žensko. Na misel mi ni prišlo, da bi jo prevaral.«
Ko še drezam vanj, kako je našel energijo za toliko porok in ločitev, je kratek: »Nerad govorim o svojih ženah. Vsaka je bila nekaj posebnega. Ljubil sem vsako, zato sem se tudi poročil. Zdaj sem srečno poročen in z ženo sva se dogovorila, da se ne spominjam v javnosti svojih prejšnjih. Vsaka je vredna velikega spoštovanja, živijo svoje življenje, imajo svoje družine in prijatelje.«
Kaj pa seks pri osemdesetih? Ali obstaja? »Seveda obstaja, vsekakor obstaja,« zatrdi. »Vse je v glavi. V glavi se začne in konča. Če imaš človeka rad, če se privlačita, to ni nobena težava.«
Star je 79 let, pa je še vedno postaven in fit. Kako mu to uspeva? Kaj vendar počne? »Treba je biti dejaven in nikoli prenehati z aktivnostjo. Treba je delati, razmišljati, se z nečim ukvarjati, možgani se morajo truditi. Včasih zvečer nečesa ne morem rešiti, a zjutraj, v polsnu, se rešitev kar naenkrat najde. Zato je treba ves čas biti v pogonu, ne smete se poleniti. Ko sem bil mlad, sem igral vaterpolo. Zdaj imam psičko, s katero se sprehajam. Telesna in psihična dejavnost sta pomembni. Ves čas pišem. Zelo rad inštruiram matematiko, to je moj konjiček. Otrokom prijateljev razlagam matematiko tako, da naredijo popravce. To mi je izziv. Imam svojo metodo učenja, zelo učinkovito in preprosto: razložim tam, kjer se jim zatakne. Ugotavljam, da jim radi vbijejo v glave, da niso za matematiko. Trdim, da so vsi približno enako dobri za matematiko, pomembno je le, kako dobro jim jo znamo razložiti.«
Torej počne še več, kot smo si predstavljali – predava na šoli, inštruira, vodi Zvezo borcev. Še enkrat, od kod mu energija? »Delam od jutra do večera, ves čas, a morda delam zdaj bolj počasi kot včasih. Toda s časom dobiš izkušnje in ne potrebuješ toliko časa kot prej. Vsak dan dve uri iščem informacije v zvezi s svojim delom, dvakrat ali večkrat na teden se vozim na sedež Zveze borcev v Ljubljano, pa na visoko šolo v Novo mesto ... Človek si mora najti delo. Tisto, kar ga zanima.«
Smisel življenja? »To je filozofsko vprašanje. Smisel življenja je, da ga živiš tako, kot ga želiš živeti. Da se nikoli ne ustrašiš izzivov, da si daješ in rešuješ nove naloge. Da pomagaš drugim, kar se da. Denar ni pomemben.«
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.
