S Stalnega arbitražnega sodišča v Haagu ni novic, ki bi dale prav enim ali drugim. In jih po vsej verjetnosti tudi ne bo. Skupaj s sosedi smo si skuhali juho, ki jo bomo in eni in drugi težko pojedli. Sodišče bo najprej proučilo pismi. Hrvaško, v katerem nas obtožujejo goljufanja v postopku, in slovensko, v katerem razlagamo, da nismo storili nič takega, česar se ne bi dalo popraviti. Če bo treba, nas bodo sodniki poklicali še na zagovor, kjer bomo in eni in drugi morali dodatno argumentirati svoja dejanja. Odločitev lahko pride kadarkoli: brez zaslišanja, po zaslišanju ali pa celo na koncu skupaj s sodbo.
Vrtoglavi stroški
Med tem rastejo že tako vrtoglavi stroški postopka. Slovenija je od leta 2010 v boju za Piranski zaliv in druga ozemlja porabila nekaj manj kot 5,5 milijona evrov bruto. Hrvaška je za delo sodišča, odvetnikov, strokovnjakov in druge stroške porabila nekaj manj kot 4 milijone evrov.
Največji delež denarja, porabljenega v arbitražnem postopku, smo namenili plačilu tujih odvetnikov, Alaina Pelleta in njegove ekipe. V petih letih smo jim nakazali 2,800.000 evrov.
Med slovenskimi prejemniki honorarjev je na prvem mestu agentka Mirjam Škrk, ki je za delo v obdobju petih let prejela 225 tisoč evrov. Simona Drenik, za mnoge največja krivka za afero, je sicer zaposlena na ministrstvu za zunanje zadeve, zato je dodatno plačilo dobila le za čas, ko je bila na porodniškem dopustu, in sicer 12 tisoč evrov. Vasilka Sancin je kot začasna odvetnica v treh letih sodelovanja pri postopku prejela 53 tisoč evrov. Plačilo v višini 2000 evrov je leta 2013 prejel tudi premier Miro Cerar, ki je sodeloval pri izdelavi ene izmed študij. Za samo delo sodišča je Slovenija dala 850 tisoč evrov. V ta znesek so všteta tudi plačila, ki jih je prejel odstopljeni arbiter Jernej Sekolec.
Nepopravljiva škoda
Če smo lahko računali, da je zaradi zaključka predstavitve argumentov pred sodiščem konec tudi stroškov, se zdaj z zapletom Sloveniji obetajo tudi novi računi, ki bodo prispeli na naslov ministrstva za zunanje zadeve. Delo sodišča se bo podaljšalo, plačati bomo morali tudi novega arbitra. Če bo prišlo do zaslišanja, nas bo tam moral zastopati odvetnik.
Ves denar, ki smo ga že porabili za postopek, in denar, ki ga še bomo, pa ne mora popraviti škode in povrniti ugleda, ki smo ga na mednarodnem političnem parketu zapravili po lastni neumnosti. Slaba tolažba je, da je najbrž enostranski odstop od meddržavne pogodbe, ki si ga je privoščila Hrvaška, večja napaka kot nespoštovanje pravil te iste pogodbe, kar smo si, kot kaže, privoščili mi. Zanimivo bi bilo tudi vedeti, kaj si o vsem skupaj misli Alain Pellet, eden najbolj uglednih odvetnikov na svetu, katerega delo so omadeževali naši diplomati. A kot nam je napisal, postopkov, v katerih sodeluje, v javnosti ne komentira. Zanj je to stvar principa.
Interesi tretjih
O principih pa bodo tako nas kot sosede v prihodnosti najbrž poučile države, ki vodijo svetovno politiko. Ne glede na to, kaj si s svojimi dejanji želi doseči Hrvaška, in ne glede na to, kaj smo želeli pred arbitražnim sodiščem doseči mi, smo z nespametnim sporom omogočili, da bodo o našem ozemlju odločali interesi drugih. Saj veste, kjer se prepirata dva, tretji ...
