Kot prva Slovenka je pela v skoraj dva tisoč let stari areni, kjer vsako leto pripravijo po vsem svetu znan operni festival. Z zahtevno glavno vlogo Abigaille v Verdijevi operi Nabucco je prepričala tako občinstvo kot kritike. Pred desetletjem je bilo zanjo čisto drugače, malo je manjkalo, pa bi se lotila drugih stvari, saj so jo odpustili iz zbora SNG Opera in balet v Mariboru. A jim tega ni zamerila, še bolj trmasto se je borila za svoje sanje in zmagala: zdaj je solistka v isti hiši, kjer je dobila odpoved, in zaželena na svetovnih opernih odrih.
Vztrajna Mariborčanka je danes zaželena na svetovnih opernih odrih.
»V naši družini ni nobenega pevca ali glasbenika. Res pa je, da je mama od malega rada poslušala opero. Takrat še na ploščah. Sama sem pri petih letih dobila kaseto Joseja Carrerasa z božičnimi pesmimi, in to se mi je zdelo nekaj najlepšega. Nato sem kot mnoga dekleta pela v zborih v cerkvi in šoli ter hodila na tekmovanja, a se mi še sanjalo ni, da bo to moja pot. Moja deset let starejša sestra je doštudirala likovno pedagogiko. Mami se je ena umetnica v hiši zdela dovolj, zato mi je položila na dušo, naj grem raje študirat kaj uporabnejšega. In ker sem od nekdaj imela posluh za jezike, sem se vpisala na študij nemščine in angleščine na mariborski pedagoški fakulteti. Moja mama je bila samohranilka, zato sem od nekdaj tudi delala, da sem ji vsaj malo olajšala vsakdan. Nikoli pa ne bom pozabila, kako se je začela moja pevska pot. Stara sem bila dvajset let, mamina prijateljica, ki je bila solistka, je omenila, da iščejo v mariborski operi honorarne zboristke. Rekla mi je, naj pridem na avdicijo. Res sem šla in me je skoraj kap, ko so mi veleli, naj jim nekaj zapojem. Povedala sem jim, da sem doslej pela le pop stvari, in upala, da bo zadoščala pesem moje takratne najljubše pevke Ane Oxa. Debelo so me pogledali in mi v roke potisnili note, a mi niso nič pomagale, saj jih nisem znala brati. Nisem se dala odgnati. Potolažila sem jih, da se hitro učim in da lahko zvečer že pridem na vajo. Čez tri dni sem že vse znala na pamet in lahko delala, kjer so drugi ostali. Takrat sem tudi slišala peti Dragico Kovačič, ta je pela vlogo Eboli v Verdijevem Don Karlu. V hipu me je očarala in zaželela sem si, da bi enkrat tudi jaz znala tako krasno peti,« se spominja. Odločila se je, da bo šla v glasbeno šolo.
Profesor je verjel vanjo. Dve leti se je šolala pri Biserki Petkovič, nato pa je slišala peti baritonista Maura Augustinija, in ta jo je povsem »sezul«. »Pel je z neverjetno lahkoto. Šla sem k njemu in se mu ponudila za učenko. Ko danes gledam nazaj, se smejim sama sebi, kako naivna, a hkrati pogumna sem bila. Nisem imela še nobenega opernega nastavka, vendar me je profesor vseeno poslušal in pristal, da bo delal z mano. Dve leti sem se vozila k njemu v Italijo in trdo sva delala.« Sprva ji je bilo težko, saj ni ubrala klasične poti, Akademije za glasbo, vendar je bila ves čas neomajna in trdno odločena, da se bo naučila peti. Drugega učitelja si ni izbrala, saj bi se učiteljske metode križale in učenje ne bi bilo tako uspešno.
Ko ugasnejo odrske luči, je Rebeka prijetno, prijazno in skromno dekle.
»Trikrat na leto, ko sem s petjem v zboru mariborske Opere in delom v turistični agenciji zaslužila dovolj denarja, sem se vozila k njemu v Trbiž. Moj profesor govori samo italijansko, zato sem se mimogrede morala naučiti še italijanščine. Delala sva uro in pol dopoldne in še enkrat toliko popoldne. Vse ure sem snemala, da sem doma poslušala posnetke in vadila, vadila … Dvanajst let sem študirala s svojim profesorjem,« se spominja. Leta 2005 je dobila prvo malo vlogo Klotilde v operi Norma, obenem pa je pela še v zboru. Kasneje so se začele nizati manjše vloge in mislila je, da je na konju. »Leta 2008 se je zamenjalo umetniško vodstvo te operne hiše, in novemu vodji, ki me ni poznal, nisem bila všeč. Potem ko sem bila devet let noč in dan v gledališču, so me, ker nisem bila redno zaposlena in nisem imela avtorske pogodbe solista, vrgli na cesto. Leto in pol mi je bilo zelo hudo, nato pa sem to nekako sprejela in začela iskati druge poti. Nekaj pa je bilo gotovo, nikdar nisem podvomila, da bi šla delat kaj drugega kot peti,« pripoveduje. Odšla je v Italijo, se učila pri svojem profesorju naprej in začela navezovati stike z agencijami, ki posredujejo operne pevce, hoditi na tekmovanja in avdicije ter v gledališčih spraševala za delo.
Ko se začne obračati … »Leta 2010 se je zgodilo neverjetno. Šla sem na tekmovanje v Padovo, prišla v polfinale, slišal me je peti umetniški vodja iz slovite opere La Fenice v Benetkah. Ko sem prišla domov, me je čakalo elektronsko sporočilo s povabilom za petje v desetih predstavah! To je bilo neverjetno. Nato je sledil še en angažma in spet nekaj razočaranj, ko so mi na avdicijah dejali, da nisem mezosopranistka, temveč sopranistka. Profesorja sem vprašala, ali bi poskusila še s tem. Spoznala sem, da je moj glas dozorel. S trdim delom je prišla na dan moja narava.« Pred petimi leti je dobila prvo sopransko vlogo v Plesu v maskah v glavnem torinskem gledališču in jo odlično odpela. Mislila je, da se ji bodo s tem odprla vrata, a se je grdo uštela. Eno leto je zaman hodila po avdicijah. Zamenjala je agencijo, ki je skrbela za njene angažmaje. Da bi preživela, je sprejela vsako delo, med drugim je šla za eno leto delat v Belgijo. »Prevzela sem organizacijo dela in potovanj za simfonični orkester. Muka mi je bilo delati stvari, ki me niso zanimale. Bilo mi je hudo, saj sem se težko prebijala, Belgija pa je še hudičevo draga. Skoraj me je potolklo, ko mi je umetniški vodja orkestra dejal, da sem že toliko stara in naj kar pozabim na svojo pevsko pot, češ, če se do sedaj ni nič zgodilo, se tudi ne bo. Nisem ga poslušala, temveč sem vztrajala. Prigovarjala sem si, da če letos nimam sreče, bo pa prišla drugo leto.«
Preboj se je zgodil pred tremi leti, ko so jo poklicali iz mariborske Opere, ali bi na njihovi japonski turneji »vskočila« v vlogi Amneris v Aidi. Pred tem so jo zavrnili, saj so imeli za to vlogo že štiri pevke. Vseeno jo je umetniški vodja Simon Krečič vprašal, ali bi bila pripravljena vskočiti, če bo treba. Ko je ena od pevk zbolela, so ji sporočili, naj bo naslednji dan v Tokiu. Šla je na pot in brez vaje odpela pred tri tisoč ljudmi. »Po tistem se mi je končno odprlo. Vloge so se začele vrstiti, ne samo v Mariboru, temveč tudi po Italiji in drugod po svetu. Ena vrata so odprla druga in tako sem prišla v Verono.« Nastop v areni je bil še posebej zahteven zaradi težavne akustike, neznosne vročine in velikanskega odra, od koder se orkestra skoraj ne vidi. Na oder se je spustila po strmih stopnicah, strah jo je bilo, da se ne bi zapletla v velik in širok kostum ter padla. Orkestra skoraj ni slišala, gledala je dirigenta, da je vedela, kdaj mora peti. A Rebeka Lokar je kot za šalo opravila z vsem in zraven uživala.
Netipična zvezda.»Ko je na koncu množica začela vzklikati bravo, sem vedela, da sem dobro opravila. Neverjetno je bilo, koliko ljudi me je prišlo podpret, tudi nekaj Slovencev. Po predstavi so se mnogi želeli slikati z mano, imeti moj podpis. Bilo mi je malo nerodno, a lepo. Če samo pomislim, katera svetovno znana imena so stala na tistem odru, in med njimi jaz, mi kar toplo postane pri srcu.« A čeprav je bila zvezda arene in je dobila zajeten honorar, je morala za bivanje in druge stvari poskrbeti sama. Takšen je pač italijanski sistem za mlade pevce. Vendar se ne pritožuje. »Nisem zvezdniški tip. V katerokoli gledališče pridem, se vedem čisto običajno. To delam zase, srečna sem, kadar sem na odru. Takrat ni prostora za kaj drugega,« pravi Rebeka, ki ni čisto tipična operna pevka. Zaradi svoje višine – 180 centimetrov – je imela kar nekaj težav s partnerji. Krasna je za vloge veličastnih kraljic, medtem ko ima kar nekaj težav, kadar poje glavno vlogo v Madame Butterfly, saj že na prvi pogled ni videti kot Japonka. Enkrat so jo še nekaj dni bolele noge, ko so ji dali nizkega partnerja in je vso predstavo odpela na kolenih, da sta bila pravšnje višine. »Srečo imam, če so partnerji visoki toliko kot jaz ali pa tri centimetre manjši. V čevlje jim dajo vložke, pa gre,« se smeji ta prijetna mlada ženska, ki ji slava ni stopila v glavo. Pravi, da se je vse zgodilo točno tako, kot se je moralo. »Kljub vsemu, kar sem prestala in kar se mi je dogajalo, se je vse zgodilo z razlogom. Odkar sem začela peti, pa tudi zdaj, vem, da je to edina prava pot zame. Nikoli nisem dvomila o tem, da mi ne bi uspelo, nikoli se mi ni nič zdelo pretežko. Ko tvoja duša zase najde tisto, kar je, samo še sledi. Sama sem vedno sledila svojemu srcu, brez razmišljanja. Ko so se mi dogajale težke stvari, ni bilo preprosto vztrajati, a sem. Moj profesor mi je nekoč dejal, da človeku nič ne sme biti težko. Če ti je težko, to postane nemogoče in tega ne narediš. Če pa ne narediš, ne napreduješ. Pobrala sem njegovo logiko in potrjuje se mi iz dneva v dan,« razlaga Rebeka in dodaja, da ji ne bi uspelo brez trdega dela. Zelo je disciplinirana. Prisega na točnost. In čeprav ji je všeč italijanska kultura, zgodovina, kulinarika, se ji zdijo malce preveč ležerni. Ne goji zamer do operne hiše, od koder so jo odpustili – zdaj ima tam pogodbo solistke, odpirajo pa se ji še številna druga vrata. »Kadar se mi zgodi kaj slabega, se raje umaknem in borim drugače. Še bolj se posvetim temu, da postanem še boljša. Prepričana sem, da se mi tako odpirajo vrata,« pripoveduje pevka, ki znanje prenaša tudi na učence.
Rebeka Lokar v eni od številnih predstav, s katerimi si gradi svojo svetovno kariero.
Gledališče je njeno igrišče. Rebeka je povsem predana svojemu delu in poklicu. »Že kar nekaj časa sem samska, in glede na moj način življenja se mi še sanja ne, kako bi v urnik spravila še čas za partnerja. Ker sem človek, ki rad vse opravi stoodstotno, bi mi bilo žal, da ga prikrajšam za svojo bližino. Podobno menim tudi glede otrok in družine. Zavedam se, kako zahteven je poklic operne pevke in koliko predanosti je potrebno. Vem pa tudi, da otrok potrebuje mamo, zato bi se mi zdelo egoistično, da mu ne bi dala sebe, doma in družine. Zelo bi trpela, če bi imela otroka in bi ga morala zaradi svoje kariere pustiti doma. Z mamo imava krasen odnos, bilo bi mi žal, če takšnega ne bi zgradila s svojim otrokom. Operne pevke smo posebne – potrebujemo veliko časa zase in za svoje delo. Potrebujem veliko študija in poglobitve v vloge, tudi kadar sem doma. Kadar iz gledališča pridem domov utrujena, bi se težko pogovarjala še z otrokom, nekaj skuhala in šla nato še na eno vajo. Tega, se mi zdi, res ne zmorem.« Ne boste verjeli, toda Rebeka ima tako rada svoje delo, da ne mara niti počitnic. Dva dni se ji zdi čisto dovolj, nato pa se ji že mudi nazaj v gledališče. »To je tako, kot če bi peljal otroka na igrišče, kjer lahko počne vse. Gledališče je moje igrišče. Tega ne dojemam kot obremenitev, temveč kot sprostitev,« pravi in dodaja, da ji je sicer malo žal, ker zaradi zasedenosti ni uspela diplomirati iz nemščine in angleščine, vendar je v tujini nihče ne vpraša, na katero šolo je hodila in ali je končala akademijo. Pomembno je le, kako zapoje. Zadovoljna je, da se je končno vse postavilo na svoje mesto in žanje sadove svojega dolgoletnega garanja. Zdaj je že malo pozabila, kako težko se je prebijala, kako hudo je bilo, ko je bila brez denarja, mama pa ji ni mogla pomagati in jo je lahko podprla le moralno. Vesela je, da ji ni treba več gledati na vsak evro. Kljub temu ostaja skromna in pridno varčuje, da si bo nekega dne izpolnila še ene sanje in si kupila svoje stanovanje.
