Nikoli ni potrebovala očal za branje, ima odličen spomin, hitro razmišlja, hitro deluje. Pri 89 letih je prvič odpotovala v Indijo; po mestu so se prevažali z mopedom in pri tem je, kot poudari, zelo uživala ...
Ob prihodu na Lavrico, kjer Šarlota Lutarič trenutno živi pri svoji hčeri, dr. Albinci Pesek, nas pozdravi nasmejana gospa z urejeno frizuro, nakitom, lepo oblečena ... Ko vidimo, da gre po stopnicah "kot mačka", si mislimo, da to verjetno še ni naša 95-letna sogovornica. Prijazno seže v roke in se predstavi: "Šarlota." Hitro se tudi opraviči, ker je v "takih copatah" (v obliki mucke). "Zadnje čase me v prste na nogah rado zebe ..." pravi gospa, ki ji ne bi mogli prisoditi polnih 95 let.
Prav nič zadrege ni, kako začeti pogovor, saj me že na začetku "pregleda" – njena priprava, rašplje, gre kar navzkriž in tako sporoča, da nekaj ni v redu. Začne čistiti avro – z rokami se najprej ustavi ob glavi, nato drsi po telesu navzdol in mimogrede ugotovi, da je nekaj težav v ramenskem delu, srce ni v optimalni formi, tudi leva stran pod križem potrebuje nekaj zdravljenja ... "Pregleda" me še z nihalom in nato znova prime svoje rašplje, ki so tokrat povsem poravnane. Avra je počiščena in lahko bi se začelo zdravljenje. Pravijo, da je gospa Šarlota odlična diagnostičarka, toda k njej nisem prišla na zdravljenje, ampak na pogovor; ta mini demonstracija pa je napovedala, da bo zanimiv.
"Bioenergija je širok pojem," pravi gospa Šarlota. Ne more natančno povedati, kako zdravi in kaj vse počne oziroma kaj ji energija sporoča, saj se vse to dogaja v zelo subtilnem svetu živih bitij – ne le človeka. Pri tem tudi ni mogoče zagotoviti, da bo uspešna prav povsod, toda v večini primerov je. Veliko zanimanja medijev je požela pred leti, ko je "našla" pogrešanega moškega. Širile so se govorice, zakaj je izginil, kam naj bi pobegnil itd. Toda gospa Šarlota je povedala lokacijo, kje ga bodo našli – v nekem breznu, kamor je očitno nesrečno padel in je bil že mrtev. O posameznih primerih noče govoriti, saj ni etično in ne moralno razgrinjati težav, s katerimi se je kdo ukvarjal in skozi katere jih je srečno popeljala. Se je pa njena hči Albinca spomnila primera, ki ga lahko objavita – obe sta ljubiteljici živali, zato se je zelo bolan pujsek, ki se je že poslavljal od življenja, obema zapisal v spomin. Čim mu je pomagala gospa Šarlota, si je neverjetno hitro opomogel in odlično napredoval.
S kameno strelo nad kajenje
Gospa Šarlota dela tudi z različnimi kristali; veliko jih je iz tujine prinesla hči, saj jih nekoč pri nas še ni bilo mogoče kupiti. Posebno mesto med kristali pa ima kamena strela: "Ta marsikaj počisti," pravi. Toda proti negativnemu sevanju ima naša sogovornica še eno posebnost – veliko ploščo, ki jo je kupila pri "nekem Rusu". Hitro in gibčno se skloni in izpod mize pobere to reč in nam jo pokaže. Tudi z nihalom izmeri območje in meritev pokaže, da je območje čisto – brez negativnega sevanja. Hči ji je iz Indije prinesla posebno palico s konico iz kamene strele. To uporablja pri odvajanju od kajenja – dovolj je že en obisk, če je le želja po prenehanju kajenja zares iskrena. Ritual narekuje, da mora pred začetkom postopka človek, ki se je za to odločil, sprejeti določeno zaobljubo, potem pa gospa Šarlota palico s konico iz kamene strele položi v kozarec z vodo in limono in drugi del obreda se začne.
Še marsičesa je sposobna ta zanimiva in očarljiva gospa. Tudi točo odganja, toda o tem ne govori kaj dosti – noče, da bi jo imeli ljudje za čudno. Drži pa, da tam, kjer je Šarlota, ni toče ne udara strele.
Med Prekmurjem in Ljubljano
Gospa Šarlota živi malo v Ljubljani, malo pa v Gradišču pri Murski Soboti. Tam ima hišo, ki jo je sama sezidala, in to v času, ko pri nas ni bilo mogoče kupiti cementa "kar tako", iz bližnje Avstrije pa je vsakdo lahko uvozil le eno vrečo. Organizirala je velik del vasi in tako so s konji pripeljali dovolj cementa za graditev njenega doma. Ta čas hišo obnavlja, sicer pa pravi, da je vrt ves v cvetju, da hiša stoji med zelenjem, da tam vladata poseben mir in čudovita tišina ... Tudi pri hčeri v Ljubljani ima vrt, hišo v rožah in zelenju – in veliko muck.
Obe sta zdravilki posebnega kova – hči Albinca raziskuje zdravilno moč zvoka (o njej ste v Zarji že lahko brali), njena mama Šarlota pa bioenergijo. S to vedo se je začela ukvarjati po upokojitvi; upokojila se je invalidsko po težjem osebnem obdobju, ki je načelo njeno zdravje. Sicer pa je bila zaposlena v Mariboru kot računovodkinja, tam sta s hčerjo tudi živeli. Veljala je za zelo sposobno, zato so jo poklicali še marsikam, da bi odpravljala njihove napake in težave. Kljub uspehu pa meni, da računovodstvo ni bilo povsem zanjo, saj je ustvarjena za bioenergijo. Hči ji je s študijskih potovanj po svetu prinašala zanimive knjige in mama jim je sledila. Kmalu se je začela udeleževati tudi seminarjev, pravi, da so bili še zlasti kakovostni tisti v Münchnu. Veliko je odnesla tudi s seminarja, ki ga je vodil mednarodno priznani japonski makrobiotik Mišio Kuši. Še vedno se ravna po njegovih napotkih, vsak dan tudi izvaja vaje, ki jih ji je priporočil. Ni čudno, da se z lahkoto skloni do tal s stegnjenimi nogami, da mimogrede spleza pod mizo in pride do želenega predmeta ... Vsak dan telovadba, veliko hoje v naravi, delo na vrtu, crkljanje z živalmi, branje in glasba. Vse to nam tudi dokaže, celo harmoniko vzame v roke in nam zaigra in zapoje z močnim glasom: "Na slamci se pozna, da sta ležala dva ..."
Več v Zarji št. 29, 18.7.2017
