Bojana Potočnik, mati in učiteljica, je svoj facebook izrabila za čustveni zapis, v katerem je z javnostjo delila svoj pogled na današnjo vzgojo otrok. K pisanju jo je spodbudil zaplet, ko njena devet let in pol stara hčerka zaradi pravil v vrtcu ni smela sama prevzeti štiriletne sestrice, čeprav je vrtec od njihovega doma oddaljen le sto metrov. Da bi to lahko storila, bi morala biti stara deset let. Potočnikova je zapisala, da to, da morajo vrtci spoštovati pravila, razume. A je dodala: »Ampak veste, kaj je narobe? Nihče se ne upre tem neumnim določbam, ki jih pišejo razni eksperti, verjetno v okviru kakšnega nacionalnega programa, varno skriti pred otroki v svojih pisarnah. Ne starši, ne vzgojitelji, ne učitelji in ne nazadnje ravnatelji, ker je lažje slediti zakonu, kot pa povedati, da je slab ali vsaj da ima luknje, če ne prepade. Vsi smo tiho, no, jaz ne bom več.«
Vsaka izmed osnovnih šol mora vsako leto sprejeti svoj vzgojni načrt.
Slikovito tudi opiše, kaj jo danes kot mater in učiteljico moti: »Pomislite, kaj vse so nam zaupali pri devetih letih. Sama sem lahko šla peš domov, tri kilometre in po makadamu, da so me tatre (saj se spomnite teh tovornjakov?), ki so me prehitele, puščale v oblakih megle. Doma sem občasno dobila nakupovalni listek in denar ter šla po tej isti poti nazaj in s polnimi vrečkami domov. Moja učiteljica je lahko razstavila mojo risbo in poslala moj spis na tekmovanje, ne da bi moja mama sploh vedela za to, lahko me je fotografirala, lahko sem šla v šolo v naravi, ne da bi moja mama podpisala deset soglasij, učiteljica je tudi ni dnevno prek spletne strani obveščala, da že skoraj plavam. Prav tako mi je učiteljica lahko povedala kako krepko, ker spet nisem pojedla goveje juhe, in moja mama zaradi tega v šolo ni prišla z odvetnikom. Moja mama je bila srečna in jaz tudi, ker naju šola ni preveč morila v najinem svetu najinih pravil.«
Krivdo za tako stanje pripisuje zakonodaji, ki po njenih besedah »paralizira starše in učitelje, da bi lahko vzgajali otroke v odgovorne ljudi«.
Pa je res kriva zakonodaja? Za mnenje smo povprašali Dušana Merca, ravnatelja Osnovne šole Prule, ki nam je povedal, da je količina birokracije in pravil, s katerimi se srečujejo učitelji, različna od šole do šole, saj ima vsaka izmed 500 osnovnih šol svoj vzgojni načrt, v katerem so opredeljene obveznosti učiteljev. A birokracija je potrebna, pravi. Zaradi varnosti učencev in učiteljev. »Danes je pač tako, da želijo biti starši o vsem obveščeni, zato učitelji beležijo čisto vsako dejavnost otroka, tudi odhod na WC.«
Žal živimo v časih, ko imajo sodobni starši navado, da že ob najmanjšem zapletu v šolo pridejo oboroženi z odvetnikom.
Slednje nam potrdi Marko Juhant, specialni pedagog za motnje vedenja in osebnosti, ki ga v svojem zapisu omenja tudi Bojana Potočnik. Juhant je njenemu zapisu pritrdil v delu, v katerem piše, da sprememb zagotovo ne morajo prinesti smo strokovnjaki: »Odgovornost je predvsem na starših. Stvari, ki jo tako motijo, so v sistem vgrajene predvsem zaradi staršev. Učitelji morajo shranjevati celo sistem, po katerem ocenjujejo znanje učencev, za primer, če bi se kateri od staršev pritožil. Če se dva otroka stepeta in ju učitelj loči tako, da enega prime za roko, so naslednji dan v šoli starši z odvetnikom, ker se otroku pozna odtis prijema. Dokler starši ne bodo ločili, kaj je res pomembno in kaj je 'modno', bodo obstajala taka pravila.«
Tako smo se znašli v sistemu, kjer imamo pravila, ki bi morala ščititi učence, a v resnici ščitijo učitelje pred starši. In tudi tu velja: več je pravil, manj je svobode.
