Počivalšek sicer ni bil prvi Cerarjev izbor za ministra. Na mestu ministra za gospodarski razvoj in tehnologijo je zamenjal Jožefa Petroviča, ki je moral po aferi oditi.
Pred ministrovanjem je bil Počivalšek uspešen poslovnež. Petnajst let je vodil Terme Olimia, bil je tudi predsednik turistično-gostinske zbornice. Gospodarska zbornica mu je leta 2010 podelila nagrado za menedžerja leta za izjemne gospodarske in podjetniške dosežke. Predstavniki gospodarstva pa so podprli njegov prihod na mesto ministra.
Čim prej želi mino
Že mesec dni po svoji izvolitvi je januarja 2015 odpovedal srečanje z menedžerji, bančniki in diplomati na okrogli mizi, ker ni bil zagotovljen prevod. Minister namreč ne zna angleško. Februarja istega leta je presenetil še z nenavadno izjavo o svojem ministrovanju: »Nekaj časa si tudi sam nisem znal odgovoriti, zakaj sem privolil v kandidaturo. Moja prednost je v tem, da želim delati v dobrobit slovenskega gospodarstva, najbolj vesel pa bom, če mi čim prej nastavijo mino in me spravijo s tega mesta.« Tako netaktnih besed od nekoga na enem izmed najpomembnejših položajev v vladi gotovo ne bi pričakovali. Te besede so že nakazovale, da minister ni povsem dorasel svojemu položaju.
Liberaliziral prodajo goriv
Ne preseneča, da je minister, ki ima podporo v gospodarstvu, zagovarjal liberalizacijo cen pogonskih goriv. Na tem primeru se dobro kaže njegova kolizija interesov. Prodajalnam goriva je s to potezo po študijah njegovega ministrstva omogočil kar do 60 milijonov evrov višje zaslužke, ki bodo šli na račun izpada dohodkov iz proračuna. Minister je tako, namesto da bi skrbel za interese volivcev, skrbel za interes kapitala. Izpad dohodkov iz proračuna namreč pomeni tudi manj denarja za šolstvo, zdravstvo in pokojnine.
Zagovarja fleksibilizacijo
Da je povsem na strani kapitala, in ne delavcev, za katere bi morali izvoljeni predstavniki ljudstva skrbeti, je pokazal tudi z izjavo o fleksibilizaciji dela: »Fleksibilizacija pomeni več pogodb za nedoločen čas in manj brezposelnih, nasprotna stran seveda trdi prav drugače.« Čeprav smo med mladimi po deležu nestanovitnih, prekarnih služb, ki vodijo v slabše plačana in socialno manj varna delovna mesta, med vodilnimi v EU, minister v tem vidi dobro stvar, ker stvari vidi zgolj skozi prizmo podjetij. Tega, da si mladi zaradi tega ne morejo ustvariti družine, kupiti stanovanja in da premnogi živijo pod nenehnim stresom, da bodo odpuščeni, ozkogledi minister seveda ni zmožen uvideti. Celo več, ker brezposelni niso pripravljeni prevzeti dela v izjemno težkih razmerah in na slabo plačanih delovnih mestih, na primer v Revozu, meni, da bi bilo treba znižati socialno varnost in jih tako prisiliti, da bodo sprejeli ponujeno delo.
Brez razvojnih strategij
Namesto strategije razvoja Slovenije, ki bi temeljila na razvojnem preboju in dobro plačanih delovnih mestih, Počivalšek raje zagovarja ljudem škodljive politike velikega izkoriščanja delavcev z nizkimi plačami. Minister sledi prevladujočim idejam, da bo prosta trgovina omogočila prednosti tudi naši državi. Zato ne preseneča, da je zagovornik in podpisnik Cete, sporazuma, ki bo še dodatno zakoličil izkoriščanje delavcev na račun dobičkov korporacij.
Naša vlada in minister namesto tega raje prodajata slovenska podjetja tujim finančnim skladom sumljivega izvora. Resnici na ljubo je takšen model razvoja prisoten že zelo dolgo. Odsotnost razvojnih industrijskih politik je tako pripeljala tudi do klavrne situacije v Cimosu. Neuspešna pogajanja o njegovi prodaji so samo še en primer več, kjer se minister Počivalšek ni izkazal. Toda problematično je bilo že to, da so najboljšo rešitev toliko časa videli zgolj v prodaji kupcu, Počivalšek pa šele danes dvomi »o njegovi verodostojnosti«.
