Obstoj planinskih poti, ki so po podatkih Planinske zveze Slovenije (PZS) v naravi obstajale že dobro stoletje pred sprejetjem zakona o planinskih poteh v letu 2007, gre pripisati predvsem planinski zvezi in planinskim društvom, ki jih vzdržujejo kot skrbniki.
ŠIROKA NAJVEČ EN METER
V Sloveniji je označena mreža 1974 planinskih poti v skupni dolžini 10.004 kilometre, ki so javno objavljene na spletu ter prikazane na zemljevidih in v vodnikih. »Opredeljene so kot ozek pas zemljišča, praviloma v gričevnatem, hribovitem in goratem svetu, namenjen za hojo, tek ali plezanje, ki je lahko obstoječa pešpot ob javni prometni površini, poljska pot ali ustrezna gozdna prometnica. Lahko je tudi samostojna, praviloma največ en meter široka, le v nujnih primerih z naravnim materialom utrjena trasa. Označene so s Knafelčevo markacijo, kar je tudi glavni razlikovalni in prepoznavni znak planinskih poti v naravi. Sklepanje, da obstoječe planinske poti niso legalne, pa nikakor ni utemeljeno,« sporoča Manca Čujež, predstavnica PZS za odnose z javnostmi.
Po podatkih študije o športnorekreativni dejavnosti Slovencev, ki so jo izvedli leta 2008 na fakulteti za šport, se s planinstvom in gorništvom ukvarja 15 odstotkov, torej okrog 300 tisoč Slovencev, slovenske gore pa letno obišče več kot 1,4 milijona ljudi.
