Jožeta Hartmana številni poznajo kot dolgoletnega snemalca TV Slovenija. Ko ne hiti s terena enega dogodka na drugega, se rad odpravi na precej višje terene.
Osebni arhiv
Zakaj rinem gor? Ker se tam spočijem, psihično, ne fizično, seveda.
Na svoji alpinistični poti je premagal okoli 40 štiritisočakov, zadnjih sedem avgusta letos v centralnih Alpah med Švico in Italijo.
Osebni arhiv
Jože s svojo "prasico", kot pravijo 25 kilogramov težki potovalni vreči.
Plezalni klub Novo mesto je namreč organiziral odpravo osemčlanske ekipe po verigi Monte Rose. »Odšli smo konec avgusta in načrtovali, da bi v enem tednu preplezali 20 štiritisočakov. Plana nismo uresničili v celoti, enemu članu je med spuščanjem odpadla dereza, nismo je dobili v prvi koči in smo se morali vrniti v dolino, potem pa je ponagajalo vreme, tako da smo morali ne terenu spremeniti načrt odprave. Na koncu smo v štirih dneh premagali enajst štiritisočakov. To seveda ne pomeni, da se sprehajaš z vrha na vrh, ampak smo se vsak dan z enega od vrhov spustili 900 do tisoč metrov do koče, kjer smo prespali, da smo se lahko povzpeli na naslednje vrhove,« pripoveduje 59-letni Hartman.
Ljubezen do gora mu je bila na Koroškem položena v zibelko, spominja pa se svojega prvega podviga, ko si je kot fantič zaželel z očetom na žegnanje na Uršljo goro. »Pa me oče ni želel vzeti zraven, a sem šel na skrivaj. Ko me je zgoraj srečal, ni bil vesel,« v smehu dodaja, da se s planinstvom ukvarja pol stoletja. Seveda je najprej prehodil vrhove okoli domačega Slovenj Gradca, že kot najstnik, ko je imel 15 ali 16 let, pa je naredil tečaj za planinskega vodnika.
Od 4 do 300
»Na Dolenjsko sem prišel leta 1981 in tri leta kasneje sem v Novolesu dobil skupino, s katero smo hodili po slovenskih hribih. Na prvem izletu, ki sem ga organiziral, smo bili štirje udeleženci: poleg mene še žena in dva otroka. (smeh) A v dveh letih smo imeli že 300 članov in članic, skozi leto smo zbirali denar za izlete, ob koncu leta je bil še izlet v neznano. Ko je bila 40-letnica Novolesa, nas je bilo 99 na Triglavu,« obuja spomine na začetke.
Sčasoma se je začel spogledovati z alpinizmom: »Začeli smo na plezališču Luknja, takoj mi je bilo všeč, že prej sem raje ubral brezpotja. Vpisal sem se v alpinistično šolo in čez pet let opravil izpit za alpinista.« Kot večina njegovih somišljenikov je najprej prehodil oz. planinaril in plezal po naših hribih, zadnjih 17 let pa ga strme poti pogosteje odpeljejo v centralne Alpe. Med drugim je bil v Kavkazu (Elbrus, 5642 m), Maroku (Toubkal, 4167 m), pa Južni Ameriki (Aconcagua, 6962 m), Himalaji (Patibara, 7123 m) ... »Če vse skupaj seštejemo, imam okoli 40 štiritisočakov,« pripomni skromno.
Odnesel ju je plaz
Seveda se vprašanju o nevarnostih tega športa težko izognemo, kljub številnim odpravam in podvigom pa je Jože vesel, da na gori ni izgubil kakšnega prijatelja. Sicer je bil tudi sam del grozljive izkušnje s srečnim koncem: ko sta se s partnerico vzpenjala proti Kotovemu sedlu, ju je odnesel plaz. Nanj so ju opozarjali nekoliko oddaljeni smučarji, a je bilo za umik prepozno: »V tistem hipu sva se na hitro prijela za roke in odnesel naju je kakšnih sto metrov. Srečo sva imela, da tam ni bilo kakšnega prepada in se je plaz pač ustavil, tudi zakopana nisva bila preveč in sva se sama rešila. Sicer se te stvari, torej tudi kako reagirati v takšnih razmerah, učiš na tečajih, a je bolj ključno, da ostaneš priseben in ustrezno reagiraš, panika te lahko stane življenja.«
Osebni arhiv
Plezanje v Andrejevi grapi v dolini Tamar.
Tudi brez hrane
A Jože se kot vsi raje spominja bolj veselih anekdot. In mimogrede postreže z neverjetnim »receptom za hujšanje«.
»Ko smo šli na Aconcaguo, smo si seveda kuhali sami. Nekdo je stresel štiri ali pet vrečk juhe v dva litra vode, kar nam je ustrezalo, saj ob naporih izgubljaš sol. A ko smo šli na 4.400 metrov do baze, naslednji dan smo opremo nesli še na 5.500 in se vrnili, smo nekako opazili, da se vsak dan težje premikamo, zdravnik je ugotovil, da imamo premalo kisika v krvi, pa še zabuhli smo bili povsem. Nato smo šli v 'restavracijo' v baznem taboru, jedilnico pod šotori, kjer je bila povsem neslana pica. In šele potem sem se spomnil, zakaj: sol je stabilizator in ne prepušča vode, zaradi tiste slane hrane smo imeli v sebi nato preveč soli in vode. Naslednje štiri dni smo jedli povsem neslano in neokusno, da smo se nekoliko očistili in lahko nadaljevali. Počasi smo se dvigali v naslednjih dneh, nakar se nam je pokvaril še kuhalnik, s seboj smo imeli zgolj vsak slab liter kuhanega čaja. Potem so nam nemški alpinisti posodili enega na bencin, pa na 6000 metrih tudi tisti ni delal. Nato so nam Argentinci skuhali malo hrane, a je bilo za vsakega od nas štirih komaj kakšen zalogaj. Vseeno smo šli naprej na goro, čutil sem, da sem slab, vremenske razmere pa so tam takšne, da se lahko temperatura na hitro spusti tudi za več deset stopinj. Skratka, na nekem delu je skoraj vsak bruhal, tega se še spomnim, pa kako so prijatelji vpili name, kam grem, saj sem se menda kar na lepem obrnil tik pred vrhom, 30 metrov pred ciljem, in krenil nazaj. Samega sebe sem se spet zavedal približno 150 višinskih metrov nižje. Kasneje sem prišel še do vode, spil sem dva požirka, občutek pa je bil, kot bi spil vsaj dva litra. V tistih petih ali šestih dneh sem izgubil 15 kilogramov, to je bilo noro, tri dni smo bili tako rekoč brez hrane.«
Kot omenjeno, član Plezalnega kluba Novo mesto, še vedno tudi Alpinističnega odseka Planinskega društva Krka Novo mesto, ne počiva rad, kondicijo pa med drugim nabira z gorskim kolesarjenjem. Na vprašanje, zakaj želja po osvajanju vrhov kljub vrsti osvojenih ne neha utripati in ostaja nepotešena, pa povsem mirno odvrne: »Zakaj rinem gor? Vesel sem. Psihično si spočiješ, fizično, seveda, ne. Ampak ko se vrnem domov iz hribov, povsem drugače delujem. To me pomirja.« Zadnji podvig je bil pred nekaj meseci na omenjeni Monti Rosi in vprašanje je, kako dolgo bo trajala njegova pomirjenost. Ob slovesu je že omenjal, da ima še nek »dolg« v Himalaji …
Osebni arhiv
