Nerad se izpostavlja in ne daje intervjujev, po prepričevanju pa je le privolil v pogovor z nami. To je tisti možakar, ki pravi, da bi morali s svojim partnerjem nujno sestaviti čustveno pogodbo, da se bomo počutili varneje. A nikar ne mislite, da vam bo Anton obljubljal čudeže! Če želite premik v svojem življenju, se boste morali zanj potruditi sami.
Predstaviva vas našim bralcem: ste priznani mentalni trener, psihoterapevt, vodja Slovenskega coaching združenja ter inštituta I AM. Ste tudi specialist NLP, EMDR, PEAT, EFT in drugih orodij za samopomoč in napredovanje.
S temi statusi in priznanji imam vedno težave. Živimo v času pridevnikov, ki jih znanost in biologija ne poznata. Imam odpor do njih, zato se izogibam pojavljanju v javnosti, ker se potem zraven vedno pojavijo pretirane besede. Vse je oh in sploh in super revolucionarno.
Potem pa nam raje povejte, zakaj ste se sploh začeli ukvarjati z vsemi temi oznakami!
Če želimo odpravljati resne težave, se jih moramo resno tudi lotiti. »Bolje se je motiti skupaj z ljudmi kot imeti prav proti njim. Če želi v novodobni psihologiji nekdo napisati uspešnico, potem mora obljubiti rezultate mimo biologije. Sodobna psihologija je v veliki meri zgrajena na novih teorijah, pri katerih želijo pri ljudeh vzbuditi upanje, da so stvari lažje dosegljive, kot dejansko so. Upanje je psihoanalgetik, zato je postalo del marketinga, ko se ponuja tisto, kar je manifestno, zamolči pa se biološka resnica. Dokler ima ta industrija droben tisk, da je treba narediti še kaj drugega kot upoštevati nekaj preprostih nasvetov, potem je to v redu, saj temu načeloma sledijo svobodni in inteligentni ljudje, ki se imajo pravico prosto odločati. Tisti, ki želimo delovati na resnejšem polju, pa biologije ne moremo preskočiti. Ker ne posplošujem, sem za nedeljski dogodek morda celo slaba novica. Nisem prepričan, ali udeleženci sploh želijo slišati, kar jim bom povedal. Vse pač ni tako preprosto, kot je to prepogosto prikazano v javnosti. Če želimo odpravljati resne težave, se jih moramo resno tudi lotiti in biti pripravljeni plačati ceno resnice.
Težko je reči. Običajno to ni stvar velike odločitve. Odraščal sem v športu in pozneje zelo intenzivno v borilnih veščinah, kjer je najpomembnejši del psihologija. Dojo, prostor, v katerem se trenirajo borilne veščine, je bil nekoč prostor za vadbo zena. Borilne veščine so tako samo eno izmed sredstev za vadbo zena, torej za duševni in mentalni trening. Psihologija je bila močno vpeta v moje vsakodnevno življenje. Literature s tega področja ni bilo veliko in sem raziskoval. Delno je name vplivala izobrazba, sem profesor športne vzgoje in diplomirani trener, zraven pa sem študiral še psihoterapijo in uporabno psihologijo. Moj konjiček, ki je name najbolj vplival in mi je veliko pomagal pri razumevanju človeka in njegovega ustroja, pa je branje klasične literature. Najboljša je klasična filozofija, od daoizma, zenovskih avtorjev na vzhodu do naših klasikov, Platona, Nietzscheja in drugih, ki so postavili temelje filozofije. V njej sem našel veliko boljše odgovore kot v novodobni newageovski literaturi. Z njeno pomočjo sem lahko človeka razumel v celoti.
Na svoji poklicni poti ste med drugim vodili specialne enote in krizno pogajalsko skupino. Katera izkušnja je najdragocenejša za vas?
Ker svojega življenjepisa nikoli nisem nikjer objavljal, prihajajo podatki o meni po različnih kanalih, a niso čisto točni. Bil sem vodja enote za usposabljanje in glavni inštruktor v specialni enoti ter krizni pogajalec za upravo kriminalistične policije, kar je čisto druga služba. 95 odstotkov časa v specialnih enotah je namenjenih treningu oziroma pripravam, od klasične psihofizične do mentalne priprave, praktičnih postopkov, borilnih veščin, streljanja, taktike in vsega, kar je povezano z delom specialne enote. Pri kriznih pogajalskih skupinah pa so bile bolj kot kaj drugega zanimive izkušnje v vlogi kriznega pogajalca. Medtem ko smo se v specialni enoti lahko dobro pripravljali na naloge, se je bilo treba v kriznih pogajalskih skupinah odzvati v trenutku. Hic Rhodus, hic salta! (latinski rek, op. a.) Pokaži, kaj znaš, tukaj in zdaj. Se pravi, če ima nekdo pri sebi 15 kilogramov eksploziva in detonator ali pa če želi skozi okno v četrtem nadstropju vreči otroka, se zelo težko sklicujete na nekega arbitra ali teorijo. Tam ste s celim umom in telesom vrženi v položaj, ki ga morate rešiti, pri tem pa ne veste, s kom imate opravka. Lahko je duševni bolnik, lahko je zdravnik. Pri tem vas nihče ne bo spraševal o vaši diplomi in drugem, problem je preprosto treba odpraviti na najboljši mogoči način. Ta izkušnja mi je najdragocenejša, ker se v takšnih položajih rezultata ne da ponarediti in se nanje tudi ne moreš pripraviti vnaprej. Situacija iz tebe nekaj potegne, ti pa poskušaš dati svoj maksimum.
Poučujete tudi o delovanju možganov. Kaj, na primer?
V zvezi z možgani me najbolj zanimajo strategije razvoja mentalnih sposobnosti. V zadnjem obdobju je veliko odličnih raziskav in je to malo lažje.
Kako denimo stanje žalosti spremenimo v stanje sreče?
To vprašanje je podobno tistemu, kako shujšamo. Tisoč načinov je mogočih, kaj je bolje za vas, pa vam ne znam odgovoriti – odvisno od tega, kaj vam najbolj ustreza. Pomembno pa se mi zdi, da žalosti ni treba spremeniti v srečo, saj sta obe čustvi koristni. Vprašanje, ki bi si ga morali postaviti, je, zakaj smo žalostni. Žalost nam daje samo povratno informacijo o odnosu med našim notranjim in zunanjim okoljem, ki ni v ravnotežju. Tudi pri sreči imam veliko zadržkov, ker je sreča epifenomen. Sodobni svet igra nanjo, vendar ko je slednja rezultat učinkovitega odpravljanja težav v našem okolju. Tisti trenutek, ko gremo po poti sreče, imamo manjše možnosti, da jo bomo dejansko dosegli. Se pa srečni ljudje tudi težje osredotočajo, saj so bolj vrvežavi, medtem ko se žalostni ljudje predolgo osredotočajo na neko stvar. Če na primer pišete disertacijo, je zelo dobro, da niste preveč srečni, saj boste v tem primeru premalo zbrani. Pri razlaganju čustev sem zelo previden in nerad dajem posplošene izjave in predloge za morebitne rešitve nekega položaja.
Vendarle pa obstaja ena, v kateri vsem svetujete enako. Je res, da bi morali vsi v ljubezenskem razmerju s svojim partnerjem skleniti tako imenovano čustveno pogodbo?
Tako je. Prehajamo iz obdobja bolj stabilne kulture v relativno hitro spreminjajoči se svet. Osnovno izhodišče v družbi je ravnotežje, ki ga ustvarjajo družbene vrednote. Mi pa moramo znotraj teh družbenih vrednot doseči ravnotežje lastnega odnosa. V hitro spreminjajočem se svetu se pravila precej hitro spreminjajo, zato v odnosu nujno potrebujemo dogovor med partnerjema, ki ni prenesen samo iz predvidevanja. Če imamo stabilno okolje, lahko predvidevamo, kako se bodo ljudje obnašali, in določimo stopnjo zaupanja. Čustveno pogodbo s partnerjem pripravimo enako kot katero koli drugo pogodbo, z vsemi členi. V njej se s partnerjem konkretno dogovorimo, kaj je za nas pomembno. Tako se izognemo predvidevanjem in poznejšemu razočaranju. Biološko gledano človek potrebuje minimalno stabilno okolje, v katerem lahko obstaja. Če ga imamo, smo zdravi, če se preveč poruši, pa zbolimo. Takšno okolje potrebujemo tudi v odnosu in vzpostavimo ga lahko s čustveno pogodbo.
Kaj bi se morali v pogodbi dogovoriti s partnerjem?
Če je neka stvar zame nesprejemljiva, za vas pa povsem normalna, potem se dogovoriva, da se boste vi tega izogibali, jaz pa se bom izogibal drugim obnašanjem, ki bi vas preveč motila. Vključimo dve ali tri stvari, ki nas običajno najbolj motijo oziroma so za nas najpomembnejše. Dobro je, da ne gremo preveč v podrobnosti, se pa dogovorimo za prehodne in kazenske določbe, če je treba.
Kako se prebiti čez svoje omejitve?
Ljudje morajo tisti hip, ko se odločajo za resne preboje v življenju, nujno vedeti, da je lahko cena za to zelo visoka. Ta mora biti sprejemljiva zanje. V iskanju motivacije za preboj v prihodnosti strukturiramo cilje, vizualiziramo, hodimo na motivacijske seminarje ... kar pa mora temu slediti, je naša fiziologija. Telo mora biti v takšnem stanju, da bo sposobno ta preboj tudi narediti. Če spustite dvigovalca uteži na maraton, veste, kaj bo sledilo: utrudil se bo in verjetno bo že na petem ali sedmem kilometru potreboval adrenalinsko injekcijo v srce, ker bo kolapsiral. To pa zato, ker ima sicer čisto drugačen stil življenja, stvari rešuje na drugi energetski ravni kot tisto, kar si je naložil. Trdim, da motivacija ni pred mano, temveč je za mano. Motivacija je povprečje načina življenja zadnjih dveh let.
Če nimamo fizioloških osnov, bomo težko dosegli preboj, zato slednjih nikoli ne delamo hitro. Preboj je stvar fiziološkega procesa. Verjetno poznate novodobno pravilo, da je treba neko stvar ponavljati od tri do štiri tedne, da nam pride v navado in spremenimo neko vedenje. A doseženo v tem času se lahko hitro vrne v izhodiščno stanje. Telo se namreč z biološkega vidika v tem času še ne odzove zadostno, vsaj ne v tolikšni meri, kot bi si želeli. Da dosežemo resno biološko spremembo, moramo neko stvar ponavljati od šest mesecev do dve leti, da stabiliziramo homeostatične procese na drugi ravni. Zelo pomembno se mi zdi, da ta biološki vidik vnašamo v delo z ljudmi. Stvari se ne bodo spremenile samo zato, ker smo se mi tako odločili. Temu morajo slediti tudi telo in procesi, ki se v njem dogajajo. Kako naredim preboj v življenju, da pridem v reprezentanco A v smučanju? Najprej moram priti v reprezentanco B.
