Občutek imam, kot da je ena glavnih okupacij vseh močno vase zaverovanih osebkov, da na vse mogoče načine trdijo svoj edini prav, ga razlagajo, vrivajo drugim in tako blebetamo v nedogled, ne da bi kdo koga čisto zares slišal. Povod za vse to pa so, prav ekskluzivno, starši najstnikov. V svojih zablodah gredo daleč, precej predaleč.
Torej, če imamo v glavi takšno klasično telenovelo, ko dva zagreta strica drug drugemu razlagata, kdo je v resnici zmagal v drugi svetovni vojni, iz tega ne bo nastala večja škoda, razen da se bosta po nekaj urah kričanja upehala in končala tam, kjer sta začela. Recimo, da za moč svojih argumentov ne bosta uporabila pesti ali ogrodja svojih hojic. Drugače je v družini. Dve odrasli osebi, vsaj na papirju, sta se pred leti zavestno, polzavestno ali zaradi mene nezavestno odločili, da bosta imeli otroka, dva ali tri. Včasih v navalu ljubezni, včasih po skrbnem načrtovanju in da, včasih tudi vsled počenega kondoma. Kakorkoli, dete je prišlo na svet. Raslo je, se razvijalo in glej ga, vraga, sčasoma razvilo svojo miselnost in dobršen del samostojnosti. Baje to za svoje potomce tudi želimo, da se postavijo na svoje noge in tuhtajo s svojo glavo. In ravno s tem nastane problem.
Spoznavam, da mnogi med vami, ki imate mlade, njihovega mišljenja sploh ne poznate, njihovih resničnih vrednot, zanimanj. Če boste otroka dovolj močno pritisnili, ga boste odrinili točno v tista gnezda, kamor ne želite – v svet kriminala.
Mnogo staršev v tem trenutku razvije eno izmed uničevalnih taktik. Prepričani postanejo, po neki zablodi, da imajo v vsem prav. Da točno vedo, kaj je dobro za njihove otroke, da imajo moč preprečevanja vsega, kar jim ne ustreza, in ukazovanja tistega, kar zahtevajo v življenju svojih mladih. Absurdnost takšnega mišljenja res težko povsem popišem, povzroča pa veliko škodo. Spodbuja po eni strani visoko stopnjo upora in po drugi v kali zatira vso samoniklost ter ruši nežno samozavest. Jezen in obupan sem nad zgodbami mladih, ki jim njihovi najbližji rušijo sanje in zmožnost razvoja samo zato, ker so sami tako zagrenjeni ali neizživeti, da tega ne privoščijo niti naslednikom.
Spoznavam, da mnogi med vami, ki imate mlade, njihovega mišljenja sploh ne poznate, njihovih resničnih vrednot, zanimanj … Oddaljili ste jih od sebe s pasivno agresivnostjo, zaničevanjem, ignoranco in vsemi drugi neustreznimi reakcijami. In to samo zato, ker jih ne zmorete sprejeti kot sebi enakovredne partnerje v pogovoru, ker ne prakticirate pravega sobivanja, temveč menite, da vodite manjšo diktaturo, pri kateri vas bodo poslušne sluge upoštevale. Motite se! Edini rezultat, za katerega vam podpišem garancijo, da boste dosegli, je mogoče popolna in dokončna odtujitev vašega otroka. Dokler ga s sponami ekonomske odvisnosti še lahko vežete nase ali celo izsiljujete, nima velike izbire. V trenutku, ko bo lahko razprl še denarna krila, bo odletel. Če ga boste dovolj močno pritisnili, ga boste odrinili točno v tista gnezda, kamor ne želite – v svet kriminala, večjih duševnih težav in propada. Dobro preiščite svojo dušo, če je v resnici to tisto, kar ste ob rojstvu želeli podariti kot popotnico novemu članu našega plemena. In če je odgovor negativen, zamenjajte svoj večni prav za veliko mere tolerance do svojih ljudi, ki šele vstopajo na veliki oder tega življenja.
