Na družbenih omrežjih je ponedeljek namreč še vedno v popolnem šoku in hudem stresu delil svoje videnje grozljive prometne nesreče, na kraj katere je na poti proti Celju prispel med prvimi, skupaj s punco ter njeno sestro in fantom.
Pravi, da se je za opis svoje izkušnje in izpostavljanje odločil, ker je videl reakcije nekaterih udeležencev in potrebo po večjem znanju prve pomoči. »Ko sem zagledal prevrnjeni avtomobil, sem lahkomiselno menil, da je že vsega konec in da morajo le pospraviti cesto, a sem se motil. Zaslišal sem klic na pomoč in takoj zatem, da otrok umira,« je na facebooku zapisal Rok, ki je nato zagledal onemoglega dojenčka, ki je visel iz otroškega sedeža, podpirala ga je roka enega izmed poškodovanih. »Uspelo nam ga je odpeti in skupaj s punco sva ga povlekla skozi razbito okno. Nekako sem predvideval, da sem svoje delo opravil in ga bodo zdaj rešili, ampak rešilcev ni bilo od nikoder. Otrok je imel poškodovano glavo. Punca ga je držala in s sestro sta mu dajali umetno dihanje kljub temu, da otrok ni kazal nikakršnega znaka življenja.«
Rezultati raziskav kažejo, da je problem nudenja prve pomoči povezan predvsem s pomanjkanjem znanja o pravilni prvi pomoči. Na mobilne naprave si zato velja naložiti aplikacijo Prva pomoč, ki vam bo v pomoč pri poglabljanju znanja.
Občutek nemoči in brezbrižnost drugih
»Oh, kako sem si želel, da bi bolj obvladal prvo pomoč, da bi vedel, kaj narediti. Čutil sem, da lahko storim več, če pomagam še trem osebam, ki so bile ujete v avtu, zato sem se raje posvetil njim.« Še posebej hudo mu je bilo, ko je 20-letna mama spraševala, kakšno je stanje njenega dojenčka, na kar seveda ni želel neposredno odgovoriti. »Vse se je dogajalo tako hitro, skupaj s še nekaj ljudmi smo klicali rešilce, reševali otroka, pomagali ponesrečenim, ki so bili ujeti v avtu, in upali na dodatno pomoč,« ki pa je ni bilo od ljudi, od katerih so to najbolj pričakovali. »Obrnjen v nasprotno smer, kot smo prišli, je stal avtobus. Opazil sem, da je voznik končno izstopil. Kakšno olajšanje, on bo gotovo vedel, kaj storiti, konec koncev je poklicni voznik in na cesti preživi veliko časa. Začel je umikati razbitine s cestišča, kar mi ni bilo čisto jasno, saj sredi ceste oživljajo dojenčka, najbrž je želel narediti prosto pot za rešilca. Ko je odvrgel še zadnji kos, se je vrnil v avtobus in brezbrižno odpeljal mimo nas ter za las zgrešil nogo moje punce, ki je s sestro še vedno oživljala otroka,« neverjetno brezbrižnost voznika opiše Rok. Želeli so ustaviti tudi voznika v passatu, da bi jim pomagal oživljati: »Ko smo mu dejali, naj nam pomaga oživljati dojenčka, nam je pokazal sredinca, se namrščil in arogantno odpeljal.« Kot pravi Rok, je žalostno, da so ljudje tako brezbrižni, ko ne gre za njih same: »Za nekatere je pomembnejše, da se odpeljejo in ne čakajo v koloni, kot da bi pomagali ponesrečenim.«
Ne smemo se bati odgovornosti
Preberite tudi Temeljna pravila ob prometni nesreči.
»Ob tem ne morem nehati misliti, da bi morali vsi bolj poznati prvo pomoč, sploh pa imeti več občutka za solidarnost, več empatije ter volje pomagati drug drugemu,« poudarja Rok in pri tem opozarja na to, da se udeleženci oziroma priče nesreč ne smejo bati pomagati. »Že tudi pogovor je lahko dovolj, da ohranjaš ljudi pri življenju. Ljudje se ne smejo bati odgovornosti. Videl sem, kako hitro se lahko zgodi, da boš tudi sam potreboval pomoč,« je zaključil. Ob tem poziva vse, naj obnovijo svoje znanje iz prve pomoči, tiste, ki jim je obnavljanje znanja preveč, pa poziva vsaj k strpnosti na kraju nesreče.
