Maksimiranje kupnine

Adria Airways Tehnika: »Nismo na tržnici!«

Luka Tetičkovič
22. 8. 2016, 16.30
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 10.00
Deli članek:

Delavska pobuda za odkup Adrie Airways Tehnike konec lanskega leta ni uspela. Uprava SDH, katere predsedovanje je prav takrat prevzel Marko Jazbec, je podjetje prodala poljskemu holdingu, čeprav so delavci imeli predkupno pravico in bili pripravljeni ponuditi najvišjo kupnino.

STA
Delavcem so odrekli predkupno pravico. Ko pa so skušali ponuditi najvišji znesek, je Jazbec začel kričati, da niso na tržnici.

Strategija za upravljanje kapitalskih naložb Slovenskega državnega holdinga (SDH) njegovi upravi zapoveduje, da mora »proučiti interes, možnosti in pogoje za notranje lastništvo zaposlenih, še zlasti z vidika delavskega delničarstva ali delavskega zadružništva«. Kljub tej zapovedi je SDH pod Jazbecem podjetje prodal tujim lastnikom. SDH in Aerodrom Ljubljana »sta vodila konkurenčen in transparenten dvofazni postopek prodaje s ciljem maksimiranja kupnine«, so nam zatrdili v SDH.

Roman Repnik, ki je vodil pobudo za delavski odkup, meni, da so delavce zavajali in da ti nikoli niso imeli niti konkurenčne možnosti odkupiti stoodstotnega deleža podjetja, v katerem so delali vse življenje in ki so ga v kriznem letu 2012 z zniževanjem plač rešili pred propadom. »SDH je s holdingom Linetech že 14. julija 2015 podpisal predkupno pogodbo,« pravi Repnik, »ničesar podobnega niso podpisali z nami.«

Slednje so nam v SDH potrdili: »V kupo-prodajni pogodbi, ki sta jo SDH in Aerodrom Ljubljana podpisala s kupcem, so bile tudi določene nefinančne zaveze, ki pa so skladno s kupo-prodajno pogodbo poslovna skrivnost in jih SDH enostransko ne sme razkrivati.«

Osebni arhiv
Roman Repnik je uradno še vedno predstavnik delavcev v upravnem odboru AAT, a ga ne vabijo na sestanke. Med procesom prodaje je vodil resen poskus delavskega odkupa.

Delavcem preprečili oddajo najvišje ponudbe

Repnik poudarja, da je bilo iz vodenja postopka prodaje jasno, da je bilo podjetje že davno obljubljeno Poljakom. »Bali smo se, da nam bodo višali kupnino, zato na mizo sprva nismo dali vsega denarja, ki smo ga priskrbeli za odkup.«

Prodaja je sicer potekala v dveh fazah. Najvišjo ponudbo je z 1,6 milijona evrov kupnine in 3,4 milijona za poplačilo dolgov AAT ponudil irski Dublin Aerospace. Delavci so ponudili 1,1 milijona, poljski Linetech pa 1,2 milijona evrov kupnine. V drugi fazi so Irci od ponudbe odstopili, delavci so jo zvišali na 1,615 milijona, Linetech pa na dva milijona.

Ko so na sestanku z upravo SDH, 16. novembra lani (tik pred prodajo), delavci skušali še zadnjič zvišati ponudbo, naj bi Jazbec vzrojil in začel vzklikati, da »nismo na tržnici«. Slednje smo seveda preverjali na SDH, vendar je bilo naše vprašanje preslišano. Potrjeno nam je bilo le, da je bil kriterij prodaje maksimiranje kupnine. Pri tem niso odgovorili, zakaj delavski pobudi ni bilo omogočeno ponuditi višjega zneska od Poljakov, ki so podjetje dokončno kupili dober teden dni kasneje – 24. novembra.

Slapnik: Delavce bi morali seznaniti

STA
Državni sekretar Slapnik trdi, da se kupnine, ponujene s strani delavcev, ne obravnavajo kot enako kvalitetne.

Postopku prodaje je prisostvoval državni sekretar Tadej Slapnik. Zdaj meni, »da bi SDH moral veliko bolj resno upoštevati ponudbo zaposlenih za odkup podjetja, kot jo je. Poleg tega bi moral delavcem omogočiti, da bi bili v zaključni fazi zbiranja ponudb seznanjeni z višino kupnine, ki jo je ponudil konkurenčni ponudnik.«

Vzporednice s primerom Novoles

Delavci vsega denarja niso vrgli na mizo, saj so se učili iz izkušnje propadlega poskusa delavskega odkupa podjetja Novoles pred nekaj leti. Vzporednice s tem primerom vidi tudi Slapnik, saj naj bi takrat »ustanovili delavsko zadrugo Novi Novoles, ki je stečajni upraviteljici podjetja dala bistveno boljšo ponudbo od konkurenčne«, a je podjetje kljub temu romalo k ponudniku Novoles Plus. Tako v tistem kot v zdajšnjem primeru »kupnine, ponujene s strani delavcev, niso ocenili za enako kvalitetne kot pri konkurenčnih ponudnikih«.

Delavsko lastništvo »meji na socializem«

STA
Jazbec je delavcem očital, da je njihov kapital dolžniški. AAT je nato prodal Linetechu, ki je kupnino v celoti poravnal z dolžniškim kapitalom.

»Postopek prodaje je potekal zaprto,« sklepa Repnik, ki je kasneje slišal, da so bili celo »naivni« v pričakovanju, da bodo dobili možnost odkupa podjetja. »Če podjetja nismo dobili mi, ki smo imeli denar, znanje, motivacijo in smo podjetje enkrat že rešili, tedaj je problem verjetno v tem, da (delavsko lastništvo) meji na socializem. Podjetja ne sme upravljati 150 dobro plačanih in motiviranih ljudi z močjo.«

»Največ skepse je bilo zaradi tega, ker bi dokazali, da znamo za podjetja skrbeti sami, in to bolje od države,« je nad razpletom razočaran Repnik. Pod vtisom teh besed smo se obrnili na Slapnika z vprašanjem, ali ocenjuje, da se delavski prevzemi preprečujejo na najvišjih političnih ravneh. Slednje je zanikal, saj da so koalicijske stranke temu naklonjene in so celo podprle pripravo zakona o delavskih odkupih.

Brez dostopa do finančnih virov

Vidi pa zelo konkreten problem pri dostopu delavcev do finančnih virov, vendar se bo po njegovih pričakovanjih to rešilo s primernimi finančnimi mehanizmi. Te bodo definirali v zakonodaji, ki bo v državnozborski proces šla predvidoma jeseni. Tudi v primeru AAT je namreč Repnikova ekipa 150 delavcev imela precejšnje težave pri iskanju kreditov. V slovenskih bankah so jih samo pisano gledali, pri tujih pa so jim rekli, da je 150 delavcev preveč lastnikov. »Pet ljudi je najvišja številka, ki bi ji odobrili kredit,« se spominja Repnik.

STA
Največ skepse je bilo zaradi tega, ker bi dokazali, da znajo za podjetja skrbeti sami, in to bolje od države.

AAT po prodaji

STA
Izvršnemu direktorju AAT Peleju se poročanje o zaposlenih v podjetju in poslovnih odnosih, ki jih ima to s svojimi partnerji, ne zdi primerno. Na vprašanja ne odgovarja.

Jazbec je po prodaji AAT sicer sklenil, da so našli lastnika, ki bo podjetju zagotavljal »rast«, »nadaljnji razvoj« in bo »vzdrževal dobre odnose z vsemi deležniki družbe«. Kaj kmalu pa se je pokazalo, da novi lastnik dobre odnose vzdržuje le s tistimi, ki so po prevzemu ostali v upravi. Maksimiljan Pele, izvršni direktor podjetja, ki je sprva tako kot preostali vodstveni kader sodeloval pri delavskem odkupu, je po prodaji Poljakom obdržal svojo funkcijo in si domnevno podvojil plačo na 220.000 evrov letno. Informacijo smo preverjali, a nas je Pele odpravil, češ da »tega podatka javnosti ne more razkriti«.

Član upravnega odbora je ostal tudi Sergej Murgelj. Na sestanke uprave pa so medtem nehali vabiti Repnika, ki uradno še vedno zaseda funkcijo predstavnika delavcev. Ti so potegnili kratko; novi lastnik je nemudoma odpovedal kolektivno pogodbo, razbil delovne ekipe in uvedel nov hišni red. Repnika so iz podjetja odpustili prav na podlagi kršitev hišnega reda – saj je svoj avtomobil parkiral na prostoru za stranke, med delovnim procesom pa je šel na malico in se pri tem ni registriral. Oboje je ugotovil zasebni detektiv, ki ga je uprava Repniku za vrat poslala pred nekaj meseci.

Pele nam na vprašanja ni želel odgovarjati, saj se mu poročanje o zaposlenih v AAT ne »zdi primerno«. Podjetje je »ekonomsko popolnoma izpostavljeno svetovnemu konkurenčnemu trgu«, se je še glasilo njegovo redkobesedno pojasnilo.