Novice Svet24

osebni arhiv Branke Foršček

Problematika mučenih in zavrženih hrtov je predvsem v Španiji več desetletij pereča težava. Pri pogajanjih z zaščitniki živali je največkrat slišati, da gre za tradicijo, ki pa ima žal svojo črno plat. Tiste »neuporabne« hrte ubijejo ali izmučijo do sestradanosti, številni pristanejo kar na ulici ali v prepolnih zavetiščih.

V azile se kot prostovoljci večkrat odpravijo tudi Slovenci, med njimi tudi Branka Foršček, ponosna posvojiteljica galgice Lili in žal že pokojnega Azucarja. »Letos spomladi sem kot prostovoljka, s skupino še treh kolegov iz Slovenije, pod okriljem Hrtjega sveta Slovenije obiskala zavetišče Scooby Medina v Španiji, od koder sta oba moja galga tudi prišla. Delo v zavetišču je naporno, dela se od jutra do poznega večera. Največkrat smo vstali že ob 7. uri in odšli spat krepko čez polnoč,« nam pove Branka in doda, da sicer utrujenosti zaradi narave dela z živalmi sploh niso občutili. Zavetišče je po njenih pripovedovanjih prenatrpano s psi, ki so po končani lovni sezoni zgolj višek in breme lovcem oziroma galguerosom, kot jim tam pravijo. »Znebijo se jih na kar najbolj okrutne načine. Tisti, ki imajo srečo, preživijo in pristanejo v zavetišču, kjer čakajo na svoj večni dom,« nadaljuje sogovornica.

osebni arhiv Branke Foršček

PRVO SREČANJE S SVETOM HRTOV

Sama sicer nikoli ni razmišljala, da bi imela doma psa, vendar sta jo zgodba in fotografija prelepega španskega hrta galga z imenom Azucar, ki so ga našli okrvavljenega, z razbito glavo na travniku pred zavetiščem, pripeljali v svet hrtov.

»To je bila ljubezen na prvi pogled. Potem ko sem prebrala zgodbo iz dnevnika, ki ga je vodila začasna posvojiteljica, kar nekaj dni nisem spala in misli so se mi neprestano vračale k njemu. Čez čas je le prišel, ves preplašen, boječ, previden in neznansko lep,« se prvih dni s posvojencem spominja Forščkova. Z njim je preživela vsak prosti trenutek in večkrat sta odpotovala, a jima je žal zmanjkalo časa, da bi doživela vse, kar sta si zadala. Sukcu, kot so ga imenovali doma, so odpovedale ledvice in je poginil. Za družbo Azucarju je bil namenjen še en hrtek, a je žal prišel prepozno. V njihov dom je prišla Lilibeth.

osebni arhiv Branke Foršček

LILI JE V DRUŽINO PRINESLA NOVO SREČO

Lili je že druga pozitivna družinska zgodba in dodaten razlog za Branko, da po vseh obveznostih čim prej prihiti domov. »Moram priznati, da se mi je življenje precej spremenilo. Ker so otroci že veliki, se mi prej nikoli ni prav hudo mudilo domov. Zdaj komaj čakam, da jo vidim, stisnem, poljubčkam in se skupaj odpraviva na zasluženi sprehod,« nam zaupa Branka.

Lili je veliko bolj sproščena, zaupljiva in neznansko cartljiva. Rada se druži z vsemi psi, še posebno če so manjši, rada ima miške, ki jih išče po travnikih, a kot pravi Branka, jih k sreči ne ulovi. O svoji posvojenki pove: »Je hrtek, ki ti v hipu zleze pod kožo, in ljubezen je neizbežno tu. Visokonoga in rjava, s črno obrobljenimi temnimi očmi in črnim smrčkom spominja na srnico.« Vzgojo nadaljujeta tam, kjer so jo morali s Sukcem prekiniti, zdaj je na vrsti šolanje in učenje lepega vedenja. Ta aktivnost pa, kot pravi, koristi obema, saj ljudje s takim šolanjem bolje razumemo pasjo logiko.

osebni arhiv

»Če zdaj razmišljam za nazaj, se mi zdi, da je bilo življenje, kljub temu da sem ga na polno uživala, nekako prazno. Težko se opiše veselje in vse radosti, ki sta jih Suki in Lili prinesla v naš dom. Večkrat razmišljam, ali sem ju jaz našla ali sta onadva mene. Zdi se mi, da se nekako dopolnjujemo in da nam zapolnijo tisto vrzel, za katero prej sploh nismo vedeli, da obstaja,« pogovor zaključi srečna posvojiteljica. Pravice galgov in vseh drugih lovskih psov v Španiji so slabe, saj neustrezno kaznujejo tiste, ki gorje povzročajo. Predstavljeni posvojitelji pa so dokaz, da imajo nekateri hrti resnično srečo.