V zadnjih petih letih ministrstvo šolam ne odobri več toliko ur podaljšanega bivanja, kot bi jih potrebovale. Tako so eni najstarejših ljubljanskih šol, Osnovni šoli Polje, z ministrstva za prihodnje šolsko leto odobrili zgolj 178 ur, čeprav imajo na šoli vse več učencev in bi potrebovali 203 ure. Tudi drugi ravnatelji imajo podobne težave, pravi ravnateljica Barbara Smrekar. »Dejanske potrebe otrok in staršev ministrstva ne zanimajo. Če bi šola ob 15. uri zaprla vrata, bi se izšlo.«
Učiteljica (želi ostati anonimna): »Zaradi novega zakona smo na naši šoli zelo zaskrbljeni. Ministrstvo gre nad nas z vse hujšimi zahtevami: večajo število otrok v razredu, forsirajo, da je vsako uro podaljšanega bivanja drugi učitelj v razredu, odpraviti želijo stalnost enega učitelja za podaljšano bivanje – kar je za stabilnost otrok in delo v razredu izjemno pomembno. Silijo nas v kombiniranje oziroma združevanje oddelkov, tako se znajdeta skupaj v razredu prvi in tretji razred! Razbijajo oddelke, vnašajo še več kaosa, forsirajo interesne dejavnosti takoj po koncu pouka, pri čemer se ne zavedajo, kaj to v realnosti prinaša. Kam naj s skupino otrok, če zboli učitelj za interesno dejavnost ali če interesna dejavnost z zunanjim izvajalcem odpade? Včasih je bilo delo v podaljšanem bivanju prijetno za otroke in za učitelje, lahko si jim pomagal, zdaj ta sistem razpada, ne moreš se poglobiti v otroke, menjavanje učiteljev pomeni, da ne morejo spoznati skupine, otrok … Samo še oddajam papirje, beležim, kdo odhaja iz razreda, in sem nenehno obrnjena stran od otrok, ker za računalnikom izpolnjujem formularje. Otrokom in njihovim stiskam, ki se popoldne zelo pokažejo, pa se ne morem posvečati. Zgrožena sem! Vidim, kaj je njihov cilj: uničiti podaljšano bivanje in zmanjšati število zaposlenih učiteljev!«
Kako naj pridem ob 15. uri iz službe, se ob tem vpraša vsak zaposleni starš. Časi se spreminjajo, delovni čas z njimi, še posebno v mestu se je v manj kot 30 minutah težko prebiti z enega konca na drugega. Še celo da pridemo po otroke ob 16. uri, je nemogoče. Bomo za varstvo – na ministrstvu pravijo, da je to nadstandardni program – morali plačevati starši?
Boris Zupančič, vodja sektorja za osnovno šolstvo na ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport, sicer pravi, da s spremembo zakona prav nič ne jemljejo, celo dodajajo in da se preplah med pedagogi ustvarja zaradi nenatančnega branja predloga spremembe zakona. »Podaljšano bivanje zdaj traja 250 minut (petkrat po 50 minut) na dan, po novem dodajamo še 20 minut (trikrat po 50 minut za razširjeni program in dvakrat po 60 minut popoldanskega varstva).«
Ministrstvo ne dovoli toliko ur podaljšanega bivanja, kolikor je otrok, ki bi ga potrebovali!
Smrekarjeva, ki predloži tabelo s shemo podaljšanega bivanja (OPB) na svoji šoli z 293 v OPB vključenimi otroki – tabela dokazuje, da je organizacijsko to sila zapleten zalogaj –, odgovarja: »Preden oblikujemo program podaljšanega bivanja, preučimo prijavnice staršev, na katerih so napisali, do kdaj bodo njihovi otroci v naslednjem šolskem letu v šoli. V prvih treh razredih so skoraj vsi učenci vključeni v podaljšano bivanje; normativ je 28 otrok v skupini, pri čemer nas zaradi racionalizacije (varčevanja, op. a.) ministrstvo spodbuja, da gremo za dva učenca čez normativ! Kako učitelji to vzdržijo, jih ne zanima, niti to, da se zaradi izgorevanja zaposlenih spopadamo z vedno več bolniškimi odsotnostmi in je posledično veliko nadomeščanja. Zupančič torej razlaga, da traja skupina podaljšanega bivanja petkrat po 50 minut – pri nas nobena skupina ne traja toliko, ker nimamo na voljo toliko ur. Tako smo za naslednje leto prilagodili tri skupine čez normativ, saj je število otrok, ki potrebujejo podaljšano bivanje, čedalje večje! Ure nam pa iz leta v leto krčijo. Naša prilagoditev je tudi ta, da imata četrti in peti razred podaljšano bivanje samo do 15. ure. Niti ena skupina nima na voljo 250 minut podaljšanega bivanja!«
V to, da ministrstvo s spremembami zagotavlja še več časa, preprosto ne verjame. Tudi ne razume, kakšna logika stoji za tem, da imajo več otrok, odobrili pa so jim še manj ur kot lani. Brez obrazložitve, po kakšni metodologiji to počno. »Kakšna logika stoji za tem?«
Škoda za otroke
Zavajanje otrok
»V sistem osnovne šole se je v zadnjih letih prikradlo toliko novih vsebin, da je to že kot kičasta novoletna jelka. Vsa ta bleščava že malo moti. Zdi se mi, da bi morali to malce umiriti – zakaj toliko izbirnih predmetov? Pa izbirni predmeti v drugem in v zadnjem triletju, otroci si kar naprej nekaj izbirajo, si izmišljujejo – meni se zdi to zavajanje otrok! Šolski sistem mora biti nekaj stabilnega in smiselnega in vsaka sprememba, ki jo uvajaš, mora biti domišljena! Ne pa da nekaj uvedeš, ljudje se razburjajo, potem pa čez dve leti to spreminjamo. To ni dobro. Pravimo, da v šolah gradimo prihodnost – jo, ker delamo z otroki, ki bodo nekoč odrasli in bodo prevzeli aktivne vloge v družbi, in ni vseeno, kaj z njimi delamo. Jih bomo navadili na to, da si bodo nenehno nekaj izbirali in tekali sem ter tja, ali bo to umirjen koncept? Otroci potrebujejo občutek varnosti – da vedo, kaj jih čaka in kako bo potekal njihov dan, in ne da nenehno norijo,« razmišlja Barbara Smrekar.
Sogovornica, sicer pedagoginja ter učiteljica matematike in fizike, ugotavlja, da otroci podaljšano bivanje v tem času potrebujejo bolj kot kadar koli. »Obiskala sem že nekaj evropskih držav in se seznanila z njihovim šolskim sistemom in lahko rečem, da je ta sistem pri nas dobro zastavljen in da trenutno še dobro deluje. Če bodo uvajali korenitejše spremembe, se lahko zelo razvrednoti, kar je škoda za otroke! Treba je vedeti, da podaljšano bivanje ni samo varstvo otrok, dokler starši ne pridejo ponje. Ima svoj program in tudi učitelji podaljšanega bivanja morajo narediti pripravo zanj. Sestavljeno je iz nekaj osnovnih elementov: sprostitvena dejavnost, čas za prehrano, čas za učenje oziroma domače naloge in čas za ustvarjanje. Podaljšano bivanje ni manjvreden program, temveč popolnoma enakovreden oziroma drugače pomemben kot pouk. Pri podaljšanem bivanju se otroci učijo tudi socialnih veščin, teh otrokom danes zelo primanjkuje, učijo se živeti skupaj, da v skupini počno še kaj drugega, ne da so vseskozi izpostavljeni učenju. Danes je način življenja popolnoma drugačen, kot je bil včasih, otroci so v veliko primerih prepuščeni sami sebi in v času podaljšanega bivanja lahko to dobro kompenziramo. Učitelji pomagajo šibkejšim učencem, medtem ko drugi samostojno delajo. Zato je pomembno, da imamo v tem času pedagoški mir in da starši dopustijo učiteljem, da program do 15. ure brez motenj izpeljejo. Starše na to vsako leto znova opozarjamo ter jim pojasnjujemo, zakaj ni dobro, da se hodi po otroke pred 15. uro. To je v dobro otrok. Po 15. uri pa so na vrsti sprostitvene dejavnosti, igra na prostem ali v telovadnici, program končamo ob 16. uri, nato pa do 17. ure omogočimo še dežurstvo učiteljev – te zadnje ure pa ministrstvo ne financira več. Nekako se znajdemo sami tako, da učitelji pokrijejo manjkajoče ure zaradi poletnega dopusta.«
Smrekarjeva se drugače od pristojnega ministrstva zaveda, da imajo starši v mestnem okolju drugačne potrebe kot morda zunaj mesta, kjer je še več razširjenih družin. »V mestih so otroci popoldne sami, verjetno pred televizijo, in zdi se mi bolje, da so v šoli, da se nekaj nadzorovano dogaja. Se pa tudi sama srečujem z učiteljicami, ki imajo majhne otroke v vrtcu in prosijo, naj jih ne dodelim za podaljšano bivanje do 16. ure, ker ne morejo pravočasno po svoje otroke v vrtec. Čeprav v javnosti velja mnenje, da so učitelji kar naprej doma, imajo tovrstne stiske tudi učitelji.«
Novi zakon
V novem zakonu o osnovni šoli nameravajo črtati izraz podaljšano bivanje in ga nadomestiti z razširjenim programom, za katerega pedagogi opozarjajo, da jim je zelo nejasen. Po Zupančičevih besedah so bili k snovanju povabljeni ravnatelji, na dveh večjih posvetih na Primorskem in Gorenjskem so ga ravnateljem tudi predstavili in ti naj bi bili navdušeni, češ, to hočemo imeti. Barbara Smrekar o tem ne ve nič: »Z nami se o spremembah v organizaciji koncepta podaljšanega bivanja nihče ni pogovarjal.« Prav tako sta nam o tem, da so o spremembah s kolegi zelo zaskrbljeni, poročali učiteljici dveh šol v okolici Ljubljane.
Razširjeni program bo v 150 minutah na dan ponujal pouk neobveznih izbirnih predmetov, dodatni pouk, dopolnilni pouk, individualno in skupinsko pomoč, pevski zbor, interesne dejavnosti, vključno s časom za kosilo. Za učence od prvega do petega razreda pa tudi učenje učenja, sprostitveno-ustvarjalne dejavnosti in popoldansko varstvo.
»Vprašala bi se, zakaj so otroci vedno bolj agresivni? Ni čudno, ko pa jim jemljemo otroštvo! Jemljemo jim domišljijo, čustveno hrano, prepotrebno igro. Peta ura pouka ni za pet in pol ter šest let stare prvošolce! Otroci so se jokali, ker niso hoteli na angleščino. In da, če napišete, da ministrstvu ni mar za otroke, se ne boste čisto nič zmotili. V Sloveniji uničujemo javno šolstvo!«
Zakaj so se na ministrstvu torej odločili za reorganizacijo podaljšanega bivanja? »Ker smo prisluhnili pritožbam učiteljev. V času izvajanja programa podaljšanega bivanja se je dogodilo, da se je število različnih dejavnosti, v katere se vključujejo učenci, močno povečalo – razni projekti, športne dejavnosti, glasbene šole, verouk … Ko so ti otroci hodili k interesnim dejavnostim, so se skupine združevale (ker če gre Boris na krožek, mu država ne bo istočasno plačevala podaljšanega bivanja). Tega prehajanja je bilo ogromno in pedagogi so opozarjali, da je podaljšano bivanje samo še avtobusna čakalnica in drugega ni nič. Novi predlog se naslanja na nekatere odlične izkušnje posameznih šol, ki smo si jih ogledali. Zdaj želimo prve tri šolske ure podaljšanega bivanja osmisliti tako, da se bodo v tem času izvajali neobvezni izbirni predmeti in interesne dejavnosti, da bo čas za kosilo, domače naloge ter raziskovalno-ustvarjalne aktivnosti otroka. Po 150 minutah bosta na voljo še dve uri (120 minut) popoldanskega varstva. Šola ima za otroka od začetka pouka tako zagotovljenih osem zemeljskih ur.«
Da tudi starši delamo osem ur in da mora potem nekdo šele priti po otroka čez pol mesta, ministrstva ne zanima. »Dodatno varstvo pa je tako imenovani nadstandardni program in ga plačujejo starši oziroma ustanovitelj (občina),« še doda Zupančič.
Zdaj bo šele kaos!
Če gre verjeti Zupančiču, torej v državi obstajajo ravnatelji, ki novemu zakonu ploskajo? Očitno smo mi naleteli na same take, ki so zaskrbljeni in v novem konceptu vidijo še več kaosa na šolah. »Če naj bi se po novem v času podaljšanega bivanja otroci udeleževali interesnih dejavnosti, bo prav to vnašalo zmedo in bomo samo še preštevali otroke. Mislim, da bi bilo do otrok pošteno, da bi imeli od konca pouka do 15. ure mir – mir za to, da se sprostijo, saj potrebujejo predah, čas za mirno kosilo, domače naloge in kanček tudi ustvarjajo. Po 15. uri pa naj se začno interesne dejavnosti, v šolo pridejo tudi zunanji izvajalci ... Dokler bodo na ministrstvu vztrajali, da se interesne dejavnosti izvajajo v okviru po novem imenovanega razširjenega programa, bo slabo za otroke,« je prepričana Smrekarjeva.
Tudi učiteljice v podaljšanem bivanju iz šole v okolici Ljubljane nihče ne bo prepričal, da se bo stanje z novim zakonom izboljšalo. »Boji na tem področju potekajo že več let in vsako leto se na ministrstvu borimo za ure. Podaljšano bivanje krčijo iz leta v leto. Zdaj pa kar reorganizacija podaljšanega bivanja – nič informacij nimamo. V podaljšano bivanje vstopajo interesne dejavnosti, ne bo več pedagoškega dela, zaradi varčevanja se združujejo tudi otroci različnih starosti – ni več stalnosti, ukinja se odnos, otrok pa potrebuje učitelja, stalnost. Ukinja se učitelj, saj ta postaja vse drugo: organizator, motivator … Vprašala bi se, zakaj so otroci vedno bolj agresivni. Ni čudno, ko pa jim jemljemo otroštvo! Jemljemo jim domišljijo, čustveno hrano, prepotrebno igro. Peta ura pouka ni za pet in pol ter šest let stare prvošolce! Otroci so se jokali, ker niso hoteli na angleščino. In da, če napišete, da ministrstvu ni mar za otroke, se ne boste čisto nič zmotili. V Sloveniji uničujemo javno šolstvo!«
