Grega sicer obožuje svoj poklic in zna zelo dobro z otroki, vendar zaradi mačehovskega odnosa države, ki pomočnikom vzgojiteljev namenja skrajno mizerno plačo, razmišlja, kako dolgo bo sploh še lahko delal v tem lepem, a sploh ne preprostem poklicu, ki ni za vsakogar. Kdo bo čuval otroke, naš največji zaklad, ko bodo sposobni pomočniki vzgojiteljev obupali in šli raje počet kaj drugega ali drugam?
Grega o današnjih otrocih: »Mnogo otrok danes v vrtec prihaja z velikimi vedenjskimi težavami, a se nikakor ne strinjam s tem, da so otroci danes drugačni. Otroci niso prav nič drugačni, povsem drugačna je vzgoja. Permisivnosti staršev nikakor ne odobravam, kakor tudi ne vzgoje pred 50 leti. Ravnotežje je vedno najboljše.«
»Otroke danes preveč bombardiramo s snovnim znanjem in raznimi dejavnostmi, manjka pa jim širine. Ko smo mi odraščali, smo imeli veliko več svobode. Danes znajo otroci uporabljati sedem različnih računalnikov in tablic, bolje kot jaz, ne znajo pa si zavezati čevljev. Primanjkuje jim tudi gibanja. Postaviš vrvico pol metra visoko in se vsak drugi spotakne ter prileti na nos. Na vasi se mi zdijo razmere še vseeno nekoliko boljše, a se že tu kažejo zametki sodobne zgrešene miselnosti.«
Gregi je leta 2008 uspelo priti do sanjskega poklica, ki ga čuti kot poslanstvo, a je kmalu spoznal, da vse v njem vendarle ni tako sanjsko. Čeprav delo z otroki obožuje, je na drugi strani plača prav grenko mizerna. Ko je jeseni po televiziji slišal ministrico, ki je govorila o dveh plačnih razredih, ki naj bi se pri plači poznala za 120 evrov, ga je to tako ujezilo, da je fotografiral svoje plačne liste za štiri mesece zapovrstjo, in z zapisom, ki se začne z »metanje peska v oči«, vse objavil na družbenem omrežju. Iz fotografij je razvidno, da je bil Grega decembra leta 2015 uvrščen v 19. plačilni razred ter je za svoje delo pomočnika vzgojitelja dobival 694,72 evra, marca 2016, ko je bil že tretji mesec v 20. plačilnem razredu, pa je dobil 698,27 evra plače. V oba zneska je že všteto plačilo malice in potnih stroškov. Napredovanje za en plačilni razred mu torej ni prineslo niti pet evrov dodatnega zaslužka, kje je šele tistih 120 evrov, ki jih je omenjala ministrica! Dejstvo, da pomočniki vzgojiteljev nimajo niti najmanjše možnosti za višje in primernejše plače, marsikoga v tem poklicu spravlja v obup. Grega se že zdaj zaveda, da plače svojih starejših kolegic in kolegov ne bo nikoli dosegel, saj je zamudil že tri napredovanja, ki so bila zaradi krize zamrznjena. V popolnoma brezmotivacijskem sistemu tako številni vztrajajo samo še zaradi otrok, s katerimi radi delajo.
Majhna plača, velika odgovornost
»Tega poklica preprosto ne moreš opravljati, če nisi empatičen, energičen, s smislom za zabavno motiviranje otrok, predvsem pa z zmožnostjo prepoznavanja, kdaj otrok potrebuje nežen objem in kdaj mejo. Biti moraš psiholog, glasbenik, igralec, likovnik, športnik, pa tudi čistilka, bolničar in diplomat obenem. Vse našteto spada pod en velik klobuk, ki mu lahko rečemo odgovornost za živo bitje. Živo, prisrčno, iskreno in ranljivo bitje, ne pa predmet. In to bitje je, razumljivo, staršem največ vredno, zato je včasih težko uskladiti poglede na dolžnosti in pravice staršev in otrok. A to ni nič nenavadnega, saj smo ljudje različni. Pomembno je, da na koncu najdemo skupen jezik,« o svojem delu pove sogovornik. Njegov dan se začne pred šesto uro zjutraj, ko za otroke pripravi čaj (kadar ne dela v centralnem vrtcu, kjer imajo kuharico), jim ob prihodu izreče dobrodošlico, nato pa skrbi za njihovo higieno, varnost, dobro počutje in tudi samostojnost. »Zaposleni v vrtcu smo primorani otroke naučiti samostojnosti, saj bi nas sicer moralo biti v eni skupini deset pomočnikov vzgojiteljev, da bi lahko vse izpeljali.«
Po malici pomočnik vzgojitelja vse pospravi in pripravi za kosilo, nato pa se pridruži vzgojitelju pri vodenih dejavnostih. »So pa naloge pomočnika vzgojitelja odvisne tudi od tega, s kom delaš. V našem vrtcu se veliko menjamo, ker smo eden največjih vrtcev v državi, imamo kar 56 oddelkov. Pomočniki delovni dan začnemo prej, je pa res, da se z odhodom domov naš delovnik konča, medtem ko vzgojitelji delo pogosto nesejo tudi domov. Kakor koli obrnemo; pomočniki in vzgojitelji ne moremo drug brez drugega, saj smo v tem primeru kot kavni avtomat brez kave,« pove slikovito.
Ni tako preprosto, kot se zdi
Vse zna
Grega si s svojo plačo ne more privoščiti delavcev, zato v popoldanskem času dela in ustvarja sam. Tako ima dokončano stanovanje, naredil je dva objekta za konje, poleg tega pomaga tudi drugim. Ker so v enem izmed vrtcev imeli težave z vlago, je tam postavil ladijski pod, tuji pa mu niso niti bager, gozdarstvo, kmetijstvo in zidarstvo. Je predsednik turističnega društva, član upravnega odbora za razvoj vipavske doline (LAS), skupino ljudi uči osebne rasti in pravilne komunikacije, ukvarja se s kriptotehnologijo in še s čim. Njegov dan je zapolnjen od jutra do večera, partnerica je dobila službo šele pred kratkim, mama pa jo je že pred desetimi leti izgubila, zato sta pri hiši denar domov dolga leta nosila samo on in oče. No, in babica, ki pa se z 220 evri pokojnine tudi ne more ravno hvaliti. Ob vsem tem ohranja presenetljivo optimističen pogled na svet in k temu poziva tudi vse druge. »Vse se da, če se hoče!«
Kljub vsem nalogam Grega pravi, da je poklic pomočnika vzgojitelja zelo lep. Tudi ga ne moti, da imajo vzgojiteljice za približno 300 evrov višje plače, saj so končale višjo šolo, medtem ko imajo pomočniki samo srednješolsko izobrazbo. Ga pa moti, da je njegovo delo tako malo cenjeno, da se je s svojo plačo komaj zmožen prebiti skozi mesec. S partnerico si nadvse želita otroka, a kako naj se odgovorno odločita zanj v takšnih razmerah? Razlog za tako nizko plačo med drugim vidi v tem, da je trg nasičen z izobraženimi pomočniki vzgojitelja, ki iščejo službo.
Če torej ti nočeš delati za ta denar, bo pa nekdo drug! »Veste, moj poklic je tudi psihično zelo naporen. Ni vse tako preprosto, kot se morda zdi, ko nas srečate na sprehodih ali pa na igralih ... Že res, da se lahko vsak izobrazi za pomočnika vzgojitelja, vendar vsakdo ni primeren za opravljanje tega poklica. Obvezno moraš znati tudi dobro komunicirati tako s starši kot z otroki, in sam sem si plačal že nekaj seminarjev. Staršem je pač treba znati primerno dopovedati, da včasih počnejo neumnosti. A jih razumem, ker mislijo, da je to pač najbolje za njihove otroke. Meni je lažje kot njim, saj sem v vseh teh letih spremljal več kot 400 otrok, ki se med sabo zelo razlikujejo. Ko spremljaš toliko značajev, hitro prepoznaš, ali je otrok v stiski ali zgolj izkorišča položaj. S starši otrok, ki jih varujem, imam iskren in dober odnos, poznam pa primere, ko so starši zaradi ugriza pri triletniku prišli vzgojiteljici na vrata z odvetnikom. Tudi takšne stvari se dogajajo, in to sploh ne redko. Ob tem se resnično vprašaš, ali je vredno za 700 evrov s potnimi stroški in malico vred sprejemati tolikšno odgovornost. Ampak, dragi ljudje ... ne razumite narobe, če želimo otroku dobro, mora kdaj priti domov tudi s kakšno buško ali prasko! S tem se veliko več nauči, kot izgubi. Buška ali praska bo čez nekaj dni izginila, izkušnja pa bo ostala.«
Štruca stane za vse en evro
Preden je postal pomočnik vzgojitelja, je opravljal terensko delo v gospodarstvu in ve, kako zebe pozimi in je vroče poleti, kako se bojuješ za prosto soboto, kako ni urnika, koliko časa porabiš, da sploh prideš na delo. Ali pa ko ne veš, kdaj točno bo plača. »Vendar štruca stane za vse en evro in sam z neto plačo, potnimi stroški in malico dobim malo manj kot 700 štruc na mesec, zato resno razmišljam o vrnitvi v gospodarstvo.« Njegovi prijatelji, ki delajo v njem, imajo vsi višje plače od njega, čeprav so se številna podjetja v prejšnjih letih znašla v krizi in izgubljala delo. »Jaz pa sem po drugi strani vse pošteno oddelal pod istimi pogoji in z istimi zahtevami, plača pa je padala in ostala uboga vse do danes.« Grega sicer verjame, da ima vsakdo vajeti v svojih rokah, se pa ob tem sprašuje, kje se to konča. »Vsega, kar sem vam povedal, ne pripovedujem zgolj zaradi sebe. Jaz sem se vedno znašel in se tudi bom, saj sem tudi tehnični tip in bi službo hitro dobil kje drugje. Me pa skrbi, kdo bo čuval otroke, če bo to postal poklic tistih, ki ga opravljajo samo zato, ker službe ne dobijo nikjer drugje, medtem ko bodo tisti s smislom in čutom za vzgojo otrok primorani v to, da si najdejo drugačen poklic, s katerim se bodo lahko spodobno preživljali. Verjemite mi, tisti, ki službe ne dobijo nikjer drugje, tudi za čuvanje otrok niso dobra izbira! A iskreno vam povem, jaz se s takšno plačo ne vidim do pokojnine.«
In zakaj se ob tako katastrofalnih razmerah še ni vrnil v gospodarstvo? »Ker nikjer v nobenem podjetju, na nobenem stroju ali v pisarni ne bom doživel tistega iskrenega pogleda svetlikajočih se očk ali ljubeznivega objema in hvaležnega nasmeha ter občutka, ki ga lahko ustvarijo le naši in vaši otročički.«
Draga država, si res pripravljena dopustiti, da bodo sposobni in nadarjeni pomočniki vzgojiteljev obupali? Kdo bo potem čuval in vzgajal otroke?!
