»Vsak, ki se spomni, da bi vozil taksi, je lahko taksist. Lahko pride neki pedofil iz zapora, pa bo vozil taksi, otroke v šolo, saj ga ne bo nihče preveril. Važno je le, da ima avto licenco in da se plačuje dispeč,« pravi ljubljanski taksist, ki ne želi biti imenovan.
Po njegovi oceni je v prestolnici okrog 500 uradnih taksistov, še enkrat toliko pa je sezonskih voznikov, ki delo opravljajo brez licence za voznika taksija. Kot pravi, je to mogoče, ker se dajejo v najem licence za avtomobile, tisti, ki vzamejo taksi v podnajem, pa običajno niti ne odpirajo s. p. in pravzaprav delajo na črno.
»Smo pač bivša Juga in moti me predvsem to, da nekdo pride iz Bosne, ker ne ve, kaj bi tam počel, nima dela, nima denarja, pa za 25 evrov na dan vzame avto z licenco v najem in postane taksist. Dela noč in dan, zasluži nekaj denarja in gre za nekaj mesecev nazaj v Bosno, potem se pa spet vrne. To ni to! Zdaj, decembra jih je kolikor hočeš, ker vsak misli, da bo veliko zaslužil, januarja se pa spet neha,« pojasnjuje sogovornik, prepričan, da je taksistov preveč glede na povpraševanje: »Moralo bi veljati pravilo: en avtomobil, ena licenca, en voznik. To bi morala urejati država, zdaj pa na tem področju vlada kaos. Voznik taksija mora imeti le turistični izpit, ki pa ga narediš takoj. Poznam primer nekega Rusa, ki je postal taksist, pa niti slovensko ni znal! Stranka mu pove, kam želi, on narobe tipka v garmin, stranka ga opozori na napako, on narobe tipka naprej, stranka ga spet opozori, naposled pa on pravi, da ne razume slovensko. Pa je možakar celo nekaj časa vozil, mi smo pa izgubili stranko ...«
V Ljubljani je okrog 500 uradnih taksistov, še enkrat toliko pa je sezonskih voznikov, ki prvim odžirajo kruh, delo pa opravljajo brez licence za voznika taksija.
Kot pravi, v taksiju presedi tudi do 14 ur na dan, zaslužek pa je skromen: »Smo novodobni sužnji. Župan Janković nam je celo določil najvišjo ceno za kilometer vožnje, ne smemo zaračunati več kot 1,50 evra. Ko grem na banko po izpisek prometa, me stane 8 evrov. Mislim da je strošek za kilometer vožnje precej večji kot strošek sprintanega lista papirja. Če občina ščiti stranke s tem, da taksistom določi najvišjo ceno za kilometer, potem naj zaščitijo še taksiste z najnižjo ceno. V osmih urah ne zaslužimo več, kot so tekoči stroški, to je okrog 1500 do 2000 evrov na mesec. Denar, s katerim preživimo, pa zaslužimo v dodatnem času. Pošteno bi bilo, da bi v osmih urah zaslužili za stroške in minimalno plačo, kdor hoče več, pa naj dela več. Sam gledam, da zaslužim na mesec vsaj 2400 evrov, da mi potem ostane nekaj več od minimalne plače.«
Leta 2011 so se strokovnjaki neodvisne evropske organizacije za opravljanje testov varnosti Eurotest v 22 evropskih mestih lotili preverjanja kakovosti taksi storitev in med vsemi mesti, morda tudi zaradi vsega povedanega, najslabše ocenili Ljubljano. Uradna razlaga je bila nadvse zgovorna in nič kaj v ponos cehu: »Za storitev je bila ključna vloga voznikov taksijev. S polovico je bilo veliko težav v komuniciranju v angleškem jeziku, večina ni mogla ponuditi informacij o turističnih znamenitostih in restavracijah, peljali so na napačne naslove ali lokacije, ki so bile oddaljene tudi do 500 metrov od dogovorjenih. Nekateri so zavrnili storitev zaradi kratke razdalje.«
