Opozicija svojih argumentov ni podrobneje razdelala, poslanec Nove Slovenije Jožef Horvat je štiri ure dolgo razpravo na odboru za finance povzel z naslednjimi besedami: »Če so davčne blagajne pravi ukrep v boju proti sivi ekonomiji, potem bi morale prispevati k pol milijarde evrov več pobranega davka na dodano vrednost. A vlada je v akcijskem načrtu uvedbe davčnih blagajn, ki ga je sprejela prejšnji teden, finančni učinek ovrednotila na 50 do 100 milijonov evrov letno.«
Podoben nedodelani argument so ponudili na Obrtno-podjetniški zbornici Slovenije. Njen predsednik Branko Meh, ki je komentiral: »Ne podpiramo davčnih utaj, a davčne blagajne nas zavirajo. Prav tako davčne blagajne ne bodo zajezile sive ekonomije.« Iz tega torej sledi, da bi slovenski obrtniki dosledno plačevali davke, če bi ti bili znosni, uvedbi režima, ki bi nadzoroval njihovo poslovanje po trenutnem davčnem okvirju, pa se torej upirajo.
Aktualni mandatar Miro Cerar se je v predvolilnem boju z izjavo zavezal, da bo razširil pooblastila davčne uprave, kar je z uvedbo Finančne uprave Republike Slovenije tudi storil. Pri tem ne gre pozabiti, da je za primer dobre prakse izpostavil Službo družbenega knjigovodstva. Za nacionalni medij je namreč izjavil: »V finančnem sektorju se zavzemamo za vzpostavitev takšnega nadzora, kot ga je nekoč nad prispevki in davki opravljal t. i. SDK.«
Stranko Miro Cerarja smo vprašali, ali se še vedno čutijo zavezane uvajanju režima, primerljivega s SDK. Odgovorili so nam, da je Cerar to sicer izjavil, vendar tega niso imeli zajetega v predvolilni program, prav tako tega niso vključili v koalicijsko pogodbo, zato se tej izjavi ne čutijo zavezanih.
A za kaj sploh gre pri SDK? Ta je vršil preventivno kontrolo, nadzor je torej izvajal pri viru plačil. Po ukinitvi te institucije leta 1994 je njene pristojnosti prevzela davčna uprava, ki pa je izvajala zgolj posledični nadzor. Slednje je težavno, saj je zdajšnji Furs z inšpektorji kadrovsko podhranjen. Vlada je v akcijskem načrtu uvedbe davčnih blagajn navedla možnost dveh scenarijev.
Pri prvem gre za hranjenje podatkov o izdanih računih pri davčnih zavezancih, Furs pa do njih dostopa v okviru inšpekcijskih pregledov na terenu. Pri drugem sistemu gre za neposredno povezavo davčnih blagajn pri zavezancih in računalniškega sistema Fursa. Drugi je Fursu bolj pogodu, saj bi razbremenil njihove inšpektorje.
Za model, ki bi bil strog, kot je to bil SDK, a pri tem ne bi bil omejen na DDV, se zavzemajo pri Inštitutu za delavske študije. Za Svet24 so pojasnili: »Nedavna afera Luksemburg leaks je spomnila, da je kapital iz izogibanja davkov ustvaril novo gospodarsko panogo, t. i. 'optimizacijo davkov'. Razumeti jo je treba skupaj s trendoma deregulacije in liberalizacije, ki sta del neoliberalne doktrine in institucionalne zgradbe EU.
Te trende bi morali obrniti na sistemski ravni, z različnimi kapitalskimi omejitvami. Kot zgled za rešitev lahko služi SDK, ki je beležila plačilni promet pravnih oseb. To je preprečevalo zlorabe (fiktivne bilance, by-pass podjetja), ki omogočajo hudo izkoriščanje delavcev (neplačevanje prispevkov) in načine skrivanja denarja v davčne oaze. Hkrati bi se tako izboljšala plačilna disciplina, kar bi koristilo drobnemu sektorju (srednjim in malim podjetjem).«
Davčne blagajne v številkah
Stroški za zavezance, ki bodo potrebovali davčne blagajne, so ocenjeni na največ 300 evrov. Tisti zavezanci, ki pri izdaji računov že uporabljajo računalniške registrske blagajne, ne bodo imeli nič stroškov, preostali pa bodo morali kupiti računalnik z možnostjo dostopa do interneta ter ustrezen računalniški program za blagajniško poslovanje. Namesto nakupa opreme se bodo lahko zavezanci odločili tudi za mesečni zakup paketov za izdajo računov. Ta strošek znaša približno 20 evrov.
