Igor Gojak je na srečo zmagal na sodišču in lahko zdaj uživa na svojem vikendu.
Bil je 29. april leta 1981. Najemodajalec Mihael Marka, naš sogovornik Igor Gojak in njegov brat so sklenili najemno pogodbo za dobo 99 let. Brata Gojak sta s tem najela kamniti senik s krovno in leseno kritino, ki je stal na parceli v Logu pod Mangartom. Dogovorili so se za brezplačen najem, brata Gojak sta morala lastniku povrniti le do zdaj vložena sredstva za vzdrževanje senika, v višini 30 tisoč takratnih dinarjev.
S pogodbo je Marka najemnikoma dovolil tudi neomejeno uporabo parcele, na kateri je stal senik. Pogodba opredeljuje tudi predkupno pravico najemnikov v primeru prodaje senika, pri čemer se morajo upoštevati tudi vložena sredstva najemnikov. Vse je teklo lepo in Primorca, brata Gojak, sta vikende preživljala v osrčju Triglavskega narodnega parka.
A so po tridesetih letih mirni vikendi minili. Najemodajalec Mihael Marka je leta 2009 umrl in kmalu za tem je Igorja Gojaka poklicala njegova hči. O svojih razblinjenih sanjah je spregovoril takole: »Lepega dne me je poklicala Mihaelova hči in mi predlagala, da obiščeva pisarno notarke Polke Boškovič. Ta mi je pred nos pomolila najemno pogodbo in mi dejala: 'S tem si lahko obrišete rit! To nima nobene vrednosti, ker ni overjeno.' Od mene je hči pokojnega zahtevala celo 250 tisoč evrov. Nato mi je pokazala še notarski zapisnik, ki ga je podpisal moj brat in s katerim se je odpovedal vsem pravicam iz naslova najemne pogodbe.«
Na kandidatko za koprsko županjo smo naslovili vprašanja v zvezi z zgodbo našega bralca, predvsem nas je zanimalo, zakaj je ravnala tako, kot trdi naš bralec, saj bi kot notarka vendarle morala vedeti, da je vsaka podpisana pogodba veljavna. A je bil njen odgovor kratek, da skladno z notarskim kodeksom zadev ne morem komentirati in da gre najverjetneje za še eno diskreditacijo. Ob tem naj dodamo, da ta zgodba tako kot vse prejšnje, v katere je bila vpletena Boškovičeva, temeljijo na verodostojnih dokumentih, ki jih objavimo ob člankih.
Kot je razlagal dalje, je bil takrat prestrašen in obupan, saj mu je v tistem trenutku skozi misli šinilo: »Trideset let sva z bratom garala za ta vikend, da sva ga postavila. Napeljala sva vlečnico, da sva lahko material vozila do vikenda. A zdaj bo pa vse moje delo šlo v nič?« O svojem bratu je Gojak dejal: »Ubogega brata sta tako uničili, da je verjetno zaradi tega podpisal dokument.«
Na srečo pa je Igor Gojak v tistem trenutku zbral dovolj razuma, da dokumenta, ki ga je podpisal njegov brat, ni želel podpisati in se je nemudoma obrnil na odvetnika. Zadeva se je pozneje znašla na sodišču, kjer so Gojaka obtoževali, da je kršil najemno pogodbo, in od njega zahtevali, da nemudoma vrne nepremičnino. A izkazalo se je, da je najemna pogodba – v nasprotju z besedami Polke Boškovič – še kako veljavna. Zaradi tega je Gojak na sodišču tudi zmagal in dobil nazaj svoj vikend v Logu pod Mangartom.
Čeprav je porabil okoli tri tisoč evrov za sodne stroške in zvrhan koš živcev, se bo lahko od zdaj vsak vikend vračal pod gore, na svež zrak. Pri vsej zgodbi je najkrajšo potegnil Igorjev brat, ki je brez premisleka podpisal dokument, ki ga je sestavila notarka Boškovičeva. K razjasnitvi svoje zgodbe je Gojaka spodbudil članek o kazenski ovadbi zoper Boškovičevo, ki je bila vložena zaradi domnevnega kaznivega dejanja ponarejanja uradnih listin. »Očitno nisem edini, ki sem bil žrtev Polke Boškovič,« je komentiral svojo odločitev.
