Vse to je bilo po Pahorjevih besedah tako silovito, odmevno in doživeto, da so te viže privzeli za svoje tudi preštevilni Evropejci. Melodije Slavka Avsenika so kulturna dediščina Slovenije, Evrope in vsega sveta, je dodal.
Zdravljico in Golico je Pahor označil kot dve himni, dve umetnini, ki, kot je dejal, izkazujeta naš, slovenski narodni značaj. Dve pesmi in melodiji, ki nas določata. "Če nam Prešeren govori o edinosti, sreči in spravi, nam Slavko Avsenik vse tri prešerno uglasbi," je dejal.
Slovenci se po Pahorjevih besedah nimamo za radosten narod, a če zaslišimo Golico, v hipu eksplodiramo v nepopisno srečo. Slovenci se tudi nimamo za povezan narod, a ko kjerkoli zaslišimo pesem Slovenija, od kod lepote tvoje, ga tisti hip ni "čvrstejšega lepila od solz ganjenosti in narodne pripadnosti".
Pesnik in pisatelj Ivan Sivec, ki je napisal marsikatero besedilo za Avsenikove pesmi, je Slavka Avsenika v svojem nagovoru označil kot kralja slovenske glasbe, ki je svoje veliko notranje bogastvo od mladosti pa vse do zadnjega diha razdajal svojim ljudem, ki je vsem slovenskim glasbenikom zapustil zlato dediščino, iz katere bodo lahko črpali še stoletja.
Predstavnik Društva slovenskih skladateljev Tomaž Habe je navedel besede simfonika Matije Bravničarja, ki je o Avsenikovi glasbi dejal, da ima vonj po naši zemlji in izraža naše bistvo. Njegove polke in valčki so sicer preprosti, a ravno v tem je moč njegove glasbe, ki je iskrena, neizumetničena, naravna, pa vendarle izpovedna v svojem žanru, je dejal Habe.
Župan Občine Radovljica Ciril Globočnik pa je izpostavil ponos, ki ga domačini občutijo ob tem, da Avsenikova glasba, ki je nastajala v teh krajih, že toliko desetletij navdušuje ljudi po vsem svetu.
V imenu družine se je od Slavka Avsenika poslovil njegov najstarejši sin Slavko Avsenik ml. Obudil je spomin na čase, ko je bil oče zaradi svoje glasbe veliko zdoma. Kot je dejal, so ga pogrešali, a so vedeli, da počne nekaj pomembnega in dobrega.
Sam je, ko je odšel od doma, očeta bolje spoznaval preko zgodb njegovih poslušalcev in oboževalcev ter preko študija del skladateljev, ki so ustvarjali našo svetovno glasbeno zgodovino, ko ga je primerjal z njimi. Kot je dejal, je moral oditi od njega, da se je lahko vrnil k njemu, moral se je močno odkloniti od njega, da se mu danes lahko globoko prikloni.
Na žalni slovesnosti je zazvenelo tudi nekaj Avsenikovih pesmi, med njimi Slovenija, od kod lepote tvoje, slovesnost pa se je sklenila s poslanico več kot 100 slovenskih glasbenikov, ki so se Slavku Avseniku zahvalili za izjemno glasbeno dediščino, ki jo je ustvaril skupaj z bratom Vilkom.
V maši zadušnici pred žalno slovesnostjo, ki je potekala v cerkvi sv. Urha, je ljubljanski pomožni škof Anton Jamnik, ki je vodil mašo, o Avseniku dejal, da je domačim in vsem nam zapustil izjemno in enkratno ter skoraj neponovljivo ustvarjalnost na področju glasbe. Hkrati nam je zapustil neprecenljivo dediščino vere, ljubezni, zvestobe, pozornosti do drugega, srčne kulture, gostoljubnosti in tihega ponosa na to, kar smo.
Žalni slovesnosti je sledil pogreb na tamkajšnjem pokopališču, kjer so Slavka Avsenika pokopali v družinski grobnici. Avsenika so pokopali z državnimi in vojaškimi častmi.
Na pogrebnih slovesnostih v Begunjah na Gorenjskem so sicer pričakovali med 5000 in 10.000 ljudi, a se jih je zaradi hude vročine pogreba udeležilo veliko manj. So se pa nanje dobro pripravili. Med drugim je bilo v pripravljenosti šest reševalnih vozil, v triaži pa je bilo na voljo več kot 60 ležišč, poleg tega so okrepili ekipe v Splošni bolnišnici Jesenice.
Slavko Avsenik je umrl v četrtek v 86. letu starosti. Brata Avsenik, Slavko in Vilko, veljata za največkrat izvajana in najbolj prodajana avtorja narodnozabavne glasbe v Evropi.