Novice Svet24

Od vsega začetka je bil med ključnimi ljudmi, ki so si prizadevali za samostojno Slovenijo. V znameniti 57. številki Nove revije leta 1987 je objavil svoj prispevek za slovenski nacionalni program, kasneje pa je bil svetovalec odbora za človekove pravice, zametka leta 1989 ustanovljene prodemokratične koalicije strank Demos.

Mediaspeed

Na čelu Skupščine Republike Slovenije je bil tudi med osamosvojitveno vojno in vse do leta 1992.

Ob ustanovitvi Slovenske demokratične zaveze leta 1989 je postal predsednik sveta te stranke. Leta 1990 je bil na prvih demokratičnih volitvah v Sloveniji izvoljen v slovensko skupščino in bil nato izbran za njenega predsednika. Na čelu Skupščine Republike Slovenije je bil tudi med osamosvojitveno vojno in vse do leta 1992.

Leta 1992 je bil Bučar izvoljen tudi v prvi državni zbor, leta 1994 pa se je neuspešno potegoval za župana Ljubljane. Leta 1996 se je upokojil, a je ostal aktiven v političnem življenju.

Starosta slovenske politike

France Bučar je veljal za spoštovanega starosto slovenske politike. Bil je eden od očetov slovenske ustave in med najvidnejšimi osebnostmi slovenske osamosvojitve. Med drugo svetovno vojno je bil partizan, po njej pa nekaj časa v nemilosti takratnih oblasti.

Bučar je bil od vsega začetka med ključnimi ljudmi, ki so si prizadevali za samostojno Slovenijo. V znameniti 57. številki Nove revije leta 1987 je objavil svoj prispevek za slovenski nacionalni program, kasneje pa je bil pomemben svetovalec odbora za človekove pravice, zametka leta 1989 ustanovljene prodemokratične koalicije strank Demos.

Ob ustanovitvi Slovenske demokratične zveze leta 1989 je Bučar postal predsednik sveta te stranke. Leta 1990 je bil na prvih demokratičnih volitvah v Sloveniji izvoljen v slovensko skupščino in bil nato izbran za njenega predsednika.

V nastopnem govoru v parlamentu maja 1990 je Bučar med drugim dejal, da "s konstituiranjem te skupščine lahko menimo, da se je končala državljanska vojna, ki nas je lomila in hromila skoraj pol stoletja". Kot predsednik parlamenta in ustavne komisije je bil nato eden od ključnih ljudi pri odločitvah, ki so vodile v samostojnost Slovenije. Med drugim je predsedoval komisiji za pripravo nove slovenske ustave.

Na čelu Skupščine Republike Slovenije je bil tudi med osamosvojitveno vojno in vse do leta 1992. Mnogim je iz tistega obdobja ostalo v spominu, kako je Bučar v parlamentu ob vroči razpravi o zamenjavi takratnega premierja Lojzeta Peterleta z besedami "mi tle ne boš afne guncal" v kleni gorenjščini z govornice odslovil poslanca Vitomirja Grosa.

Leta 1992 je bil Bučar izvoljen tudi v prvi državni zbor, leta 1994 pa se je neuspešno potegoval za župana Ljubljane. Leta 1996 se je upokojil, a je ostal aktiven v političnem življenju. Jeseni leta 2002 se je tako kot neodvisen kandidat potegoval za položaj predsednika republike. Zmagal je Janez Drnovšek, Bučar pa se ni uvrstil v drugi krog volitev.

Znova je v javnosti odločno nastopil leta 2009 med kampanjo o arbitražnem sporazumu o določitvi meje s Hrvaško in se izrekel proti sporazumu. Po njegovem mnenju se je namreč Slovenija v njem odrekla celovitosti Piranskega zaliva.

Nekateri so Bučarju zamerili, ker se je oktobra 2011 pridružil skupini vplivnih posameznikov, ki so h kandidaturi na predčasnih parlamentarnih volitvah pozvali Zorana Jankovića. Ta je nato res ustanovil stranko in z njo zmagal na volitvah, a bil nato neuspešen pri sestavljanju vlade.

Proti koncu politične poti je bilo v njegovih nastopih v javnosti čutiti razočaranje nad smerjo, ki jo je ubrala samostojna Slovenija. V pogovoru za STA marca letos je med drugim dejal, da se "zadeve odvijajo zelo zelo drugače, kot pa smo si predstavljali ob osamosvojitvi". Po njegovih besedah po osamosvojitvi nismo naredili nobenega koraka k nujnim spremembam: "Samo presedli smo se v drug vagon, vlak pa je odpeljal v svetlo bodočnost."

Bučar je menil, da nobena od dosedanjih vlad, z Demosovo vred, ni naredila trajne pozitivne spremembe. Razočaran je bil tudi nad državnim zborom: "Bistvo parlamenta je, da uveljavlja svojo močno voljo v splošno korist. Državni zbor pa je zmaj, ki je izgubil zobe."

Svoja razmišljanja je popisal v letos izdani knjigi Prelom, do katerega ni prišlo. Kot je takrat pojasnil, tako Slovenija kot celoten zahodni svet nujno potrebujeta prelom, ne vesta pa, kaj sploh prelomiti. Po njegovih besedah potrebujemo nov pogled na svet, ne pa za Zahod značilne zazrtosti v pretekle uspehe.

Proti koncu politične poti je bilo v njegovih nastopih v javnosti čutiti razočaranje nad smerjo, ki jo je ubrala samostojna Slovenija.

Zelo kritičen je bil Bučar tudi do nekdanjega sopotnika pri prizadevanjih za osamosvojitev Slovenije Janeza Janše. Kot je leta 2013 dejal pogovoru za Mladino, je Janša kljub protikomunistični retoriki "največji komunist med komunisti". Od 90. let naprej ima en sam cilj, to je priti na oblast za vsako ceno, je menil Bučar. 

France Bučar se je rodil 2. februarja 1923 v Bohinjski Bistrici. Med drugo svetovno vojno se je aktivno vključil v boj proti okupatorju. Še kot dijaka so ga zato najprej zaprli Italijani in nato še Nemci. Zaradi sodelovanja z Osvobodilno fronto so ga leta 1942 internirali v Gonars, po kapitulaciji Italije pa je bil premeščen v Nemčijo. Julija 1944 je pobegnil in se pridružil narodnoosvobodilnemu boju.

Po vojni je študiral na Pravni fakulteti v Ljubljani, kjer je diplomiral leta 1947. Med letoma 1952 in 1956 je bil šef kabineta podpredsednika slovenske vlade Marjana Breclja. Leta 1956 je doktoriral s tezo Rast socialistične družbe v okviru države delovnega ljudstva.

Nekaj časa je živel v Beogradu; tudi tam je bil šef kabineta Marjana Breclja, takrat zveznega sekretarja za blagovni promet. Leta 1957 je Bučar postal sekretar republiškega zbora slovenske skupščine, od leta 1964 pa je bil profesor za javno upravo na ljubljanski Pravni fakulteti. Objavljal je tudi strokovne članke.

Zaradi izražanja stališč, ki niso bila v skladu z režimskimi pogledi, se je znašel v konfliktu s predstavniki oblasti. Kot je zapisano na spletni strani www.slovenskapomlad.si, je tako npr. v članku leta 1969 zapisal, da "politike ne krojijo v parlamentih, pa tudi ne v političnih strankah, kot nekateri naivno mislijo, saj so tudi politične stranke same zelo pogosto samo sredstvo v rokah tistih, ki imajo stvarno moč".

Po nekaj podobnih primerih je bil Bučar konec 80. let minulega stoletja po odločitvi Centralnega komiteja Komunistične partije Slovenije zaradi "pomanjkanja moralno-političnih kvalitet" odstranjen z univerze.

Na politični oder se je vrnil prek Nove revije, s katero je sodeloval od leta 1983. Leta 1987 je postal namestnik predsednika sveta Nove revije. V znameniti 57. številki je posebej odmeval Bučarjev prispevek o pravnih načelih slovenske nacije, v katerem je zagovarjal slovensko nacionalno državo.