Moj sin zaradi zasvojenosti pozabi iti na stranišče
pk
17. 11. 2016, 07.00
Posodobljeno: 16. 9. 2024, 08.38
Deli članek:
Najstnikova mati razkriva srhljiva dejstva o sinu, ki ves čas zapravi za računalnikom.
Profimedia
Njen sin je za računalnikom preživel več kot deset ur na dan.
Karmen s svojim 14-letnikom, ki je nekemični zasvojenec, za štirimi stenami preživlja pravi pekel. »Ob koncu predlanskega šolskega leta sem mu kupila računalnik. Menila sem, da je pravi čas, da ga začne uporabljati. Na začetku ga ni posebno zanimal; včasih je odigral kakšno igrico, napisal seminarsko nalogo in to je bilo to,« pove njegova mati.
Strokovnjaki opozarjajo, da je med varno uporabo in zlorabo tanka meja.
»Takrat sem delala v pekarni; to pomeni, da sem v službo hodila ponoči ali dopoldne, popoldne sem pa spala ter opravljala delo doma in na vrtu. S sinom sem se tako lahko ukvarjala le zvečer, a moje prisotnosti ni želel. Najraje je bil v svoji sobi. Nisem pretirano silila vanj, ker sem vedela, da kot najstnik potrebuje prostor in čas zase,« razlaga sogovornica.
Stalno v sobi
Profimedia
Osnovnošolec je zavračal hrano. Mislil je samo na to, kako bo igral igrice.
Šele ko je zamenjala službo in začela delati po običajnem delovnem času, je ugotovila, kakšen ritem ima njen sin. »Ko je prišel iz šole domov, je vzel krožnik s kosilom in šel v sobo. Do večera ga ni bilo na spregled, nato je prišel še po večerjo, potem pa spet v spalnico. Ves ta čas je igral igrice. To je bilo tudi po deset ur na dan. Gotovo je igral tudi ponoči,« opisuje mama osnovnošolca.
Mnogo stvari je pokušala: časovno omejiti uporabo računalnika, zahtevala je skupna kosila in večerje ter sprehode, a ji ga ni uspelo odvrniti od računalnika. »Ko sem ga prisilila, da je v kuhinji jedel skupaj z mano, je krožnik potisnil proč od sebe in butal z glavo ob mizo,« je povedala.
Lula v hlače
Število nekemičnih zasvojencev med mladimi narašča.
»Prijateljice so me tolažile, češ da ga bo že minilo, da je to pač tako obdobje. Vendar ni bilo tako. Vse se je le stopnjevalo. Kmalu se je začel pretvarjati, da je bolan, in je pogosto izostajal iz šole, samo da bi bil za računalnikom. Nato je v kopalnico začel nositi polulane hlače. Takrat sem se spomnila na članek, v katerem je terapevt, ki dela z zasvojenci, govoril o tem, da ko je z zasvojenci že zelo hudo, včasih tudi na stranišče pozabijo iti – sploh ne vedo, da so se polulali v hlače,« je povedala. Njuna naslednja postaja je bila ambulanta za zdravljenje zasvojenosti, kjer se osnovnošolec še zdravi.
Profimedia
