Demografska slika severne Primorske kaže, da visok odstotek prebivalstva predstavljajo starejši. »Ker so s staranjem povezane tudi bolezni, je posebna skrb za paciente, sploh tiste, ki so neozdravljivo bolni, izjemno pomembna,« je povedal dr. Marko Vudrag, vodja novogoriške enote Nacionalnega inštituta za zdravje, ki se bori za neke vrste hospic na Goriškem.
Arhiv Svet24
Ker na tem območju še ni organizirane oskrbe smrtno bolnih, to zdaj sicer zelo kvalitetno nudijo Bolnišnica Franca Derganca v Šempetru pri Gorici, domovi za ostarele in oskrbovalke starejših, Vudrag razmišlja, da bi ustanovili neko zaokroženo enoto, ki bi omogočila dostojno in čim bolj neboleče umiranje. Šlo bi za nekakšen hospic, ki zelo uspešno že deluje v Ljubljani.
Vse pogosteje se pojavljajo bolniki s hudimi, neozdravljivimi boleznimi, ki se ne odločajo za bolnišnično zdravljenje, ampak želijo naravno smrt, brez posredovanja medicine. Ta se vključi le takrat, ko lajša bolečine. Seveda pa stroka v takih položajih pomaga tudi v psihološkem smislu, saj je naloga paliativne oskrbe usmerjati bolnika tako »telesno« kot psihološko. Vudrag pravi, da zdravljenja praktično ni več, bolniki se odločajo samo za lajšanje bolečin in ostalih spremljajočih negativnih spremljevalcev, ki jih prinaša resno bolezensko stanje.
Prav paliativna oskrba in možnost postavitve povezovanja oskrbe na smrt bolnih sta bili glavni temi regijskega odbora za javno zdravje v Novi Gorici. Za zdaj je to le ideja, vendar zainteresiranost tako lokalnih skupnosti kot strokovnjakov je.
STA
Seveda bo glavni izziv pridobiti sredstva za uresničenje projekta. Vodja goriške enote nacionalnega inštituta je dejal, da stavijo predvsem na razpise, ki jim lahko denar prinesejo iz Evrope, države ali na občinski ravni. Idejo bodo uresničevali po korakih in v naslednjem obdobju pripravili kar nekaj srečanj s tistimi, ki bi jih povezali v dejavnost. Med drugim se bodo sestali z ljubljanskimi kolegi, ekipo Hiše hospic, in podrobneje spoznali njihovo delovanje. »Delati moramo po majhnih korakih, to so zahtevne zadeve, najprej se moramo dobro organizirati. Zagotovo bi morali to dejavnost voditi v bolnišnici, kjer je dovolj strokovnjakov, vendar morajo ti imeti svojo 'podaljšano roko' predvsem na terenu,« pravi Vudrag.
Glede nedavno sprejetega državnega programa paliativne oskrbe je povedal, da gre za dokaj zahteven predpis, ki je »organizacijsko in logistično težko izvedljiv. Regiji ne prinaša takega delovanja, kot bi ga mi pričakovali, zato se bomo dodatno sami aktivirali«.
Goriško društvo za boj proti raku in regijski svet za javno zdravje, oba pod okriljem nacionalnega zdravstvenega inštituta, bosta za začetek vzpostavila poseben sistem pomoči bolnim, ki bo realiziran v dveh delih; prvi bo posebna informacijska točka, ki bo nudila brezplačen telefonski pogovor s strokovnjaki, drugi del pa bo terensko delo. Ideja je tudi, da bi vzpostavili mobilno enoto. Ta bi 24 ur na dan pomagala neozdravljivo bolnim.
Nad pobudo je zelo navdušen gospod Andrej, ki je pred kratkim izvedel, da ga je rak že tako prizadel, da ga čaka samo še nekaj mesecev življenja. »Teh ne želim preživeti v bolnišnici, ampak bi rad ostal doma, v svojem okolju, ki mi ne povzroča tolikega stresa, in med domačimi. K meni zdaj prihaja zelo prijazna patronažna sestra, tudi zdravnik, če so tegobe prehude. Za zdaj gre,« je povedal.
Pristop k smrtno bolnemu mora biti občutljiv in strokoven. Potrebovali bodo tako prostovoljce kot zdravstveno osebje. S tem bodo še bolj lahko pomagali tistim bolnikom, ki si želijo dostojno in čim bolj mirno umreti doma. Takih je vse več.
STA
