Brezplačna pravna pomoč je na voljo vsem tistim, ki si dragih sodnih sporov in odvetniških storitev ne morejo privoščiti. Toda tudi pri tem vse ni tako lepo, kot se sliši na prvi pogled.
Za pridobitev te pomoči mesečni prihodki na družinskega člana ne smejo presegati 585 evrov. Pri čemer se pojavlja že prvi problem, saj veliko ljudi z nizkimi dohodki do te pomoči še vedno ni upravičenih. Tako je ne dobi niti oseba z minimalno plačo, prav tako ne par s prav takšno plačo, dobi jo šele par z otrokom. Do nje tudi ni upravičena skoraj polovica upokojencev, saj je že povprečna pokojnina višja od tega nizko določenega zneska. Veliko ljudi pod eksistenčnim minimumom tako ni upravičenih do tovrstne pomoči, zato bi bilo vsekakor primerno, da bi ministrstvo za pravosodje razmislilo o zvišanju zgornje meje prihodkov za pridobitev pravne pomoči.
Ob izgubi nosijo del stroškov
Največja past pri tistih, ki jim kljub temu uspe pridobiti brezplačno pravno pomoč, pa je ta, da morajo v primeru izgubljenega spora kriti stroške postopka nasprotne strani. Oseba, ki je že tako v veliki finančni stiski, bo lahko prišla v položaj, ko mora pokriti več tisoč evrov visoke stroške. In prav tega ljudem, ko oddajajo vloge, praviloma ne povedo. Celotno pomoč pa morajo vračati, če med sojenjem presežejo cenzus. Nekdo, ki je dobil zaposlitev ali povišanje plače za nekaj 10 evrov, bo moral vračati celotna sredstva pravne pomoči.
Na voljo slabši odvetniki
Ker je v preteklosti ministrstvo za pravosodje razpolovilo plačilo odvetnikom za nudenje brezplačne pravne pomoči, so s tem močno posegli tudi v to, kdo sploh še nudi tovrstno pomoč. Najboljšim odvetniškim pisarnam se tako takšne pomoči sploh več ne izplača nuditi. Obenem se verjetno odvetniki, ki so za takšno delo plačani pol manj kot za ostale primere, manj trudijo že zaradi psihološkega učinka. Možnost uspeha s tožbo se tako še dodatno zmanjša.
Da stroški sojenja in gmotni položaj posameznika vplivajo na iskanje pravice na sodišču, kaže tudi upadanje števila civilnih sporov na sodiščih v obdobju po krizi, gotovo tudi oziroma predvsem zato, ker si posamezniki dragega sojenja ne morejo več privoščiti. Vsekakor to za demokratično družbo, v kateri naj bi vsi imeli enako možnost za dosego svoje pravice, ni sprejemljivo. Za komentar glede teh problemov smo se obrnili tudi na ministrstvo za pravosodje, kjer pa se jim na naše vprašanje o tem, da manj premožni ne morejo priti do svoje pravice na sodiščih, ni zdelo vredno niti odgovoriti.
