Med poučnejše in hkrati zabavne zagotovo sodijo Zvezdne pravljice, ki so nastale izpod peresa Matica Slapšaka. Knjiga je izšla pred približno dvema tednoma in že se pojavljajo na seznamih najbolj priljubljenih pravljic v knjižnicah in knjigarnah. Očitno je pisatelj zadel pravo struno predvsem s tem, da je za glavne junake vzel dokaj netipične junake. Tako recimo v zgodbicah nastopajo polž, pingvin, mravlja in tako naprej. Poleg tega je v njih Matic dal določen poučni pridih, ki bo zagotovo dal misliti tako otrokom kot staršem.
Naprej predvsem tisto tipično vprašanje. Kaj vas je spodbudilo, da ste začeli pisati pravljice?
Od mladih nog sem zelo rad bral in ta ljubezen do branja mi je odpirala in širila domišljijski svet, v katerega sem se rad zatekal. Že v osnovni šoli sem začel pisati, ampak v pravljični svet me je popeljalo pred dobrimi desetimi leti, ko se mi je rodil najstarejši sin. Najprej sem mu pravljice bral, včasih sem si kakšno tudi izmislil, in ker sem te izmišljene pozabljal, on pa jih je želel še poslušati, sem jih začel zapisovati.
Knjigo je ilustrirala Klara Lapanja, izšla pa je pri založbi Manični poet. V njej je zbranih dvajset pravljic, ki bodo prav gotovo navdušile otroke in otroke po srcu.
Se vam zdi, da mora pisatelj otroških zgodbic dobro poznati otroke? Torej, kaj si želijo in kaj so njihove sanje?
Priznam, da jaz ne bi pisal pravljic, če ne bi imel svojih otrok, in sem presenečen nad nekaterimi avtorji, ki sploh niso imeli otrok (in otrok morda niti ne marajo), pa delajo odlične stvari za otroke. Otrok nikakor ne gre podcenjevati, saj so njihovi možgani v večini še zelo neobremenjeni in povezujejo ter sklepajo povsem drugače kot mi. Ampak možgani jim še kako delajo! Vsak avtor pač razvije svoj slog pisanja, upodabljanja junakov in njihove uporabe, ki ga potem razvija in nadgrajuje. Jaz se ne slepim, da so moje pravljice všeč vsem, saj si mislim, da so za koga predolge, preveč moralizirajo in še kakšno »napako« bi lahko našli. Tudi mojim otrokom ni všeč vse, kar napišem, in ko mi podajo pripombe, je na meni, da jih upoštevam in kaj popravim, prilagodim ali pa vztrajam pri svojem.
Mislite, da mora imeti pisatelj za otroke dober smisel za humor?
Absolutno. Mislim, da je v vsakem pisatelju tudi nekaj igralca – moraš se potopiti v like, v okolje, začutiti zgodbo, potem pa to »igro«, okolje in prizore prenesti v besede. In v trenutku, ko začneš nekaj igrati, se boš zraven gotovo tudi šalil … pri nas doma je včasih dolgočasna popoldanska vožnja cel dogodek, enako velja za umivanje zob ali pa jutranje zbujanje. In vse to gre veliko lažje z dobro voljo in kakšno šalo.
Sami ste dejali, da ste izbrali precej netipične junake – polž, pingvin, mravlja. Kakšen je pravzaprav razlog?
Sam nisem nikoli spadal med lepotce ali zelo priljubljene ljudi in tako sem se navadil razmišljati z vidika »underdogov«. In ker sem se sam zatekal v pravljični svet oziroma med knjige zato, ker sem bil pogosto sam in sem tam iskal uteho in pomoč, si nekako želim, da vsi tisti bralci, ki bodo vzeli v roke Zvezdne pravljice z namenom »bega« v pravljični svet, vedo, da niso sami. In da četudi so majhni in morda zasmehovani, drugačni … se v vsakem od njih skriva junak. V vsakem od nas se skriva najlepše, vsak lahko pomaga, svetuje in ponuja oporo. Vprašanje je samo, ali si tega želi. Enako velja za pravljične like – treba pa je poudariti, da niso vsi pozitivni, in potem služijo kot moralni nauk, da je v življenju bolje biti dober in pošten.
Vam je kateri izmed karakterjev morda ljubši od drugih? Ali ste premišljevali, da bi o tem liku napisali več zgodbic?
Ena izmed najljubših pravljic s priljubljenim likom je tista o jabolku, ki je iskalo svojo mamo. Tu se je vse tako hitro zložilo na svoje mesto, da še danes komaj verjamem. Lovilec sanj je spet ena takšnih, ki mi je v celoti nadvse blizu. Po drugi strani me sin in hči vsakič znova sprašujeta, ali sem pravljico Deklica Vita in kralj Taras (to sta namreč njuni imeni) napisal po njiju dveh. Ne v celoti, jima odgovarjam. Lahko pa izdam, da imam prav za to pravljico že zasnovano odlično nadaljevanje.
V zgodbici Panov gozd se otroci z gozdnimi prebivalci uprejo delavcem, ki morajo uničiti gozd. Ta zgodbica ima precej močan ekološki naboj. Se vam zdi, da bi morali otroke že od mladih let učiti o ekologiji in ohranjanju okolja?
Vsekakor. Žal ta pravljica in še kakšna druga (na primer Viktorija ima podobno tematiko, z ekologijo se recimo ukvarjata tudi že omenjena pingvina Tinka in Albin) nastanejo na podlagi izkušenj, ki jih imam z lastnimi otroki, ali s tem, kar opazim med kakšnim sprehodom. Polomljene veje, odpadke na vsakem koraku, vrezane »spomine« na drevesnih deblih, potem pa številne »lokomotive«, ki ne razmišljajo o tem, da narava ne obstaja samo zanje. Naši otroci se morajo zavedati, da bodo na svetu še veliko let in da je bilo Zemlji žal prizadejanega veliko slabega in tako rekoč nepopravljivega. Zdi se mi odlično, da jih že v vrtcu usmerjajo v ekološko in »zeleno« razmišljanje, samooskrbo, in potem je na nas starših, da jih pri tem spodbujamo in smo jim seveda tudi za zgled.
Kakšni so načrti za prihodnost?
Načrti so taki, da za Zvezdne pravljice izve čim več ljudi – malih in velikih bralcev ter poslušalcev. Odzovem se vabilom medijev, knjižnic, vrtcev, šol … pravljice morajo med ljudi, in če me vzamejo s seboj, ne bom rekel ne. Pisateljsko formo vzdržujem z rednim pisanjem pravljic za revijo Bodi zdrava, z mislimi sem pa že tudi pri naslednji knjigi. Izbran imam že naslov, pravljice čakajo, da jih napišem oziroma uredim, in upam, da tudi tokrat v prvi vrsti prepričam Jako in Dušana z založbe Manični poet ter seveda potem tudi bralce.
