Novice Svet24

Petdesetletnik je poln modrosti, mnogo jih je izvedel od svojega pokojnega očeta. Vedno si najde nove izzive in nedavno je zopet presenetil, nekatere pozitivno, druge negativno, saj kandidira za ljubljanskega župana.

V boj za župana slovenske prestolnice se spuščate z na videz nepremagljivim tekmecem, ki kandidira že četrtič. Za to je verjetno treba kar veliko poguma. Od kod ga jemljete in zakaj kandidirate? 

Tak sem. Držim se tega, kar mi je moj oče, moj največji vzornik, govoril, da če hočeš iti korak naprej v življenju in kaj narediti, se moraš izpostaviti. Gostilniške debate namreč po mojemu mnenju ne koristijo veliko. Bil sem sicer sinček edinček, a imel sem precej špartansko vzgojo. Vsako stvar sem si moral »zaslužiti« in nič mi ni kar tako padlo v naročje. Takrat sem bil seveda upornik, a ko sem odrasel, sem videl, kako dobro je bilo to zame. Oče mi je vcepil čut za delo, poštenje in družbeno koristnost ter govoril, da če bom to spoštoval, bodo ljudje sami prišli k meni, če ne, bom ostal sam, zoprn in zagrenjen.

To očitno niste …
Lahko rečem, da sem se tega držal in da je to še kako res. Poleg tega mi je vcepil radovednost in željo po nenehni osebni rasti. Kot mnogi takrat je začel delati v livarni, se dodatno izobraževal, osebnostno rasel in tudi napredoval v delovnih položajih. Vedno mi je govoril, da mora biti vsak dan učni dan ter da moram iti skozi življenje z odprtimi očmi in ušesi.

Mateja Jordovič Potočnik

»Tisti čas, ko sem se družil s slavnimi umetniki, je zanemarljiv v primerjavi s časom, ki ga preživim z 'navadnimi' ljudmi. Ljudje so me spremljali, ko sem bil v resničnostnem šovu in ko sem se ločeval, do drugih podatkov niso mogli priti, saj prej nisem bil zanimiv za medije,« se spominja Damjanovič.

Ali lahko razložite, zakaj bi pravzaprav zelo lepo službo, kot je vodenje Slovenske filharmonije, zamenjali za zagotovo naporno in stresno županovanje? 

Navzven je moja služba res morda videti pravljično lepa, vendar pa je resničnost popolnoma drugačna. Če pogledamo situacijo v državi in po svetu, takoj vidimo, da se vsi spopadamo s kroničnim pomanjkanjem denarja, v takih časih pa se niti točno ne ve, kaj bi se počelo s kulturo. Poleg tega so povsod v ospredju bolj pravice kot dolžnosti in vodenje take ustanove ni prav nič lagodno. Zato v moji kandidaturi za župana ni nič afernega, kot mogoče kdo želi prikazati. Kakorkoli obrnemo, direktor javnega zavoda ali župan, oba naj bi delala v javno dobro, za dobro ljudi. Seveda se zavedam, da je biti župan prestolnice večji zalogaj kot biti direktor Slovenske filharmonije, a če imaš to izkušnjo, ko si koordinator in mediator, predvsem pa razumeš potrebe ljudi in jih usklajuješ s finančnimi možnostmi, je vse skupaj zelo jasno. Župan tudi ni vseved, njegova vloga je predvsem, da razume potrebe ljudi ter jih uskladi z možnostmi in finančnimi zmogljivostmi, da enakopravno gleda na vse četrtne skupnosti, na vse prebivalce in da zagotovi enakopraven razvoj za vse. To se mi zdi zelo pomembno.

Poznamo vas kot zelo čustvenega človeka, ki se celo v javnosti ne sramuje solz. Kako bi prenesli poraz v tem primeru? Porazi so osnova za napredek in za prihodnost vsakogar. Iz njih se učiš in napreduješ, prepričan sem, da je osebna rast možna samo, če doživiš in preživiš tudi poraze. Zato se s porazi ne obremenjujem, jemljem jih kot sestavni del svojega razvoja. Zavedam se tudi, da poraze lahko doživljaš samo, če delaš in ustvarjaš. Če greš vedno samo po liniji najmanjšega odpora, neuspeha sploh nimaš možnosti doživeti. Zato vem, da ne meni ne nikomur drugemu z vizijo ne bo vedno šlo vse kot po maslu. 

Mateja Jordovič Potočnik

Kako pa so na vaše solze, ki so vam jih izvabili nekateri ustvarjalci v šovu, gledali vaši prijatelji, znanci in zaposleni? Ne nazadnje je skoraj družbeno nesprejemljivo, da moški jokajo.
Več ljudi mi je ob mojih solzah reklo, da se je zjokalo z mano vred, kot da bi se mi zaradi tega posmehovali. Če imaš v sebi to, da te nekaj gane in da se zjokaš, se moraš temu prepustiti. Bodi pošten do sebe in bodi tak, kot si v resnici. Ne smeš blokirati svojih občutkov, ravno te blokade, ki si jih povzročamo sami, nas lahko pripeljejo do tistega, kar si najmanj želimo. Človek je lahko srečen le, če se sprejme takšen, kakršen je v svojem bistvu. In to se mi zdi najtežje v življenju, da se spoznaš in oblikuješ. Pogosto smo namreč kritični do drugih, od kritičnosti do sebe pa pogosto bežimo.

Če bi se sedaj morali pohvaliti in nato biti do sebe kritični, kako bi se opisali?
Večina ljudi me dojema kot poštenega, delavnega, pravičnega, trmastega in vztrajnega na tej moji poti, moje slabe lastnosti pa so, da sem nekoliko sangviničen, malo imam razmetano okoli sebe in včasih sem malo preveč socialen glede na funkcijo, ki jo opravljam.

Kako to mislite – preveč socialen?
Vedno, ko se kdo znajde v težavah, se potrudim poiskati zanj ugodno rešitev. Tudi s tistimi ljudmi, ki so mi morda že namenoma storili kaj slabega, sodelujem profesionalno in se ne obremenjujem z maščevalnostjo. Zgodilo se mi je že, da se mi je nekdo celo prišel opravičit za dejanje, ki ga je storil, zato da bi mi škodil. Takrat sem dobil potrditev, da je način, ki sem si ga izbral v odnosu do ljudi, popolnoma pravilen. Biti dober in spoštljiv do ljudi je še vedno najmočnejše orožje pred slabim ali zlom.

Mediaspeed

»Za športno streljanje moraš biti strašno zbran in osredotočen in ta koncentracija ti da veliko. Po dveh urah streljanja sem možgansko čisto prenovljen,« prizna Damjan.

Po rodu ste Korošec, prihajate z Mute. Kako in kdaj ste postali Ljubljančan? Ste imeli kaj problemov s tem? 

Ljubljančan sem postal leta 1983, ko sem prišel sem študirat. Ne, nobenih problemov nisem imel, nikoli nisem bil obremenjen z regijskimi kompleksi. Za nas mulce je bila Ljubljana nekaj posebnega, bila je pojem in vsi smo jo občudovali. Nobenega študenta ne poznam, ki ne bi bil ponosen na to, da študira v Ljubljani. V mojem malem kraju je bilo posebno že, če je nekdo šel v Maribor, v Ljubljano pa sploh!

Vedno vas je iz ustaljenega vleklo v druge vode, kot študent trobente na akademiji za glasbo ste igrali v skoraj punk bendu Skakafci, mnogi se še spomnimo komadov Igre brez meja ali Ljepo je živjeti, kot direktor Slovenske filharmonije ste šli za žiranta v bitko talentov.
Ja, tisto leto 1983 s Skakafci – potem smo šli vsi v vojsko in se nikoli več zbrali – in nasploh študentska leta so bila kar divja. Bilo je veliko žurov in druženja in čeprav ima vsaka generacija na ta leta lepe spomine, bom rekel, da se je to precej spremenilo. Sedaj se študentarija ne druži več toliko, bolj so razdeljeni v skupine in na neki drugačen način so ambiciozni. Ko pridejo k nam na pogovore za službo, že kar postavljajo svoje pogoje. V nas je bila tako silna želja, da se osamosvojimo in postanemo neodvisni, da smo bili veseli, če so nas vzeli v službo, ti pa so čisto drugačni. Saj ne rečem, da so sami krivi, to je posledica okolja in družbe, v kateri živimo.

Tudi kot odrasel moški se ukvarjate s precej nevarnimi dejavnostmi, menda streljate in imate radi motorje. Lagodnost vam torej ne pomeni izziva?
Ah, vsakdo, ki sliši besedo pištola, pomisli na nekaj negativnega. Čeprav tu ne gre samo za streljanje, temveč za sprostitev, gibanje, dinamiko. Za športno streljanje moraš biti strašno zbran in osredotočen in ta koncentracija ti da veliko. Po dveh urah streljanja sem možgansko čisto prenovljen. Verjetno imam veselje do tega še iz otroštva, ko smo se kot mulci preganjali in streljali po domači gošči. Pa še za druženje gre, imamo tabore in usposabljanja, v dobri družbi seveda. Tako kot pri motorjih. Če je le možno, se zapeljem z motorjem, da si malo prepiham možgane, obiščem prijatelje, znance, svojo mamo na Koroškem, ali pa s prijatelji zajahamo konje in gremo v naravo.

Koliko se je Ljubljana spremenila od vaših študentskih let? Zadnje čase imamo vtis, kot da se je veliko naredilo samo zadnja leta, prej pa kot da je bilo vse bolj povprečno, prej slabo. Kaj menite vi?
V primerjavi z obdobjem mojega študija se mi zdi, da je Ljubljana nekoliko zaostala v vsebinskem smislu, hočem reči, že od nekdaj je veliko univerzitetno in športno središče, v zadnjem obdobju pa je tudi zaradi velikih družbeno-ekonomskih sprememb na veliko področjih nazadovala. Ko sem bil študent, je bilo mesto bolj namenjeno prebivalcem in njihovemu počutju, zadnje čase pa se vse dela nekako kampanjsko, odvisno od želja posameznikov, in zdi se mi, da je postala ujetnica osebnih interesov in interesnih skupin, kar pač ne more biti dobro za vse njene prebivalce. Prav to bi bilo treba Ljubljani vrniti, njeno vsebino in širino, odprtost za vse. Osebno si želim, da bi bila prijazno mesto za vse meščane in meščanke, ne samo lepa za turiste. Želim, da bi se vsakdo, vsak priseljenec, kot sem bil na primer jaz, v njej počutil Ljubljančana in bil ponosen na to.

Mediaspeed

Danes pa ima prestolnica krasne (nedokončane) Stožice in krasno mestno jedro ter množico novih mostov, prebivalstvo pa se stara in oboleva, v domovih za ostarele je za vedno več oskrbovancev vedno manj osebja, na negovalnem oddelku je 33 postelj, v hiši Hospic le 12 postelj …
Točno na to mislim, ko govorim, da je Ljubljano treba narediti prijazno za vse Ljubljančanke in Ljubljančane, da se bodo vse generacije in v vseh četrtnih skupnostih občani dobro počutili. Ko sem zbiral podpise za podporo, jih je veliko prišlo k meni in med njimi se jih v Ljubljani veliko pač ne počuti dobro. Pravijo, da imajo občutek, da nihče ne misli nanje in da se jih zanemarja. Z njimi se popolnoma strinjam, saj se je po mojem od sedemnajstih četrtnih skupnosti delalo samo za eno, in to je center. Prav neverjetno je bilo slišati, recimo, da imajo ponekod še neurejeno kanalizacijo in probleme s pitno vodo. In to v letu 2014! Gradijo pa se športni centri in mostovi.

Kako veste, kaj vse se dogaja po Ljubljani? Ali niste bolj navajeni druženja z največjimi umetniki sveta, z dirigenti in opernimi divami ter z direktorji vrhunskih umetniških ustanov? Koliko se vas sploh dotaknejo problemi malih ljudi?
Zagotovo sem več v stiku z ljudmi, kot si to o meni mislijo. Tisti čas, ko sem se družil s slavnimi umetniki, je zanemarljiv v primerjavi s časom z »navadnimi« ljudmi, s katerimi sem v stiku. Ljudje so me spremljali, ko sem bil v resničnostnem šovu in ko sem se ločeval, do drugih podatkov niso mogli priti, saj prej nisem bil zanimiv za medije. Pa tudi Slovenska filharmonija je bila kot javni zavod ustanovljena za ljudi, ki imajo radi glasbo, in ni namenjena sami sebi. Naše občinstvo poznam in tu sploh ne gre samo za akademske kroge ali kakšno družbeno elito, mi delamo za ljubitelje klasične glasbe, ki ne pozna takih omejitev. Tudi nismo primerljivi s festivali, kjer je več teh sponzorskih zadev in morajo zadovoljiti več interesov.

Kateri so trije največji problemi prestolnice, ki bi se jih lotili kot župan?
Prva je vsekakor zahteva, da se mestne finance uporabljajo za potrebe kakovostnega življenja meščanov Ljubljane. Mednje spadajo osnovne stvari, kot so komunalne storitve in pitna voda, urejene površine okrog stanovanjskih četrti, urejene ulice s pločniki, šole, vrtci. Za tako imenovane velike projekte je treba iskati denar v sredstvih EU in pridobiti mednarodne investitorje. Če bomo tujcem resnično ponudili, da bodo nekaj od svojega vložka tudi zaslužili, bodo imeli interes, da pridejo k nam. V nasprotnem bomo lahko samo razprodajali državno ali pa mestno premoženje. Pretirano zadolževanje niti ni tragično, če gredo sredstva v prave namene. Nekdo bo moral te dolgove poravnati in bojim se, da jih bomo meščani Ljubljane še nekaj časa plačevali z zelo visokimi položnicami.

Ljubljana se kiti z naslovom zelena prestolnica, obenem pa se duši v izpuhih. Zaradi tega obolevajo in umirajo Ljubljančani! Nobenemu od dosedanjih županov še ni uspelo celostno rešiti tega problema. Kako bi se lotili prometa in problema onesnaženosti Ljubljane?
Promet je ena od zgodb, ki jo je treba sistemsko reševati, ne pa samo zapreti center mesta za promet. To pomeni samo to, da je še gostejši promet na sosednjih ulicah in onesnaženost ni nič manjša. Nasprotno, zastoji prometa še povečajo onesnaženost. Pa poglejmo Benetke, tam je vsakomur jasno, da se promet ustavi na robu, v mesto pa se gre peš in z njihovimi javnimi prevoznimi sredstvi. Rešitev torej vidim v boljšem in hitrejšem javnem prevozu, manj vpadnicah in več parkiranja na obrobju mesta.

Facebook

Vsako mesto na svetu ima tudi težave z revščino in naš osnovni cilj mora biti, da ne ustvarjamo nove. Ve se, da so nova delovna mesta najmočnejše orožje proti revščini.

Ko smo ravno pri zelenih zadevah, kako pomembna se vam zdi samooskrba? Ves svet govori o tem, v Ljubljani pa so zadnja leta odvzeli okoli tisoč črnih vrtičkov, kar bi bilo po svoje prav, če bi ljudem dali možnost, da bi si omislili nove. A menda so uničene nadomestili samo s 115 novimi v zadnjih petih letih. 

Že dolgo vem, da je samooskrba v Sloveniji porazno nizka, sem bil pa vseeno zelo presenečen, ko sem pri zbiranju podpisov podpore ugotovil, kako vroča tema je to in kako si Ljubljančanke in Ljubljančani res želijo vrtičkov. K meni je prišel gospod, bil je precej razjarjen, in rekel, da so mu pobrali tisti njegov mali vrtiček, nekdo pa si je iz Ljubljane naredil peskovnik in njivo, na katerih se igra velike posle. Potem sem se vozil po Ljubljani in si ogledoval terene in mislim, da bi se dalo marsikaj narediti. Ogromno je neuporabne občinske zemlje, in to bi bilo treba dati ljudem, da jo obdelajo. Prepričan sem, da smo tudi na tem področju zaostali in da bi se res dalo zagotoviti veliko prostora za vrtove.

Kaj pa revščina, socialna izključenost, vedno več starejših in bolnih? Tudi to je namreč Ljubljana. Kako pa bi se lotili tega kot morebitni župan?
Vsako mesto na svetu ima tudi težave z revščino in naš osnovni cilj mora biti, da ne ustvarjamo nove. Ve se, da so nova delovna mesta najmočnejše orožje proti revščini. Tu igra veliko vlogo država s svojimi ukrepi, mesta pa morajo s svojimi službami imeti posluh, da vsem tistim, ki si želijo ustvarjati v njihovem okolju, omogočijo najboljše pogoje. Pomembno je hitro odzivanje pri pridobivanju različnih dovoljenj in soglasij, servis vseh služb pa mora biti učinkovit in konstruktiven. Verjetno pa se bo v prihodnosti izkazalo, da bo v občinskem proračunu potrebno predvideti določena sredstva za pomoč ljudem v ekstremno slabih življenjskih razmerah.

Kako naj vemo, da vse ne bo ostalo le pri besedah? S kakšno ekipo bi se lotili županovanja?
Kandidiram za župana in predvsem si želim veliko koalicijo mestnega sveta, ki bi delal v interesu Ljubljane in njenih meščanov. Razvoj mesta bi rad gradil na četrtnih skupnostih. Njihovi prebivalci najbolj poznajo svoje težave in potrebe. Zato nisem sestavljal liste, da bi tako Ljubljano okupiral s svojimi ljudmi, temveč bom na vseh nivojih poiskal najboljše ljudi v strokovnem in moralnem smislu. Ljubljano morajo voditi ljudje, ki bodo v korist Ljubljančanom in nikakor ne v korist interesnih skupin. Enako je bilo, ko sem postal direktor Slovenske filharmonije, prišel sem sam, začel sestavljati ekipo, eni so prišli, eni šli …