Na začetku se ozriva malo nazaj. Kakšen je zdaj vaš pogled na sporni decembrski referendum o noveli zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih?
Trdno sem prepričan, da se na referendumu ne more in ne sme odločati o človekovih pravicah, prav tako pa se mi zdi zelo sporno, da večina odloča o pravici manjšine.
Kot predsednik Odbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide ste zelo dobro seznanjeni s krivicami in neenakostmi, s katerim se soočajo istospolni pari v Sloveniji. Za kakšne neenakosti gre?
Gre za neenakosti na mnogih področjih, kot so premoženjsko-pravne zadeve, dedovanje, in kar je najbolj žalostno, tudi na področju socialnih pravic in zdravstva.
Samo dan po referendumu je nepovezani poslanec Jani Möderndorfer vložil predlog novega zakona – zakona o partnerski zvezi, ki ureja to področje. Ali podpirate ta zakon?
Ta zakon seveda podpiram. Gre za identičen zakon, kot ga je pripravila Vlada RS že pred več kot enim letom, le da je zakon vlade nosil naziv Zakon o partnerski skupnosti.
V kolikšni meri vloženi zakon odpravlja nepravilnosti?
Zakon odpravlja nepravilnosti oziroma diskriminatorno obravnavo istospolno usmerjenih na vseh področjih, z izjemo oploditve z biomedicinsko pomočjo in posvojitev.
Uroš Prikl je še vedno prepričan, da o človekovih pravicah ne bi smeli odločati na referendumu. Stranka Desus je kot prva obljubila podporo Möderndorferjevemu zakonu o partnerski zvezi.
Na zakon letijo očitki, da je bil vložen prekmalu. Kaj vi menite o tem?
Menim, da je deplasirano razmišljanje o časovni primernosti vložitve ali sprejetja posameznega predpisa, še posebej takega, ki odpravlja neenakopravno obravnavo posameznic in posameznikov.
Kako komentirate mencanje vladnih strank, ko se odločajo o podpori temu zakonu? Ali gre za previdnost ali morda za področje, ki ga bi vsaka od strank rada uredila po svoje in si potem na ta način pripisala zasluge?
Ne želim komentirati aktivnosti drugih političnih strank. Povem lahko le, da v stranki Desus večinsko podpiramo zakon o partnerski zvezi. Zame osebno pa bi bilo absolutno nesprejemljivo in nelogično, če tega zakona ne bi podpiral, še posebno ob dejstvu, da sem dal polno podporo zakonu o partnerski zvezi, ki je identičen predlogu tega zakona, vendar zaradi spleta različnih okoliščin ni bil vložen v proceduro.
Družinska zakonodaja v državi šepa. Kaj vi pravite na to?
Težko bi se strinjal z ugotovitvijo, da družinska zakonodaja v Sloveniji šepa. Nekaj let nazaj, to si upam trditi, je bila Slovenija država s praktično najboljšo družinsko politiko v Evropi.Obdobje gospodarske krize je s seboj prineslo tudi nekaj finančnih restrikcij na tem področju, kar se prav gotovo odraža tudi v učinkih te politike. Dejstvo pa je, da je družinsko politiko treba obravnavati v povezavi s preostalimi politikami, politiko zaposlovanja, stanovanjsko politiko, politiko trga dela, še posebej pa z izobraževanjem. Le tako je mogoče pričakovati optimalne učinke na tem področju.
Nehajmo si zatiskati oči pred tem, da sta revščina in socialna izključenost nekaj imaginarnega in daleč stran od nas. V fokusu iskanja rešitev in pomoči morajo biti ljudje, ki pomoč potrebujejo, ne pa kvazi podjetniki in tajkuni, ki jim je mesto za zapahi. Zame osebno bi bilo absolutno nesprejemljivo in nelogično, če tega zakona ne bi podpiral. Rezi na področju družinske in socialne politike zavoljo zaostrene gospodarske in finančne situacije se morajo končati!
Mediji vsak dan poročamo o družinskem nasilju, nasilju nad otroki, družinskih stiskah … Ampak kljub vsemu je ministrstvu na tem področju v zadnjih letih uspelo spremeniti samo eno zadevo – podaljšati očetovski dopust, o čemer je povrhu vsega v javnosti slišati, da gre za nateg. Ali ni to sramota za pristojno ministrstvo?
Menim, da podaljšanje očetovskega dopusta ni nateg, ampak pomeni kamen(ček) v mozaiku celovite družinske politike. Prav gotovo pa je to premalo! V prihodnje pričakujemo sprejetje nekaterih ključnih predpisov na področju družinske in socialne politike. Ne nazadnje je v postopku sprejemanja tudi zakon o varstvu pred diskriminacijo. Kar zadeva nasilje nad otroki, ženskami in starejšimi, pa velja zakon o preprečevanju nasilja v družini. Treba ga je le dosledno izvajati; ob tem pa jasno in glasno izpostaviti: ničelna stopnja tolerance do nasilja!
Kaj vse bo morala Slovenija v prihodnje še postoriti na tem področju?
Kot že povedano, rezi na področju družinske in socialne politike zavoljo zaostrene gospodarske in finančne situacije se morajo končati! Treba je izvesti tiste ukrepe na tem področju, ki bodo Sloveniji povrnili konkurenčno prednost na področju družinske in socialne politike. Po mojem trdnem prepričanju pa je ključno, da se družinska politika obravnava na celovit način, upoštevajoč tudi druge sektorske politike, ne zgolj parcialno, z reševanjem posameznih problemov. In predvsem si nehajmo zatiskati oči pred tem, da sta revščina in socialna izključenost nekaj imaginarnega, daleč stran od nas. V fokusu iskanja rešitev in pomoči morajo biti ljudje, ki pomoč potrebujejo, ne pa kvazi podjetniki in tajkuni, ki jim je mesto za zapahi.
