Odločitev za njeno postavitev je bila veliko presenečenje, saj je premier Cerar še avgusta 2015 zatrjeval, da se država zavzema za to, da se v Evropi ne bi gradili zidovi. S tem je sledil tudi retoriki evropskih voditeljev, ki so nas desetletja prepričevali o nesmiselnosti meja med kapitalističnim in socialističnim blokom, ki je dolgo časa razdvajal Evropo. Na te besede pa so nekateri voditelji, vključno s premierjem Cerarjem hitro pozabili, ob spremenjenih razmerah.
Številni dvomi in pomisleki
V Sloveniji je po podatkih notranjega ministrstva trenutno 523 ljudi s priznano mednarodno zaščito, 206 pa jih še čaka na odločitev. Lani je država priznala ta status 170 ljudem.
Vse od začetkov njene postavitve se pojavljajo tudi dvomi o njeni upravičenosti. Gradnjo so namreč začeli v času množice beguncev, ki jih je Hrvaška nekontrolirano pošiljala v Slovenijo. Čeprav te množice več ni, pa Cerar še vedno vztraja pri tem, da je bodeča ograja potrebna, celo več, v zadnjih dneh naj bi zaklepali nekatera izmed 425 vrat na meji zaradi česar nekateri krajani ne morejo več priti do svojih njiv in sorodnikov na drugi strani meje.
Že od začetka nad poslom visi tudi dvom o pravilnosti postopkov. Poslanka Alenka Bratušek je na tožilstvo zato odnesla zaupno dokumentacijo. Legalnost poslov, ki so dosegli vrtoglavih 13 milijonov evrov, preverja tudi policija. Še dodatnih 4,5 milijona evrov pa smo do aprila 2017 namenili za patrulje, ki niso bile posebej uspešne v lovljenju beguncev, ki so po Cerarjevih besedah sicer pri nas dobrodošli. Skoraj sto tisoč evrov pa je policijo stala še košnja ob bodeči ograji.
Ob vsem skupaj ne preseneča, da je Cerarjeva stranka SMC velik del podpore izgubila prav ob začetku gradnje teh ograj. Kot kaže pa Cerarjeva vlada, nikakor ne razmišlja o umiku teh bodečih ograj, čeprav je najavila, da bo to storila takoj, ko bo to možno.
Glede na to, da je od 567 prebežnikov, ki jih je država lani sprejela iz Italije in Grčije v Sloveniji ostalo samo še 173 oseb, ker je večina ostalih beguncev, ki so od tam prišli k nam pobegnila, bi bilo za voditelje morda bolj smiselno, da se vprašajo zakaj niti begunci ne želijo ostati v naši državi. Čeprav država vedno znova najde milijone za vojaško varnost (ob omenjenem spomnimo na več kot dvesto milijonski nakup vojaške opreme), denarja za (tudi vojaške) plače, socialno in zdravstveno varnost najde veliko težje.
Tako Slovenci kot tujci, ki bežijo iz Slovenije, so odraz teh politik, ki številnim državljanom ni zmožna zagotoviti dovolj kakovostnega življenja pri nas.
