Po dveletnem zakonu sta se z možem civilno ločila, mož pa je hotel razveljaviti tudi cerkveno poroko. »Poznam kar nekaj parov, ki so se civilno ločili, vendar so ostali cerkveno poročeni, ker se jim ni zdelo vredno podajati v ta postopek. Tudi meni kaj takega ne bi prišlo na misel, če ne bi vztrajal bivši mož. Verjetno se je glede na svojo mladost zavedal, da se bo morda želel še kdaj cerkveno poročiti. Pa tudi zato, ker sva se cerkveno poročila prav na mojo pobudo. Želel je, da nisva več povezana pred bogom. To razvezo sem razumela bolj simbolično …« Vendar se ji še sanjalo ni, na kakšno pot se je podala. »Poznam par, ki je šel na to pot, in zdaj razumem, zakaj so mi ta postopek močno odsvetovali. Jasno mi je tudi, zakaj je toliko postopkov nedokončanih, ljudje preprosto obupajo. V mojem primeru se je primer končal brutalno hitro – po enem letu in pol. Po navadi traja od dve do tri leta. Začela sem poizvedovati pri prijatelju duhovniku, prebrala sem različne internetne debate o tem in dobila občutek, da je želja po cerkveni ločitvi v Sloveniji veliko, predvsem je veliko nerešenih zadev, saj ljudje ne vedo dobro, v kaj se spuščajo.«
Sto štirideset vprašanj
Ko je vložila prošnjo in plačala 250 evrov, so jo po enem mesecu poklicali na zaslišanje – izpraševali so jo slabe tri ure v majhnem prostoru na ljubljanski škofiji. »Povsem sem bila šokirana, ko sem zagledala tisto kanonsko knjigo, iz katere so po vrsti brali oziroma zastavljali vprašanja – kakšnih 140 jih je bilo! Ta vprašanja so v arhaičnem jeziku in že zato zvenijo kot iz nekega drugega časa, in držijo se prav vseh. Začnejo z vprašanji, ki se tičejo prištevnosti in ali so me v zakon silili morda starši … Na kaj takega ne moreš biti pripravljen, teh vprašanj si ne moreš prebrati nikjer, bilo je zelo čustveno – zame, z njihove strani nisem čutila nobenega sočutja, niti pogledal me ni nihče, so mi pa resda ponudili robec, ko sem se vmes zlomila in začela jokati. Nisem imela težav odgovarjati na vprašanja, čeprav sem morala razgaljati svojo intimo, bolelo me je obsojanje, tisti njihovi navrženi medmeti, celo sarkastični komentarji v stilu: hja, potem pa že niste bili zaljubljeni; najbrž ga niste imeli tako radi, ah no ja … Iz njih je velo obsojanje, in to me je res bolelo. Dali so mi vedeti, da sem hudobna, nesposobna, uničevalka družine. Zakaj sem se odločila za poroko, če ga nisem imela rada, so me vprašali. Zame je bilo vse skupaj zelo čustveno, že tako si v zelo čustvenem obdobju, potem te pa sesujejo z nesramnim vprašanjem, zakaj da sem se odločila za otroka, zakaj sem spravila še eno dušo na svet in kaj bo zdaj z njo!? Kako naj človeku, ki se je v svojem življenju odločil, da bo brez družine, razložim, da bo dojenček – moj ljubi otrok – moja skrb, dokler bom dihala na zemlji? Na vsak način te hočejo obsoditi!«
Ob vsakem takem vprašanju je zatrla vzgib, da bi pobegnila z zaslišanja. Ampak je globoko dihala in si nenehno govorila, da si to želi in da mora zdržati – pred sodnikom, notarjem in še enim gospodom, vsi so bili po njenih ocenah starejši od 70 let.
Ne konča se samo pri vprašanjih o odnosu z bivšim možem (kdaj sta se spoznala, kdaj bila prvič intimna …), temveč jih zanima vse: kakšni so bili odnosi v njeni družini, kakšen je odnos njenega moža z njegovo materjo, kako se je vedel do nje – bolj kot do mame svojega otroka ali bolj kot do ženske.
Še več vprašanj
Že v uvodnem spisu je povsem iskreno napisala, da je pred poroko spoznala nekoga, na katerega se je zelo navezala, odnosi so postajali vse globlji. »Bila sem zelo iskrena. Zelo jih je zanimalo moje novo razmerje: kakšno je ozadje mojega novega partnerja, ozadje njegove prejšnje zveze, kako se je obnašal do svoje žene, ali sta se ločila zaradi mene; kaj naju je zbliževalo, polovico zaslišanja so posvetili mojemu novemu partnerju, kar me je zelo motilo. Upravičeno se mi je zdelo spraševanje o mojih občutkih do njega, kar se tiče spraševanja o njegovih otrocih in njihovem številu, pa se mi za dokazovanje ničnosti mojega zakona ni zdelo relevantno. Zakaj sem se odločila za poroko, če sem bila mentalno zdrava, so me vprašali med drugim. Ker sem se v tistem trenutku tako odločila, sem odgovorila. Oni: Ne, pa se ne bi smela tako odločiti. Ali vi razumete, da je to za vse življenje?!«
Vse jih je zanimalo in mnogokrat bi najraje izpraševalca kar udarila, je priznala. »Kdaj ste pa vedeli, da ste zaljubljeni? Kako pa veste, da ste zaljubljeni? Če ste vedeli, da ste zaljubljeni v drugega človeka, kako ste lahko imeli spolne odnose z možem in z njim zanosili? Najbrž ta gospod nikoli ne bo vedel, kako je, če si zaljubljen – kako naj mu govorim o metuljčkih v trebuhu, o tistem občutku, ko si prepričan, da je to res to? Kako me bo on razumel? Ne bo me mogel. Nikoli ne bo razumel, kako se je odločiti za družino.«
Šok – kdo bo pričal?
Največji šok je doživela, ko so ji dejali, naj na sodišče pripelje tri priče, ki dobro poznajo njen zakon in niso njeni sorodniki. O pričah ni nikjer zasledila nobene informacije – nasploh je postopek zavit v skrivnost oziroma je na voljo premalo informacij. Na sodišču je pač treba dokazati, da nista bila za skupaj že pred poroko, da si se za zakon odločil z zadržkom in je bil tako že na začetku neveljaven.
»Skoraj me je kap! Koga naj prosim, da bo prišel pripovedovat o mojem zakonu – to je bila moja največja stiska. In še logistično je zelo zahtevno, saj je pričanje dopoldne v času služb?! Ker je proces tako dolgo trajal, je moja tretja priča zaradi službenih obveznosti že odpotovala na drug konec sveta in so mi potem celo priznali samo dve priči. Prijatelj in prijateljica sta želela, da ju na to zaslišanje pripravim, vendar tega nisem znala. Najlažje je, da ne okolišiš in govoriš resnico. Prijateljica je tudi globoko verna in se lagati tako in tako ne bi mogla. Oba je skrbelo, da bosta kaj 'zafrknila'. S prijateljem, s katerim sem si najbliže in ki je najin zakon res najbolje poznal, je bilo najtežje. Zelo me je prosil, ali se lahko zaslišanju izogne. In na zaslišanju so tudi njega spravili v jok. Potem me je poklical in dejal, da je čisto iz sebe. Res je trpel. Njemu, ki se res zna zelo dobro izražati, je izpraševalec dejal, če se lahko izraža manj čustveno in bolj artikulirano! Si predstavljate? Nekomu, ki govori o odnosu, intimi …«
Vmes so bili še proceduralni zapleti, niso našli poročnega zapisnika in za to okrivili njo, kup dopisovanja je steklo – v tem letu in pol si je s cerkvenim sodiščem izmenjala približno 50 pisem, in ko je naposled v rokah držala končno sodbo, na kateri piše, da so dosegli ničnostno cerkveno pravdo, si je oddahnila. Vsem, ki se bodo soočali s podobnim procesom, svetuje enako, kot je njej prijatelj duhovnik: bodi tiho in naredi, kar ti rečejo.
