Obiskali smo jo v psihiatrični bolnišnici na njen zadnji dan bivanja tam. Klavdija je o doživljanju depresije pred dvema letoma napisala knjigo Pssst, a si nova, zdaj je pred izidom drugi del, Milijon korakov. Piše pa še eno knjigo, naslovila jo je Iskalka ljubezni. Njena sestra Maja je nekoč prav tako bila težko bitko: pred enajstimi leti je v šestem mesecu nosečnosti rodila enojajčna dvojčka. Danes sta zdrava navihana fanta. In prav zato, ker se je vse razpletlo, kakor se je – pa bi se lahko hudo drugače, gresta Maja in Klavdija na dolgo pešpot. Potem ko sta lani že prehodili slavni Camino, ju aprila čaka Ciglerjeva pot E6. Hodili bosta za otroke, ki niso imeli take sreče kot Majina dvojčka. Tako želita pripomoči k ozaveščanju, kako so med nami otroci, ki so popolnoma odvisni od pomoči staršev, tudi od njihovih finančnih zmogljivosti. Te pa pogosto niso take, da bi lahko otrokom pomagali do lepšega življenja.
Klavdija
Spomladi bo vse lepše, posebno zdaj, ko si je Klavdija na levo roko dala vtetovirati krilo čarobne ptice. Pravi, da ga pogleda vsakič, ko pomisli na vodo. »Voda me vabi.« V prispodobi to pomeni smrt. Vendar si je pod krilom dala napisati angleško besedo continue – nadaljuj. In videti je optimistično. Medtem ko so v baraki na čudovitem vrtu psihiatrične bolnišnice, v kateri strežejo tudi prekmursko gibanico in dobro belo kavo, mimo nas hodili ljudje vsak v svojem svetu, smo me tri odkrivale, za kaj je vredno živeti. Klavdija in Maja sta prepričani, da za druge, čeprav je Klavdijo prav to, da ne zna postaviti mej, da se vedno znova zlije z okolico in lažje kot zase skrbi za druge, pahnilo čez rob. A si ostaja zvesta, pravi, taka pač je. Ve, da se mora okrepiti, pa tudi da je depresija potuhnjena reč, na katero je treba računati, da lahko preseneti. Zato si ne zatiska oči. Naj raje Maja pove svojo zgodbo! Ona pa bi lahko napisala roman. Klavdija, ki svojo stisko največkrat odpravlja prav s hojo, pravi, da je ta zanjo najboljše terapevtsko sredstvo. Pa svinčnik. Občutljivo in rahločutno, kakršna je, jo motijo krivice sveta. Izčrpajo jo, prav tako odnosi, ki jih prepoznava kot nepristne. In potem jo popadejo jok, žalost, nespečnost. Vsega, kar se nabere, ne more sproti predelati, in potem jo odnese iz resničnega v svet, v katerem potrebuje zdravniško pomoč. Zadovoljna je z osebjem, ki jo je spet lepo spravilo na noge, pravi, in kar jezna je na vse tiste, ki udrihajo po zdravnikih po dolgem in počez. Njej so znova pomagali, da je premagala najhujše in se vrača v življenje. Sestri Maji pa bo stala ob strani pri njenem ozaveščanju, da so med nami otroci, ki nas potrebujejo, ker njihovi starši ne zmorejo vsega bremena, država pa ne pomaga dovolj.
Majina zgodba
V petem mesecu nosečnosti ji je primarij Cerar odsvetoval, da donosi. Na ljubljanskih Žalah je že kupila dve krstici za svoja otroka, ki ju bo čez tri dni spravila iz telesa in pokopala. »Dala sem jima imena, svojima otrokoma. Zato sem želela, da sta pokopana, čeprav to tedaj ni bila praksa.« Ko je šla še na zadnji ultrazvok pred prekinitvijo nosečnosti, se je zgodil čudež, nekaj, česar se ne da pojasniti. Maja se spomni, da ji je primarij eno uro brez besed pregledoval trebuh in potem končno povedal: »Tema otrokoma je namenjeno živeti. Lahko greste domov in donosite.« Maja je izvedela, da se je žila, ki je ovirala preživetje dvojčkov in zdrav razvoj, sama od sebe zamašila in omogočila, da sta se od tedaj naprej normalno razvijala. In tako je odšla domov. Po mesecu dni je rodila dvojčka. Veliko prekmalu, a bila sta živa. Čakalo jo je veliko garanja ob vseh mogočih zapletih, a ji je uspelo. Fanta sta danes živahna enajstletnika in sta z veliko pomoči nadomestila svoj primanjkljaj. Mamica pa si je takoj, ko si je opomogla, obljubila, da bo svoje življenje posvetila otrokom in staršem, ki nimajo take sreče, kakršne je bila deležna sama. »Ko sem se postavila na noge, sem šla v Park zvončkov (pokopališče za mrtvorojene otroke, op. a.) in rekla: kar sem naredila za svoja otroka, bom tudi za tiste, ki nimajo te moči.« Dolgo je razvijala zamisle o Društvu za pomoč otrokom s posebnimi potrebami in ga na koncu ustanovila. Združenje Za-upam. Združenje proti izključenosti otrok s posebnimi potrebami in socialno ogroženih otrok. Nedavno je pri Telekomu dobila brezplačno številko 1919, kar je še en čudež, pravi, saj ji je uslužbenka rekla, da to številko lahko dobijo samo medijsko dobro podprti projekti. Priznava, da jo je bilo kar malo strah, ali bo za otroke sploh zbrala kakšen evro brez dodatne medijske pomoči.
Za otroke na pot
18. aprila se sestri Dajč odpravljata na 350 kilometrov dolgo pešpot od prehoda Radlje pa do Strunjana. Rešitev zase sta našli tudi v tem, da iščeta rešitve za druge. Hodili bosta za vse otroke, ki potrebujejo pomoč, in za njihove starše, ki jim je izmozgani ne zmorejo dati; hodili bosta z vero, da je mogoče nemogoče. Ko je Klavdija lani na Caminu vsa ožuljena obupovala, je nepričakovano srečala nekoga, ki ji je v trenutkih nemoči vlil zaupanje, potegnil iz torbe prvo pomoč, ji povil noge in ji brez besed govoril, naj nikoli ne obupa. Naj pot nadaljuje, saj se vedno najdejo dobri ljudje. To sporočilo bosta sestri zdaj trosili naprej. Maja pa, potem ko je bilo njenima dvojčkoma namenjeno preživeti, sploh verjame, da je njeno poslanstvo, da se oddolži vesolju ... Težko je bilo izbrati, ampak štiri otroke sta vendarle izbrali: hodili bosta za Primoža, 17-letnega tetraplegika po hudi nesreči, pa za Žigo, ki ima pri 17 letih hudo obliko cerebralne paralize. Pa za petletno Loti s cerebralno paralizo in za Aleksa, ki je prebolel encefalitis. Petega, zadnjega otroka še izbirata. Pravita, da je to res najtežje, saj je toliko otrok, ki potrebujejo našo pomoč.
