Priljubljeni igralki Alenki Kozolc Gregurič je prva polovica leta 2017 minila sanjsko: zaradi vloge Zorice v Eni žlahtni štoriji je imela veliko simpatij gledalcev, uživala je v petju in plesu v muzikalu Cvetje v jeseni, doživela je premiero muzikala Vesna. Veselila se je lepega in brezskrbnega poletja, ko naj bi se z možem Borisom odpravila na jadranje in si napolnila baterije. Po premieri in dveh ponovitvah pa je šla k zdravniku zaradi bolečin v trebuhu. Dobila je pretresljivo diagnozo – rak na jajčnikih. Od tistega trenutka njeno življenje nikoli ne bo več takšno, kot je bilo. Pogumna Alenka je ekskluzivno za Zvezde razkrila svojo zgodbo.
Kljub diagnozi je igralka optimistična: »To je le ena preizkušnja v življenju. Čutim, da jo bom zmogla in da bo spet vse v redu,« pravi, ko začne svojo pripoved: »Med vajami za Vesno me je ves čas bolel trebuh. Ker bolečine niso hotele izzveneti, sem si dejala, da bom počakala še premiero, nato pa bom šla k zdravniku. Zdravnica je naredila prve preiskave, čez teden dni sem dobila diagnozo, ki mi je spremenila življenje. Res je čudno: prideš zdrav, nato pa se v hipu znajdeš na drugi strani steklene stene. Prvo uro sem bila v šoku. Sedela sem in poskušala dojeti, kaj se (mi) dogaja. Nato pa sem šla v akcijo: začela sem nabirati izvide, ki sem jih potrebovala za prvo operacijo. Nikoli se nisem spraševala, zakaj, temveč, kaj zdaj. Za bolezen ni nikoli pravi trenutek. Mislim, da bom sčasoma že ugotovila, zakaj se mi je to zgodilo,« pripoveduje igralka, ki je, čeprav so v njeni družini skoraj vse ženske po mamini strani zbolele za rakom, nikoli ni bilo strah te bolezni, niti ni o njej premišljevala.
Privajanje na spremembe
»Zame to ni nič usodnega. Rak je samo grozna beseda, ki opisuje okvaro na tvojem imunskem sistemu, ko se telo ne zna boriti proti rakavim celicam,« pravi in dodaja, da so ji raka odkrili v tretji fazi, ko je imela že metastaze po površini notranjih organov, česar ni mogoče operirati. Z operacijo so ji odstranili jajčnike, od koder se je rak širil po njenem telesu, nato pa so ji s kemoterapijo poskušali stopiti drobni tovor po telesu. »Prva operacija je trajala tri ure. Po operaciji sem si hitro opomogla in bila prepričana, da bom kljub kemoterapiji lahko spet snemala Štorijo. Vendar se je pojavil dodaten zaplet. Zdelo se mi je, kot da bi mi življenje reklo, da se moram zares ustaviti. Imela sem težave s črevesjem in morala sem na novo operacijo. Bilo je precej dramatično. Moje težave so se pojavile v petek, v ponedeljek pa naj bi se začelo snemanje. Z obžalovanjem sem sporočila producentu, da ne bom mogla,« se spominja. Obenem so ji propadli tudi načrti za dopust.
Ne mara pomilovanja
»Moj mož je vse to dobro sprejel. Bil je na morju in čakal, da bom po opravljenih obveznostih za njim prišla na dopust. Ko sem mu po telefonu povedala, kaj se je zgodilo, ni pokazal strahu. Za diagnozo nisem povedala skoraj nobenemu, le najbližjim in sodelavcem. Ne bi prenesla, da bi kdo jokal in me pomiloval, saj bolezni nisem vzela kot kazen, temveč kot stvar v življenju, ki jo je treba urediti. Prav zadnjič smo se nekaj pogovarjali, pa smo ugotovili, da imajo ljudje, ki imajo raka, največ problemov z ljudmi, ki ga nimajo,« ni izgubila svojega značilnega smisla za humor.
Za Alenko je četrta kemoterapija, ki jo je, tako kot preostale, dobro prenesla. Težave ima edino s hrano. Prej ni bila vajena zajtrkovati. Pojedla je kvečjemu en ali dva obroka na dan, zdaj pa ji je zdravnica dietetičarka predpisala šest obrokov, tako da se ji zdi, da se ves dan ukvarja samo s hrano. »Nekje sem prebrala, da je zdravo, če dan začneš s pol litra mlačne vode z limono, in sem to počela. Pa mi je zdravnica dejala, joj, gospa, ubogi vaš želodec. Potem pa naj človek ve, kaj je zdravo in kaj ne,« se smeji Alenka, ki po diagnozi ni začela živeti dosti drugače, kot je prej. Lotila se je edino pletenja. »Veliko sem sama s seboj in razmišljam za najprej in za nazaj. Bolj sem se povezala sama s seboj. Nekatere ljudi, ko zbolijo, bližina smrti obrne k življenju. Zagledaš se v drugi luči in ga začneš še bolj spoštovati. Vesela sem bila, ko mi je onkolog dejal, kje je ta mlada zdrava ženska s to rečjo. Rak, ki me je prizadel, je namreč rezerviran za precej starejše ženske. Obenem pa sem srečala 35-letnico z isto diagnozo … Mislim, da res ni pravila. Prej sem bila vedno zdrava. Veliko sem hodila s Pašo, razen občasnega išiasa nisem imela nobenih težav. Moja mama, ki je imela raka in so ji predpisali deset kemoterapij, je po sedmi rekla, da se ne gre več, ker je od njih tako uničena. Jaz sem jih prestala z lahkoto. Čez čas so mi odpadli lasje, nato tudi obrvi. Od nekdaj me je zanimala izkušnja biti brez las, ko ti nič ne opleta okoli ušes. Naj povem, da to ni nič posebnega. Pozimi te zebe v glavo. Zato sem si preventivno priskrbela lasuljo. Če bi bilo poletje, bi naokoli hodila brez nje.« Igralka te dni ne hodi dosti med ljudi, saj se mora čuvati. Zaradi kemoterapije je njen imunski sistem hudo oslabljen in bi jo lahko že najmanjša okužba resnično spravila na kolena. Po prvi operaciji je tudi močno shujšala. Zdaj se ji je nekako spet uspelo zrediti za nekaj kilogramov, voditi pa mora celo dnevnik prehrane.
Novo življenje
Sprva je mislila, da se bo hitro vrnila. A žal ni bilo tako. Zdaj ima kar precej dela, da se ukvarja sama s seboj. Veliko bere in je v akciji, da bo čim prej ozdravela. »Kljub vsemu, kar se mi je zgodilo, nisem doživela trenutkov obupa, temveč sem vse moči usmerila v ozdravitev. Veliko tudi razmišljam o tem, kako bi bilo, če bi se morala zdaj posloviti. Čutim, da še ni pravi čas za to. Da še ni konec in da želim oblikovati še veliko vlog,« je odločna. »Od nekdaj si želim, da bi znala meditirati, vendar mi to ne gre najbolje. Zame je prava meditacija, ko se s Pašo odpravim na sprehod na Golovec ali na Pot spominov in tovarištva. Moja sestra, ki je tudi ena mojih najboljših prijateljic, je učiteljica joge in terapevtka. Nekajkrat sem šla na jogo, vendar mi ni šla najbolje. Zato raje delam tibetanske vaje, ki blagodejno vplivajo na moje telo in duha,« pravi in priznava: »Po eni strani mi grozno manjka moje prejšnje življenje, ko sem bila ves čas aktivna. Po drugi strani pa mi je fino, kot je. Moram pa dodati še to, da je, ne glede na to, kar ljudje govorijo o našem zdravstvenem sistemu, ta po mojih izkušnjah v redu. Hvaležna sem vsem zdravnikom in medicinskim sestram, s katerimi sem imela opravka, za njihovo požrtvovalnost in profesionalnost,« pravi Alenka, ki jo v začetku novega leta čaka še ena operacija. Njen načrt je, da bo do konca aprila, ko praznuje rojstni dan, kot nova. Njena edina želja v novem letu pa je: »Zdravje, zdravje in še enkrat zdravje.«
