Cilko Barbič Žagar, ki se je rodila na Dobravi pri Podbočju na Dolenjskem, je življenjska pot z možem Jožetom odpeljala v daljno Avstralijo, v deželo opalov Lightning Rigde, kjer sta si ustvarila dom.
L. M.
Cilka je v Slovenijo prišla s sinom Markom. Oba sinova je naučila slovensko.
Pohvali se lahko s pestrim življenjem v tujini, iz katerega je črpala snov tudi za svoje pisanje, a vsa leta je rada prihajala tudi v Slovenijo - nazadnje letos, ko smo poklepetali z njo in jo je spremljal sin Marko.
»Življenje se mi je lepše izšlo, kot če bi ga sama načrtovala,« pravi Cilka.
Čeprav je Cilka včasih še razmišljala, da se bosta z možem na stara leta vrnila v Slovenijo, danes, pri 77 letih, ko je že nekaj let tudi vdova, meni drugače. »V Avstraliji imam oba sinova in pet vnukov, prijatelje, znance, razne dejavnosti, tam se počutim doma,« je realna Cilka, ki se je leta 1939 rodila v številčni kmečki družini. Po gimnaziji je končala učiteljišče v Celju in nekaj časa poučevala. Ko se je leta 1963 mož Jože odločil za pot v tujino, mu je Cilka s sinom Markom seveda sledila.
L. M.
Cilka Žagar: »Slovenija je pravi dragulj. Nam morajo to res povedati drugi?«
Opal zapečatil usodo
Začeti na tujem, v Avstraliji, ni bilo preprosto, a k sreči sta bila Jože in Cilka pridnih rok - dota od doma! Poprijela sta za marsikatero težko delo, da so se lahko preživljali. Za stalno prebivališče so najprej izbrali avstralsko glavno mesto Canberra, a so bili tu le tri leta.
Odločujoč je bil družinski izlet v Lightning Ridge leta 1968, edini kraj na svetu, ki ima rudnike črnega opala. Tu je mož Jože s prijatelji slučajno našel mavrično obarvan dragulj in »dragulj je zapečatil našo usodo«, pripoveduje Cilka. Družina se je preselila in mož je tu desetletja rudaril. Delo je bilo težko in naporno. Cilka je poleg svojega dela - po treh letih je v Avstraliji opravila izpit iz angleščine in vsa leta poučevala v različnih šolah - tudi brusila, polirala in prodajala opale. Kupci iz vsega sveta namreč prihajajo k njim in v nekaj dneh nakupijo opale za svoje draguljarne.
Poučevala aborigine
Cilka se je vse življenje izobraževala ter poučevala. Vrsto let je delala z aborigini, avstralskimi domorodci. Takrat so bili prvič vključeni v redne šole. Cilka si je zapisovala besede jezika starih aboriginov, na podlagi katerih so pozneje začeli učiti njihov jezik. Napisala je zgodovino kraja z vidika aboriginov, učbenike o njihovem načinu življenja. Zbrala je njihove zgodbe in pesmi, napisala knjigo, ki je postala obvezno čtivo v gimnaziji, ter tudi biografije starejših aboriginov.
Kot pove, so ji bili aborigini naklonjeni, s številnimi ima še danes prijateljske stike. A žal jim država daje potuho s preveč socialnimi podporami in pravega vključevanja v družbo kljub številnim možnostim ni, ugotavlja. Imajo veliko težav z alkoholom, kriminalom …
Napisala je še več zgodb, pretežno o slovenskih priseljencih, in dve pesniški zbirki v angleščini ter dve knjigi o rudarjih črnega opala.
Ponosna na Slovenijo
Cilka je ponosna, da se je Slovenija osamosvojila. V prelomnih časih je skupaj s številnimi Slovenci po svetu naredila vse za podporo in priznanje mladi državici. Spominja se, kako je ponoči telefonirala drugim Slovencem v Avstraliji in jih obveščala o jugoslovanski agresiji, soorganizirala je proteste v Canberri, pisala pisma na veleposlaništvo, zbirala denar …
»Vsi smo pustili vse in delali za Slovenijo. Ko bi le bili še kdaj tako enotni in združeni kot takrat,« pravi in poudari, da je to najlepša dežela na svetu, Slovenci pa najbolj prijazni, pridni in inteligentni ljudje.
L. M.
